Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Avtor: Rudi Uran
Retrospektiva filmov Rudija Urana
Zgodba o zapuščenih varovancih psihiatričnega zavoda sredi vojne vihre, ki se je v resnici zgodila v zadnji balkanski vojni, je logičen sprožilec razmisleka o tem, kaj stori neka skupina ljudi v trenutku, ko stara ureditev razpade, nove pa še ni. Zgodbe o tem, kako se v takšni ustanovi iz prejšnjega reda vzpostavi povsem nov red/nered, sta se kot scenarista najprej lotila Rudi Uran in Zoran Smiljanić in po nekaj predelavah se je scenarističnemu timu pred dvema letoma pridružil Marko Vezovišek. Zavod sredi vojne tam nekje na Balkanu pa je postal prispodoba za svet okoli nas. Norišnica na koncu zgodovine, edino ogledalo, v katerem še lahko vidimo svojo resnično podobo. Vse drugo je retuširan selfie in PR. Skupina filmskih lunatikov z režiserjem Rudijem Uranom na čelu se je pred dobrim letom za 14 dni preselila v nekdanji psihiatrični zavod na Tratah in posnela ta presunljivi, deloma šokantni, z obešenjaškim humorjem in trpko ironijo prežeti celovečerec. V njem so igralsko ekipo, sestavljeno večinoma iz članov Gledališke skupine Rače in posameznikov z igralskimi izkušnjami, več kot uspešno dopolnjevali tudi varovanci ZUDV Dornava ter VDC Polž Lenart. To sodelovanje, ki ga je zaznamovalo toplo sožitje celotne ekipe (kot igralci so nastopali tudi mentorji), ni samo vzoren primer inkluzivnosti, ampak ima tudi globok vsebinski in konceptualni pomen. Institucionalizirana norost nima z norostjo sveta nobene zveze. Prav nasprotno! Vsi skupaj, tako varovanci kot drugi sodelujoči (in s tem simbolično mi vsi), smo žrtve pravih psihopatov na oblasti. To je temeljno sporočilo tega filma. Vsi smo v istem čolnu, v skupni norišnici. VSI SMO NOT! Vabljeni k ogledu!
Zgodba o zapuščenih varovancih psihiatričnega zavoda sredi vojne vihre, ki se je v resnici zgodila v zadnji balkanski vojni, je logičen sprožilec razmisleka o tem, kaj stori neka skupina ljudi v trenutku, ko stara ureditev razpade, nove pa še ni. Zgodbe o tem, kako se v takšni ustanovi iz prejšnjega reda vzpostavi povsem nov red/nered, sta se kot scenarista najprej lotila Rudi Uran in Zoran Smiljanić in po nekaj predelavah se je scenarističnemu timu pred dvema letoma pridružil Marko Vezovišek. Zavod sredi vojne tam nekje na Balkanu pa je postal prispodoba za svet okoli nas. Norišnica na koncu zgodovine, edino ogledalo, v katerem še lahko vidimo svojo resnično podobo. Vse drugo je retuširan selfie in PR. Skupina filmskih lunatikov z režiserjem Rudijem Uranom na čelu se je pred dobrim letom za 14 dni preselila v nekdanji psihiatrični zavod na Tratah in posnela ta presunljivi, deloma šokantni, z obešenjaškim humorjem in trpko ironijo prežeti celovečerec. V njem so igralsko ekipo, sestavljeno večinoma iz članov Gledališke skupine Rače in posameznikov z igralskimi izkušnjami, več kot uspešno dopolnjevali tudi varovanci ZUDV Dornava ter VDC Polž Lenart. To sodelovanje, ki ga je zaznamovalo toplo sožitje celotne ekipe (kot igralci so nastopali tudi mentorji), ni samo vzoren primer inkluzivnosti, ampak ima tudi globok vsebinski in konceptualni pomen. Institucionalizirana norost nima z norostjo sveta nobene zveze. Prav nasprotno! Vsi skupaj, tako varovanci kot drugi sodelujoči (in s tem simbolično mi vsi), smo žrtve pravih psihopatov na oblasti. To je temeljno sporočilo tega filma. Vsi smo v istem čolnu, v skupni norišnici. VSI SMO NOT! Vabljeni k ogledu!
