Opis epizode

Slutnja bližajočega se konca vojne in vonj po svobodi sta v času upora proti okupatorju in odpora proti fašizmu in nacizmu, še podžgala ustvarjalno nujo, kulturno dejavnost in umetnost, nastajajočo v nevsakdanjih in težkih razmerah, v zamreženih in zastraženih krajih, v zasilnih bivališčih, v strahu pred sovražnikovimi napadi.

Partizansko lutkovno gledališče se je nekaj mesecev pred koncem vojne rodilo na osvobojenem ozemlju Bele krajine. Kot parodijo, katere namen je bilo dvigovanje morale in propagiranje smislov partizanskega boja - zato je bilo to gledališče sprva namenjeno odrasli publiki -, si ga je zamislil kipar in avtor lutk Lojze Lavrič. Prva predstava lutkovne igre s šestnajstimi marionetami Jurček in trije razbojniki je bila uprizorjena na silvestrski večer 1944.
Posebno umetniško delo, polno metaforike o razčlovečenju, absurdnosti vojne, krutem igranju s človeškimi usodami, predstavljajo tudi motivi na kartah, štiriinpetdeset risb umetnika Borisa Kobeta. Njegovo delo, znano zaradi izvirne ikonografske zamisli, poznamo kot Taboriščni tarok. Kobe je na srčev as natisnil številko taboriščnika, tisto, ki je bila dodeljena njemu, s čimer je poudaril industrijo smrti v nacističnem holokavstu.
Veliko več prizorov krute resničnosti s portretiranji kaznovanja, dela, mučenja in smrti, ki so ohranjeni v obliki umetniških del, je nastalo v italijanskih zaporih in koncentracijskih taboriščih, kjer umetniškega ustvarjanja med interniranci niso povsem prepovedali, zato so bili tudi materiali in sredstva laže dostopni.

gostja: Tina Fortič Jakopič, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije 

fotografija: Lutkovna predstava Jurček, 28. junij 1945, Mladinska dvorana Ljubljana

foto: Milan Krajnc, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije 

Magda Tušar