Opis epizode

Evrovizijo spremlja kar nekaj mitov, denimo, da je to izključno zabavna, ne politična prireditev ... na zaslonih pa kar naprej gledate imena držav in zastave, da o neštetokrat preverjenih državno-sosedskih glasovalnih aliansah ne govorimo.

Drugi je, da gre za pevsko oziroma glasbeno tekmovanje. Ja, zato je pred desetimi leti zmagal Thomas Neuwirth – izključno zaradi solfeggia.

Letošnji_ zmagovalec_ Nemo Mettler najbrž poje bolje, nikakor pa ni prvi_, ki je s svojo pojavnostjo dodobra razkajfal_ del javnosti, a stvar je tu še bolj komplicirana, identificira se namreč kot nebinarna oseba, tega pa ta čas ni mogoče niti izjaviti brez ideološke podstati –spol razgreva čustva. Nemo zase uporablja zaimka they/them, v tej (radijski) kolumni zanj zgolj zasilno uporabljamo moški spol, saj v slovenščini še nimamo ustreznega prevoda, ki bi bil poenoten in obče sprejet.

Neskončna globina golid gnojnic, ki so se ob razglasitvi zlile po tem mladem človeku v nafrfuljeni roza jaknici, zgolj razkriva, kako krhka je očitno v svojem bistvu dominantna cis identiteta, ki brez debate enači biološki in družbeni spol, če jo lahko takole iztiri en_ drobni_ Švicar_ v nedolžnem roza krilcu. Kaže, da je takle spogled s seboj v ogledalu kdaj izrazito boleč, večina pa bolečino namesto soočenja raje odrine. To ni njihov problem, jezni so na roza krilce in v njem vidijo izključno ogromno rdečo cunjo, da iztiri njih, prav njih. Ker enostavno ni mogoče, da Nemo nikomur nič noče, da pač zgolj mara roza jopčke in dolge, urejene nohte. To ne gre. Desc je desc, baba je pa za šporhert, in tu nekje se konča.

Obstajajo izjeme. Te verjamejo, da je nebinarnost odločitev. Ni. Govorim iz lastne izkušnje: če bi se lahko, se nihče_ ne bi odločil_ zanjo, ker je tako življenje v družbi večinsko cis normativne populacije skrajno naporno. In kdaj nevarno. Tudi zaradi agresivne dominance večine tudi, ko gre za najbolj notranje bistvo posameznika_ce, prihaja v družbi, posebej med mladimi, do depresivnih motenj, motenj hranjenja, samopoškodovanj in celo samomorov. Odziv na Nema_ zgolj dokazuje še vedno katastrofalno nizek nivo družbenega sprejemanja različnosti.

In medtem, ko se pod pretvezo kruha, ki ga ni, in iger, ki niso več zabavne, ukvarjamo s predsodki večine, ko vedno znova razlagamo osnovne pojme, denimo vsaj razliko med slovničnim, biološkim in družbenim spolom, medtem ko se večina belih cis moških repenči, hrepeneč po vrnitvi apriornosti lastne pozicije moči v družbi, v Gazi genocid divja dalje z nezmanjšano močjo.

Vsi tozadevni incidenti na letošnji Evroviziji niso niti pljunek v morje, organizatorji prireditve pa so znova pokazali lastno nemoč, že ko gre vsaj za deklarativno zavzemanje jasnega stališča. Enako kot RTV Slovenija. Na seji Sveta se je razpravljalo, se dalo neko pobudo, vodstvo je odgovorilo, na EBU je bila odposlana omlednejša varianta poziva, čas za konkreten ukrep je bil zamujen, ker je bila odločitev nesprejeta, na koncu se je udeležitev zgodila in pesem je bila odpeta. Bolijo nas mrtvi otroci v Gazi, obžalujemo in nam je hudo, toda taka je pač naša narava. Namesto deklarativne geste – se skloni glava. Pa še rima se.

Na Švedskem, skratka, meja ni bila postavljena, prireditev je bila izpeljana, Izrael je nastopil, sicér s spremenjenim besedilom, in na koncu celo zasedel visoko peto mesto. Ker pesem, a veš, je bila pa lepa. Lepo je zapela. In ker tole baje pač ni političen (euro)song.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Anja Zag Golob