Retrospektiva filmov Rudija Urana
Film je izpoved štirih mladih iz vzhodne Bosne, ki so preživeli Srebreniški genocid leta 1995. Zdaj kot dijaki in študentje poskušajo najti smisel in pot skozi življenje. Izpovedi protagonistov segajo v njihovo otroštvo, ki so ga preživeli v oblegani Srebrenici. Njihovi spomini se navezujejo na navidezno trivialne dogodke (iskanje hrane, pričakovanje pomoči, obiskovanje šole, igra ...), ki pa so imele v tedanjih razmerah povsem drugačno konotacijo. Skozi vsakdanji boj za preživetje se na eni strani kaže vsa tragika navadnih ljudi in na drugi inertnost in nehotenje Evrope in sveta, da bi rešila obupne razmere. Režija Rudi Uran. Vabljeni k ogledu.
Film je izpoved štirih mladih iz vzhodne Bosne, ki so preživeli Srebreniški genocid leta 1995. Zdaj kot dijaki in študentje poskušajo najti smisel in pot skozi življenje. Izpovedi protagonistov segajo v njihovo otroštvo, ki so ga preživeli v oblegani Srebrenici. Njihovi spomini se navezujejo na navidezno trivialne dogodke (iskanje hrane, pričakovanje pomoči, obiskovanje šole, igra ...), ki pa so imele v tedanjih razmerah povsem drugačno konotacijo. Skozi vsakdanji boj za preživetje se na eni strani kaže vsa tragika navadnih ljudi in na drugi inertnost in nehotenje Evrope in sveta, da bi rešila obupne razmere. Režija Rudi Uran. Vabljeni k ogledu.
Retrospektiva filmov Rudija Urana
Portret Barbare, dvanajstletne deklice, ki je zaradi cerebralne paralize–tetra pareze, ”ujeta” v svoje telo. Deklica prav tako ne govori in njena edina komunikacije s svetom je komunikator, majhen monitor s katerim preko očesne zaznave komunicira z okolico. Barbara izžareva prav neverjetno energijo, s katero očara vsakogar, ki si vzame čas zanjo. Vabljeni k ogledu filma!
Portret Barbare, dvanajstletne deklice, ki je zaradi cerebralne paralize–tetra pareze, ”ujeta” v svoje telo. Deklica prav tako ne govori in njena edina komunikacije s svetom je komunikator, majhen monitor s katerim preko očesne zaznave komunicira z okolico. Barbara izžareva prav neverjetno energijo, s katero očara vsakogar, ki si vzame čas zanjo. Vabljeni k ogledu filma!
Retrospektiva filmov Rudija Urana
Dokumentarni film Rudija Urana je portret Darje in Lojza, ki živita v Zavodu Dornava. Nekega dne pa sta izrazila željo, da se želita poročiti. Gre za pripoved o drugačnih ljudeh, z povsem enakimi željami in s potrebami kot jih imajo t.i. „normalni“. Zakon ni preizkušnja le za Darjo in Lojza, je preizkušnja za vse, ki se odločijo za ta pomemben korak. Poroka prinaša ob vsem lepem tudi obveze in odgovornosti, a nič drugačne kot vsem, ki se za skupno pot odločijo. Tako tudi Darji in Lojzu, ki sta ljubezen drug do drugega želela okronati z zakonsko zvezo in sta to željo tudi uresničila. Vabljeni k ogledu!
Dokumentarni film Rudija Urana je portret Darje in Lojza, ki živita v Zavodu Dornava. Nekega dne pa sta izrazila željo, da se želita poročiti. Gre za pripoved o drugačnih ljudeh, z povsem enakimi željami in s potrebami kot jih imajo t.i. „normalni“. Zakon ni preizkušnja le za Darjo in Lojza, je preizkušnja za vse, ki se odločijo za ta pomemben korak. Poroka prinaša ob vsem lepem tudi obveze in odgovornosti, a nič drugačne kot vsem, ki se za skupno pot odločijo. Tako tudi Darji in Lojzu, ki sta ljubezen drug do drugega želela okronati z zakonsko zvezo in sta to željo tudi uresničila. Vabljeni k ogledu!
