Opis epizode

Esejistična zbirka, ki prepričljivo dokazuje, da ni na drobnih, na prvi pogled le malo pomembnih vsakdanjostih, iz katerih so stkana naša življenja, ničesar obrobnega, saj nam, če jih le znamo ugledati s pravega zornega kota, lahko tlakujejo pot v polnejšo obliko bivanja

Anja Zag Golob je brez dvoma eno ključnih imen današnje slovenske poezije. A po petih pesniških zbirkah – od katerih sta druga in tretja po vrsti prejeli tudi prestižno Jenkovo nagrado – je očitno nastopil čas za spremembo, za tisto, čemur bi s pomočjo sodobnega francoskega romanopisca Michela Houellebcqua najbrž lahko rekli razširitev področja boja. Tako je pesnica proti koncu lanskega leta v samozaložbi izdala svoje prvo prozno delo, zbirko enajstih esejev, ki jih je zbrala pod skupnim naslovom Poskus vsakdanjosti.

V teh besedilih – sama jih imenuje prosti spisi – se Anja Zag Golob giblje po precej širokem, heterogenem tematskem polju … Tu se, na primer, posveča glasbi kultne beograjske rockovske skupine EKV, tam piše o filmografiji slovitega poljskega cineasta Krzysztofa Kieślowskega, spet drugje v precep jemlje počasni, rafinirani užitek ob pitju čaja, no, v nemara najbolj ganljivem izmed pričujočih esejev pa spiše kolikor nežno toliko vzneseno hvalnico restani rpici, se pravi praženemu krompirju.

In vendar ta tematska raznolikost ne učinkuje pogubno sredobežno; prav nasprotno. Poskus vsakdanjosti se pač bere kot tesno prepletena, organska celota, ki je bistveno več kot le seštevek svojih sestavnih delov. In kako neki esejistki to uspe? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Anjo Zag Golob.

foto: Goran Dekleva

Goran Dekleva