Opis epizode

Težko je, težko u božju mater, za narod, ki v zahtevi, naj mu šalo, ker je ne šteka, razložijo, ne vidi nič spornega, ki je na to, pa četudi iz sramu, celo ponosen. Nedvomno je kriv ta, ki jo je razdrl. Ja, gotovo.

Očitno je slovenska pedagoška stroka nekje katastrofalno zgrešila; najbrž tam nekje okrog posvetitve permisivnosti kot temeljnega vodila ne zgolj kurikularne, marveč kar naše vobče življenjske prakse.

Svetlana Makarovič se je uštela v enem: precenila je večino svojih sodržavljank in sodržavljanov. Precenila je njihovo razumevanje, tudi razumevanje pojma poezija. Jebi ga, tudi taki stari, z vsemi žavbami namazani mački se zgodi.

Precej publike je njeno kvantanje v zadnjih pesniških zbirkah vzelo resno. Tudi nekaj realnih modelov za njene lirske subjekte, ki so jih več kot očitno zaobšle celo osnove literarne teorije, je dovolj globoko potrtih in v mehki ego zadetih, da razčustvovana megla prizadetosti kazno vdira tudi v njih novinarsko "delo".

Kolegica je predpostavila, da pa ja vsako teslo ve, kaj je naloga poezije in kako deluje – in da bo slehernik razumel, da si je zavoljo učinkovitosti zgolj izposodila cegle, malto in orodje z njihovih gradbišč, postavila zid ter nanj obesila ogledalo. To namreč počne poezija. Jezik uporablja, izviru katerega je po svojem bistvu najbližje, da se z njim odziva na realnost, svet okoli sebe. Naloga pesnic in pesnikov je, gledati svet, se potopiti vanj, živeti življenje – in biti njegov seizmograf.

A je tudi ona morala spoznati, da so za folk metafore očitno pretežka naloga. Pa je pač nadela gvant in se odpravila povedat dobesedno. Domala črkovat. Ni motila, počakala je. Ob prihodu na oder, je, in to je pomembno, publiki najprej pokazala pildek, manjši od kuverte. Nimam dosti, je sporočala gesta, hitro bomo opravili. Potrpite, no, par momentkov s tem hudičem od poezije.

Očitno je tokrat vendarle povedala dovolj dobesedno – naenkrat se je pesem, križana gora, natisnjena pesem, pričela pojavljati v dnevnem tisku, kar je v naši vsakdanji shirani puščavi, kjer poezije že davno ne pomnimo več, učinkovalo kot fatamorgana. Scela neverjetno.

Mimo vseh peripetij z nagrado je Svetlani Makarovič v torek zvečer uspelo eno: poeziji je vrnila besedo. Najbolj ontološko je ostala zvesta svojem poklicu in dokazala, ponovno, da ji nagrada ne le pripada – da je podelitev povsem sekundarna. Jo že ima. Ona je s Francetom na ti.

Anja Zag Golob