Retrospektiva filmov Rudija Urana
Lady Miloška Nott je kljub težki življenjski poti imela neverjetno srečo. Zanjo velja, da po dežju zmeraj posije sonce. Najbrž prav zato spoštuje srečo in jo iskreno privošči vsem, še posebej tistim, ki jim življenje ni prizanašalo. To je zgodba o zanimivi Slovenki Lady Miloški Nott, njeni predanosti humanitarni pomoči in njeni nenavadni življenjski zgodbi. Z jasno vizijo, odločnim pristopom in pravimi prijemi je med in po zadnji balkanski vojni pomagala Bošnjakom, zaradi česar si je prislužila eno najvišjih britanskih odlikovanj (OBE), ki ji ga je podelila kraljica Elizabeta II. Med osamosvojitveno vojno za Slovenijo, je bila lady Nott takoj pripravljena pomagati svojim rojakom. Na srečo se je ta vojna hitro končala, Miloška pa je vse svoje altruistično delovanje usmerila v pomoč trpečim v Bosni. Že med vojno je večkrat obiskala ogrožena območja in reševala Bošnjake iz pekla, v katerem so se znašli. Mnoge bolne ženske je prepeljala na zdravljenje v angleške bolnišnice, priskrbela neverjetne količine zdravil za bolne in ranjene v vojni, oskrbovala napadene vasi z živili, obleko in drugimi življenjskimi potrebščinami. Po vojni je ustanovila sklad pod pokroviteljstvom Margaret Thatcher, ter s pomočjo sklada zgradila več kot sto hiš, šole in kliniko tistim, ki so v vojni ostali brez vsega. Čeprav je od vojne v Bosni in Hercegovini minilo že sedemnajst let, so razmere tam še zmeraj obupne. Zato poslanstvo Lady Miloške Nott še zdaleč ni končano. Še naprej gradi, ustvarja pogoje za delovna mesta in poskuša vrniti Bosancem vsaj del tega, kar jim je bilo odvzeto.
Lady Miloška Nott je kljub težki življenjski poti imela neverjetno srečo. Zanjo velja, da po dežju zmeraj posije sonce. Najbrž prav zato spoštuje srečo in jo iskreno privošči vsem, še posebej tistim, ki jim življenje ni prizanašalo. To je zgodba o zanimivi Slovenki Lady Miloški Nott, njeni predanosti humanitarni pomoči in njeni nenavadni življenjski zgodbi. Z jasno vizijo, odločnim pristopom in pravimi prijemi je med in po zadnji balkanski vojni pomagala Bošnjakom, zaradi česar si je prislužila eno najvišjih britanskih odlikovanj (OBE), ki ji ga je podelila kraljica Elizabeta II. Med osamosvojitveno vojno za Slovenijo, je bila lady Nott takoj pripravljena pomagati svojim rojakom. Na srečo se je ta vojna hitro končala, Miloška pa je vse svoje altruistično delovanje usmerila v pomoč trpečim v Bosni. Že med vojno je večkrat obiskala ogrožena območja in reševala Bošnjake iz pekla, v katerem so se znašli. Mnoge bolne ženske je prepeljala na zdravljenje v angleške bolnišnice, priskrbela neverjetne količine zdravil za bolne in ranjene v vojni, oskrbovala napadene vasi z živili, obleko in drugimi življenjskimi potrebščinami. Po vojni je ustanovila sklad pod pokroviteljstvom Margaret Thatcher, ter s pomočjo sklada zgradila več kot sto hiš, šole in kliniko tistim, ki so v vojni ostali brez vsega. Čeprav je od vojne v Bosni in Hercegovini minilo že sedemnajst let, so razmere tam še zmeraj obupne. Zato poslanstvo Lady Miloške Nott še zdaleč ni končano. Še naprej gradi, ustvarja pogoje za delovna mesta in poskuša vrniti Bosancem vsaj del tega, kar jim je bilo odvzeto.
Retrospektiva filmov Rudija Urana
Vlada Divljan, vodja kultne skupine Idoli, se je s svojim ustvarjanjem zapisal med legende jugoslovanskega popa in rocka. Divljan ni bil samo legenda jugoslovanskega novega vala. Bil je prvi Beograjčan, ki je po vojni zaigral s hrvaško skupino Ljetno kino. Bil je več kot samo glasbenik - postal je sinonim številnih izobražencev in ustvarjalcev, ki zapuščajo Srbijo že od 90. let. Režija Rudi Uran.
