Opis epizode

Končno smo dočakali nekoliko sodobnejši, skoraj že postmoderni pristop k prodajnim akcijam. Ker kot vemo, so zbiranje točk, odpiranje aplikacij pred blagajno, posebni dnevi za akcije, posebni dnevi za upokojence in zbiranje bonusov na računih, presneto nadležna zadeva. Sodoben potrošnik v želji po varčevanju tava od trgovine do trgovine, od nakupa do nakupa, ob vseh prihrankih pa na koncu blago domov še vedno prinese s tistim nedoločljivim občutkom, da je bil pretentan.

Kot kaže, je tega konec, saj so postale prodajne akcije mnogo bolj transparentne, hkrati pa tudi dosti bolj učinkovite.

Poglejmo prodajno akcijo, ki je povzročila izpraznjenje zalog bencina, ki smo ji bili priča te dni. Bencinski trgovci so si meli roke v navdušenju, kajti prodali so vse in še več, ljudje pa so v vrstah stali pred bencinskimi servisi. Sicer dobiček še vedno ni bil dovolj visok, da bi bencinarji prenehali računati uporabo toalete na servisu, ampak vseeno se jim je na račune steklo manjše bogastvo.

Poglejmo, kako so si zamislili in izpeljali to prodajno akcijo. Najprej potrebuješ vojno. Niti ne klasično vojno, ampak to sodobno vojno, ko med droni, ki snemajo peščene plaže za YouTube, letijo droni, ki nosijo bombe. Napadeš par tankerjev, sežgeš nekaj rafinerij in naznaniš, da bo zmanjkalo nafte. Ljudje so se v stoletju kapitalizma že toliko ekonomsko izobrazili, da avtomatsko razumejo povezavo med ceno, ponudbo in povpraševanjem. Torej se nihče ne čudi, ko sodček surove nafte poskoči za še enkrat in ves zahodni svet vdano pričakuje podražitev goriv. Vaja, ki smo jo ponovili že tolikokrat, da je postala del nas samih. Potem pa bencinski servisi objavijo, da bo naslednji dan gorivo dražje in prodajna akcija je končana. Potrošniki smo pač potrošniki, in ko izvemo, da se bo nekaj podražilo čez noč, nam ni težko nekaj ur čemeti v vrsti.

Ampak gorivo je samo začetek. Vojna kot pospeševalka prodaje, kot marketinški trik, če hočete, ima še mnoge druge aplikacije. O orožju sicer ne bomo razpredali, ker je dobra prodaja logična samo po sebi, ampak vsake toliko, ko so zahodne države še posebej varnostno ogrožene, se da lepo prodati vodo, testenine, riž, baterijske vložke, toaletni papir in hranilnike energije za mobilne telefone.

Da je vojna dobra za biznis, sicer ni epohalna ugotovitev, ampak v preteklosti, ko so bile vojne še bolj redke, so od njih profitirale predvsem države in korporacije; danes pa se da na račun rednih, občasnih, akutnih in sezonskih vojaških spopadov lepo prihraniti tudi v običajnem gospodinjstvu.

Povedano z jezikom šparovnega Slovenca: »Če ne bi bilo vojne v Iranu, v tem tednu ne bi uspeli prihraniti treh centov pri litru bencina.«

Prihranek pri nakupu pa je osnovna kategorija, ki posameznika definira kot potrošnika, posledično pa tudi kot uspešnega posameznika.

Mogoče se zdijo te trditve nekoliko pretirane, oziroma za lase privlečene, ampak ameriški predsednik, ki je vojno zelo lahkotno začel, jo sedaj zelo lahkotno tudi končuje. Se pravi, da je na moč podoben prodajalcu dodatkov za čiščenje organizma in dodatkov proti bolečim sklepom, ki nastopajo v reklamnih blokih zgodnjepopoldanskih ur. Takole govori neustrašni Donald na tiskovnih konferencah: »Če kupite zdaj, prihranite pri enem samem rezervoarju do pet dolarjev. Pokličite zdaj in prihranite! To pa še ni vse. Če pokličete zdaj, dobite še komplet nožev in ta neverjeten sekljalnik zelenjave.«

To je samo ekonomski učinek prodajnih akcij, ki pa imajo tudi širše družbene aplikacije. Slovenska vlada se je štirinajst dni pred volitvami ob napovedani podražitvi držala junaško.  Postavila se je v položaj sirote Jerice, ki strada trošarin, in si »ureže tak tankega, da se vidi skoz njega«!

In res se vidi skozi. Kajti dobrota slovenske vlade, ki ji ploskajo ne le državljani in potencialni volivci, temveč tudi Avstrijci in Italijani, ki bodo v naslednjih tednih pospeševali prodajo goriv na obmejnih bencinskih črpalkah, se bo končala natančno en dan po volitvah. 23. marca je napovedane prodajne akcije pogonskih goriv v Sloveniji nepreklicno konec. Od tega dne naprej ste spet na zbiranju Petrolovih točk.

Ampak čisto pred koncem poglejmo še nekaj ekonomsko-političnih dejstev, ki dokazujejo, kako so vse te velike besede o ideologiji, demokraciji, represivnih režimih in podobno res samo del velike prodajne akcije.

Trump in kamarila trdijo, kako v Iran prinašajo demokracijo. To je mogoče res, vendar je javnost nekoliko pozabila, da so Trumpovi predhodniki demokracijo iz Irana najprej odnesli! Tokratno vračanje demokracije je samo vračanje ukradenega. Ko je demokratična in priljubljena iranska vlada premiera Mohammada Mosaddegha leta 1953 podržavila iransko naftno bogastvo, so v Londonu in Washingtonu s pomočjo tajnih služb nemudoma organizirali državni udar, ki je potem vzpostavil kruti režim šaha Pahlavija; ta se je končal z islamsko revolucija leta 1979, to pa bi radi zdaj zahodnjaki končali z vrnitvijo demokracije. Povedano drugače: da zaradi nafte demokracijo najprej ukineš, potem pa jo zaradi nafte poskušaš ponovno vzpostaviti, je najlepši primer krožnega gospodarstva.

Marko Radmilovič