Vlada Divljan, vodja kultne skupine Idoli, se je s svojim ustvarjanjem zapisal med legende jugoslovanskega popa in rocka. Divljan ni bil samo legenda jugoslovanskega novega vala. Bil je prvi Beograjčan, ki je po vojni zaigral s hrvaško skupino Ljetno kino. Bil je več kot samo glasbenik - postal je sinonim številnih izobražencev in ustvarjalcev, ki zapuščajo Srbijo že od 90. let. Režija Rudi Uran.
Retrospektiva filmov Rudija Urana
Ne nekoč, temveč danes. Ne za devetimi gorami, ampak v ZUDV Dornava. Ne živijo junaki, temveč preprosti, posebni ljudje: Marko, Slavica, Valerija, Lojz, Tanja, Vida, Jože, Andrej, Ivan, Lara in še mnogo drugih. Spodbujajo, učijo in vzgajajo jih pedagogi in terapevti: Andreja, Romana, Nataša, Ljubinka, Živa, David, Vesna … Osebe s posebnimi potrebami imajo tako posebne potrebe, da jih povprečni ljudje ne poznamo, ne razumemo in ne sprejemamo. Njihova najmočnejša potreba pa je enaka potrebi vsakega človeka. Le ta izraža njihovo željo po tem, da bi jih drugi ljudje sprejeli, jih imeli radi in da bi bili tudi oni uspešni. Pričujoči dokumentarec prikazuje skupino pedagogov in rezidentov Zavoda za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava, pri nastajanju gledališke igre. Živijo daleč stran od "NAVADNIH LJUDI" in so na nek način nevidni. Zaradi posebnosti, ki detreminirajo protagoniste, je tudi sam process postavitve igre z naslovom "ZAČARANA PRINCESKA", posebna.
Ne nekoč, temveč danes. Ne za devetimi gorami, ampak v ZUDV Dornava. Ne živijo junaki, temveč preprosti, posebni ljudje: Marko, Slavica, Valerija, Lojz, Tanja, Vida, Jože, Andrej, Ivan, Lara in še mnogo drugih. Spodbujajo, učijo in vzgajajo jih pedagogi in terapevti: Andreja, Romana, Nataša, Ljubinka, Živa, David, Vesna … Osebe s posebnimi potrebami imajo tako posebne potrebe, da jih povprečni ljudje ne poznamo, ne razumemo in ne sprejemamo. Njihova najmočnejša potreba pa je enaka potrebi vsakega človeka. Le ta izraža njihovo željo po tem, da bi jih drugi ljudje sprejeli, jih imeli radi in da bi bili tudi oni uspešni. Pričujoči dokumentarec prikazuje skupino pedagogov in rezidentov Zavoda za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava, pri nastajanju gledališke igre. Živijo daleč stran od "NAVADNIH LJUDI" in so na nek način nevidni. Zaradi posebnosti, ki detreminirajo protagoniste, je tudi sam process postavitve igre z naslovom "ZAČARANA PRINCESKA", posebna.
Retrospektiva filmov Rudija Urana
Kratki dokumentarni film “Ko pade mlaj“, nam predstavi portret ostarelega možakarja Frica, ki svojo starost, priklenjen na vozičku, preživlja v domu za ostarele. Fric ni kdorkoli, pač pa glasen a hkrati čuteč predstavnik generacije ki odhaja in ki še vedno v sebi nosi zapuščino nekega časa in sistema. V domu se odločijo postaviti mlaj s katerim bi uporabnikom popestrili dan in jim pričarali nekaj nostalgije. Mlaj pa je po običaju, pritegnil tudi zavistneže, ki so ga hoteli ponoči podreti. In tu se Fric ponudi, da postane čuvaj mlaja. Mu bo uspelo ohraniti mlaj?
Kratki dokumentarni film “Ko pade mlaj“, nam predstavi portret ostarelega možakarja Frica, ki svojo starost, priklenjen na vozičku, preživlja v domu za ostarele. Fric ni kdorkoli, pač pa glasen a hkrati čuteč predstavnik generacije ki odhaja in ki še vedno v sebi nosi zapuščino nekega časa in sistema. V domu se odločijo postaviti mlaj s katerim bi uporabnikom popestrili dan in jim pričarali nekaj nostalgije. Mlaj pa je po običaju, pritegnil tudi zavistneže, ki so ga hoteli ponoči podreti. In tu se Fric ponudi, da postane čuvaj mlaja. Mu bo uspelo ohraniti mlaj?
Retrospektiva filmov Rudija Urana
V minulem letu, ki je bilo že drugo po vrsti zaznamovano s pandemijo, je svoj davek bolezni plačala tudi mariborska glasbena scena. Natančneje rečeno; mariborska rockovska scena. Izgubili smo kar dva naša člana in za mnoge tudi dobra prijatelja. Bobnar Mario Modrinjak, ki se je s svojo boleznijo pogumno izpostavil tudi v širši javnosti, se je od nas poslovil v lanskem aprilu in še danes za njim zeva velika praznina. Kar precejšnje število mariborskih glasbenih skupin je ostalo brez svojega bobnarja. Na drugi strani pa je postal pevec Marko Logar neposredna žrtev covidne pandemije in njegov izrazit vokal ostaja le še v spominu vseh, ki smo ga poznali. Že ob slovesih, smo si glasbeniki obljubili, da bomo spomin nanju počastili s koncertom, čim bo to mogoče. Nista smela in ni bilo prav, da sta odšla v tišini, skoraj anonimnosti, pospremljena zgolj s strani peščice najzvestejših. Tako se je združilo skoraj ducat mariborskih glasbenih skupin in posameznikov, v katerih sta preminula postila neizbrisen pečat in ob nesebični podpori mariborskega Narodnega doma, smo pripravili velik spominski koncert imenovan »Rock za prijatelja.« A pri tem se nismo ustavili. Pod režisersko taktirko Rudija Urana je nastal glasbeni dokumentarec. Vabljeni k ogledu.
V minulem letu, ki je bilo že drugo po vrsti zaznamovano s pandemijo, je svoj davek bolezni plačala tudi mariborska glasbena scena. Natančneje rečeno; mariborska rockovska scena. Izgubili smo kar dva naša člana in za mnoge tudi dobra prijatelja. Bobnar Mario Modrinjak, ki se je s svojo boleznijo pogumno izpostavil tudi v širši javnosti, se je od nas poslovil v lanskem aprilu in še danes za njim zeva velika praznina. Kar precejšnje število mariborskih glasbenih skupin je ostalo brez svojega bobnarja. Na drugi strani pa je postal pevec Marko Logar neposredna žrtev covidne pandemije in njegov izrazit vokal ostaja le še v spominu vseh, ki smo ga poznali. Že ob slovesih, smo si glasbeniki obljubili, da bomo spomin nanju počastili s koncertom, čim bo to mogoče. Nista smela in ni bilo prav, da sta odšla v tišini, skoraj anonimnosti, pospremljena zgolj s strani peščice najzvestejših. Tako se je združilo skoraj ducat mariborskih glasbenih skupin in posameznikov, v katerih sta preminula postila neizbrisen pečat in ob nesebični podpori mariborskega Narodnega doma, smo pripravili velik spominski koncert imenovan »Rock za prijatelja.« A pri tem se nismo ustavili. Pod režisersko taktirko Rudija Urana je nastal glasbeni dokumentarec. Vabljeni k ogledu.
Retrospektiva filmov Rudija Urana
Eden od vodilnih pevskih zborov, Carmina Slovenica, ki ga vodi dirigentka Karmina Šilec, je za uvod v evropsko prestolnico kulture v Mariboru z gosti predstavil scenski koncert Placebo s srednjeveškim besedilom Mati žalostna je stala, ki ga navdihuje trpljenje Jezusove matere med križanjem sina. Glasbeno izhodišče projekta je delo Stabat Mater Giovannija Battiste Pergolesija. Avtorica projekta Karmina Šilec pa je povedala, da se »tokratna izvedba oddaljuje od izvirnika v izboru inštrumentarija in izvajalskih zasedb ter ponekod tudi v izboru libreta, ki glede na dramaturgijo predstave iz Stabat Mater Dolorosa preide v Stabat Mater Speciosa«. Skladbe Američana Jacoba Cooperja, Angleža Gavina Bryarsa in Latvijca Peterisa Vasksa ustvarjajo izjemno emotivna vzdušja. »Mojstrovine glasbe našega časa se zelo subtilno zlivajo z baročno glasbo. Placebo je torej projekt – izhodišče premislekov, je umetniška hiperpovečava enega samega trenutka. Nastopajo: Carmina Slovenica, Sabina Cvilak, Bernhardt Landauer, Jožica Avbelj, Olga Kacjan, Marko Hatlak, Karmen Pečar, Musica Cubicularis, Slovenski komorni zbor, Renata Vereš Klančič, Kaja Lorenci idr. Avtorica projekta Karmina Šilec.
Eden od vodilnih pevskih zborov, Carmina Slovenica, ki ga vodi dirigentka Karmina Šilec, je za uvod v evropsko prestolnico kulture v Mariboru z gosti predstavil scenski koncert Placebo s srednjeveškim besedilom Mati žalostna je stala, ki ga navdihuje trpljenje Jezusove matere med križanjem sina. Glasbeno izhodišče projekta je delo Stabat Mater Giovannija Battiste Pergolesija. Avtorica projekta Karmina Šilec pa je povedala, da se »tokratna izvedba oddaljuje od izvirnika v izboru inštrumentarija in izvajalskih zasedb ter ponekod tudi v izboru libreta, ki glede na dramaturgijo predstave iz Stabat Mater Dolorosa preide v Stabat Mater Speciosa«. Skladbe Američana Jacoba Cooperja, Angleža Gavina Bryarsa in Latvijca Peterisa Vasksa ustvarjajo izjemno emotivna vzdušja. »Mojstrovine glasbe našega časa se zelo subtilno zlivajo z baročno glasbo. Placebo je torej projekt – izhodišče premislekov, je umetniška hiperpovečava enega samega trenutka. Nastopajo: Carmina Slovenica, Sabina Cvilak, Bernhardt Landauer, Jožica Avbelj, Olga Kacjan, Marko Hatlak, Karmen Pečar, Musica Cubicularis, Slovenski komorni zbor, Renata Vereš Klančič, Kaja Lorenci idr. Avtorica projekta Karmina Šilec.
Retrospektiva filmov Rudija Urana
Gre za zgodbo o skupini starejših uporabnikov Doma Danice Vogrinec iz Maribora, ki kjub svojim starostnim in bolezenskim omejitvam, vneto vadijo za svoj velik in za nekatere prvi nastop v svojem življenju. Poimenovali so se VIP Danica (vokalno, instrumentalni plesalci). S starim oldtajmerjem se podajo na zelo edinstven festival v Kragujevac. Pot je dolga in sami niso ravno močnega zdravja. Vendar so odločni morda zadnjič izvesti svoj nastop. Režija Rudi Uran. Po ideji Marka Slaviča.
Gre za zgodbo o skupini starejših uporabnikov Doma Danice Vogrinec iz Maribora, ki kjub svojim starostnim in bolezenskim omejitvam, vneto vadijo za svoj velik in za nekatere prvi nastop v svojem življenju. Poimenovali so se VIP Danica (vokalno, instrumentalni plesalci). S starim oldtajmerjem se podajo na zelo edinstven festival v Kragujevac. Pot je dolga in sami niso ravno močnega zdravja. Vendar so odločni morda zadnjič izvesti svoj nastop. Režija Rudi Uran. Po ideji Marka Slaviča.
Retrospektiva filmov Rudija Urana
Na ”terenu - koncertih” najbrž v tem trenutku najatraktivnejša in koncertno obiskana rock skupina v Sloveniji. Skupina Mi2. Kdo so možje, ki izhajajo iz majhnega mesteca Rogatec ob Sotli, da jih večina Slovencev sploh ne pozna? Zakaj se Mi2 tako skrbno izmikajo trivialnim medijem in neukim novinarjem novodobnih ”IN” oddaj in revij? Kako so lahko tako drugačni, da jih glasbeni kritiki ne znajo umestiti v slovensko rock sceno drugače kot nekaj med Lačnimi Franzi in Buldožeri? Kako lahko privabijo na tisoče mladih in starih na koncerte, na katerih družno pojejo od prvega do zadnjega komada? In nenazadnje, kako uspejo tako enostavno skozi tekste nagovarjati zelo širok krog poslušalcev, v času ko se zdi da besedila izgubljajo pomen? Celovečerni glasbeni dokumentarni film Kdo = Mi2?, poskuša odgovoriti na ta vprašanja. Še več. Skozi improviziran ”vroči stol”, Miha Šalehar spretno odpira intelektualno plat benda preko sogovornika Tonča in Dimeka. Sicer pa film skrbno beleži zadnji dve leti ustvarjanja benda. To rezultira (v samo devetih tednih prodaje), najbolj prodajan album leta 2014 – ČISTA JEBA.
Na ”terenu - koncertih” najbrž v tem trenutku najatraktivnejša in koncertno obiskana rock skupina v Sloveniji. Skupina Mi2. Kdo so možje, ki izhajajo iz majhnega mesteca Rogatec ob Sotli, da jih večina Slovencev sploh ne pozna? Zakaj se Mi2 tako skrbno izmikajo trivialnim medijem in neukim novinarjem novodobnih ”IN” oddaj in revij? Kako so lahko tako drugačni, da jih glasbeni kritiki ne znajo umestiti v slovensko rock sceno drugače kot nekaj med Lačnimi Franzi in Buldožeri? Kako lahko privabijo na tisoče mladih in starih na koncerte, na katerih družno pojejo od prvega do zadnjega komada? In nenazadnje, kako uspejo tako enostavno skozi tekste nagovarjati zelo širok krog poslušalcev, v času ko se zdi da besedila izgubljajo pomen? Celovečerni glasbeni dokumentarni film Kdo = Mi2?, poskuša odgovoriti na ta vprašanja. Še več. Skozi improviziran ”vroči stol”, Miha Šalehar spretno odpira intelektualno plat benda preko sogovornika Tonča in Dimeka. Sicer pa film skrbno beleži zadnji dve leti ustvarjanja benda. To rezultira (v samo devetih tednih prodaje), najbolj prodajan album leta 2014 – ČISTA JEBA.
Retrospektiva filmov Rudija Urana
Dokumentarni film Kje smo doma izpostavlja temeljna problemska področja, ki imajo izjemen vpliv na delovanje Zavoda za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja ter s tem posegajo v kakovost življenja uporabnikov – in vsakega posameznika v družbi. ZUDV Dornava že 30 let uspešno izvaja deinstitucionalizacijo. Ta temelji na individualnem pristopu, torej na posameznika naravnanem načrtovanju in podpori ob upoštevanju njegovih pravic, avtonomije, dostojanstva. V dokumentarnem filmu so v ospredju različna vprašanja, predvsem pa je razbrati skrb, kako se bodo v načrtovani skupnostni oskrbi znašli posamezniki, katerih potrebe so tako posebne, da potrebujejo 24-urno pomoč ali nenehno zdravstveno nego.
Dokumentarni film Kje smo doma izpostavlja temeljna problemska področja, ki imajo izjemen vpliv na delovanje Zavoda za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja ter s tem posegajo v kakovost življenja uporabnikov – in vsakega posameznika v družbi. ZUDV Dornava že 30 let uspešno izvaja deinstitucionalizacijo. Ta temelji na individualnem pristopu, torej na posameznika naravnanem načrtovanju in podpori ob upoštevanju njegovih pravic, avtonomije, dostojanstva. V dokumentarnem filmu so v ospredju različna vprašanja, predvsem pa je razbrati skrb, kako se bodo v načrtovani skupnostni oskrbi znašli posamezniki, katerih potrebe so tako posebne, da potrebujejo 24-urno pomoč ali nenehno zdravstveno nego.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Kaj bi se zgodilo, če bi se »ustavil« eden izmed večjih informacijskih sistemov v naši državi – knjižnični sistem COBISS? Ali bi si še lahko izposojali knjige v knjižnici? Ali bi imeli vse podatke o slovenskih raziskovalcih in njihovih projektih? Dokumentarni film z naslovom Od kartice do klika kronološko oriše razvoj sistema COBISS, ki ga razvija in vzdržuje Institut informacijskih znanosti iz Maribora, v zadnjem obdobju pa je ta prevzel tudi vlogo upravitelja superračunalnika Vega.
Kaj bi se zgodilo, če bi se »ustavil« eden izmed večjih informacijskih sistemov v naši državi – knjižnični sistem COBISS? Ali bi si še lahko izposojali knjige v knjižnici? Ali bi imeli vse podatke o slovenskih raziskovalcih in njihovih projektih? Dokumentarni film z naslovom Od kartice do klika kronološko oriše razvoj sistema COBISS, ki ga razvija in vzdržuje Institut informacijskih znanosti iz Maribora, v zadnjem obdobju pa je ta prevzel tudi vlogo upravitelja superračunalnika Vega.
BITI MARIO je dokumentarni film o odhajanju. Dokončnem. Zdravniki so mu prognozirali nekaj tednov, a jih je Mario presenetil in še vedno živi. Odhaja, a živi. Mario je na tem zadnjem filmskem potovanju, brez zadržkov pokazal, kako se spopasti z neizbežnim. S smrtjo. Da preživi! Mario je človek, ki pozna vse in vsi poznajo njega. Ve vse, kaj se v njegovem Mariboru dogaja. Predvsem pa je vrhunski bobnar. Oder je delil z odličnimi slovenskimi in tujimi glasbeniki. Preigraval je rock, etno in jazz, doma in v tujini. Sredi njegovega glasbenega ustvarjanja izve, da je zbolel za terminalno obliko raka. Prognoza je porazna. Rok trajanja prekratek, da bi ga sprejel. Želja in volja do življenja premočna, da bi se vdal. Sprejme vse, tudi zelo invazivne oblike zdravljenja. Čas se neusmiljeno izteka. Na predlog režiserja tega dokumentarca, sprejme izziv, da stopi pred kamero. Kot pred leti, ko sta že sodelovala na projektu igranega filma. Scene iz realnega življenja in fikcije se prepletajo v naključni analogiji. Mario skozi pogovor ustvari neke vrste “revizijo“, svojega ustvarjanja. Od “benda do benda“, mu s svojimi spomini in replikami, pri tem pomagajo njegovi glasbeni kolegi. Na ta način ustvarjajo reminiscenske podobe glasbenega ustvarjanja v Mariboru od konca osemdesetih do danes. Soočanje z njegovo boleznijo in pričakovanim “odhodom“, odpira novo situacijo in pogled njegovim prijateljem. Tudi sam spoznava nekega novega Maria. Soustvarjanje dokumentarnega filma v “omejeno časovno - življenjskem okvirju“, daje Mariu dodaten motiv in voljo da “živi“, kolikor mu je še dano.
BITI MARIO je dokumentarni film o odhajanju. Dokončnem. Zdravniki so mu prognozirali nekaj tednov, a jih je Mario presenetil in še vedno živi. Odhaja, a živi. Mario je na tem zadnjem filmskem potovanju, brez zadržkov pokazal, kako se spopasti z neizbežnim. S smrtjo. Da preživi! Mario je človek, ki pozna vse in vsi poznajo njega. Ve vse, kaj se v njegovem Mariboru dogaja. Predvsem pa je vrhunski bobnar. Oder je delil z odličnimi slovenskimi in tujimi glasbeniki. Preigraval je rock, etno in jazz, doma in v tujini. Sredi njegovega glasbenega ustvarjanja izve, da je zbolel za terminalno obliko raka. Prognoza je porazna. Rok trajanja prekratek, da bi ga sprejel. Želja in volja do življenja premočna, da bi se vdal. Sprejme vse, tudi zelo invazivne oblike zdravljenja. Čas se neusmiljeno izteka. Na predlog režiserja tega dokumentarca, sprejme izziv, da stopi pred kamero. Kot pred leti, ko sta že sodelovala na projektu igranega filma. Scene iz realnega življenja in fikcije se prepletajo v naključni analogiji. Mario skozi pogovor ustvari neke vrste “revizijo“, svojega ustvarjanja. Od “benda do benda“, mu s svojimi spomini in replikami, pri tem pomagajo njegovi glasbeni kolegi. Na ta način ustvarjajo reminiscenske podobe glasbenega ustvarjanja v Mariboru od konca osemdesetih do danes. Soočanje z njegovo boleznijo in pričakovanim “odhodom“, odpira novo situacijo in pogled njegovim prijateljem. Tudi sam spoznava nekega novega Maria. Soustvarjanje dokumentarnega filma v “omejeno časovno - življenjskem okvirju“, daje Mariu dodaten motiv in voljo da “živi“, kolikor mu je še dano.
