Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
Tokratni pripovedovalec Spominov Vladimir Bertoncelj je bil rojen leta 1932 v vasi Vaše pri Medvodah. Njegovo otroštvo med Vašami, Medvodami in Goričanami ter življenje njegove številne družine je zelo zaznamoval čas druge svetovne vojne. Po vojni je kot strojnik, vzdrževalec strojev, najprej delal v medvoški tekstilni tovarni, potem pa so vse še samske delavce iz tovarne napotili na delo v Titove zavode Litostroj v Ljubljani, ki so jih prav takrat gradili in zagnali prvo proizvodnjo. Litostroj so poleg zaposlenih delavcev in mojstrov, ki so tja prihajali na delo od doma, gradili nemški ujetniki in slovenski politični zaporniki, ki so bili ves čas nastanjeni na gradbišču, nadzorovanem ter strogo zavarovanem z bodečo žico in stražnimi stolpi. V Litostroju je Miro Bertoncelj delal do upokojitve in bil na njihovih gradbiščih elektrarn po vsem svetu. Po upokojitvi se je ves posvetil družbenopolitičnemu delu in bil dolgo legendarni predsednik Zveze borcev Medvode.
Tokratni pripovedovalec Spominov Vladimir Bertoncelj je bil rojen leta 1932 v vasi Vaše pri Medvodah. Njegovo otroštvo med Vašami, Medvodami in Goričanami ter življenje njegove številne družine je zelo zaznamoval čas druge svetovne vojne. Po vojni je kot strojnik, vzdrževalec strojev, najprej delal v medvoški tekstilni tovarni, potem pa so vse še samske delavce iz tovarne napotili na delo v Titove zavode Litostroj v Ljubljani, ki so jih prav takrat gradili in zagnali prvo proizvodnjo. Litostroj so poleg zaposlenih delavcev in mojstrov, ki so tja prihajali na delo od doma, gradili nemški ujetniki in slovenski politični zaporniki, ki so bili ves čas nastanjeni na gradbišču, nadzorovanem ter strogo zavarovanem z bodečo žico in stražnimi stolpi. V Litostroju je Miro Bertoncelj delal do upokojitve in bil na njihovih gradbiščih elektrarn po vsem svetu. Po upokojitvi se je ves posvetil družbenopolitičnemu delu in bil dolgo legendarni predsednik Zveze borcev Medvode.
Tokratni pripovedovalec Spominov Vladimir Bertoncelj je bil rojen leta 1932 v vasi Vaše pri Medvodah. Njegovo otroštvo med Vašami, Medvodami in Goričanami ter življenje njegove številne družine je zelo zaznamoval čas druge svetovne vojne. Po vojni je kot strojnik, vzdrževalec strojev, najprej delal v medvoški tekstilni tovarni, potem pa so vse še samske delavce iz tovarne napotili na delo v Titove zavode Litostroj v Ljubljani, ki so jih prav takrat gradili in zagnali prvo proizvodnjo. Litostroj so poleg zaposlenih delavcev in mojstrov, ki so tja prihajali na delo od doma, gradili nemški ujetniki in slovenski politični zaporniki, ki so bili ves čas nastanjeni na gradbišču, nadzorovanem ter strogo zavarovanem z bodečo žico in stražnimi stolpi. V Litostroju je Miro Bertoncelj delal do upokojitve in bil na njihovih gradbiščih elektrarn po vsem svetu. Po upokojitvi se je ves posvetil družbenopolitičnemu delu in bil dolgo legendarni predsednik Zveze borcev Medvode.
Tokratni pripovedovalec Spominov Vladimir Bertoncelj je bil rojen leta 1932 v vasi Vaše pri Medvodah. Njegovo otroštvo med Vašami, Medvodami in Goričanami ter življenje njegove številne družine je zelo zaznamoval čas druge svetovne vojne. Po vojni je kot strojnik, vzdrževalec strojev, najprej delal v medvoški tekstilni tovarni, potem pa so vse še samske delavce iz tovarne napotili na delo v Titove zavode Litostroj v Ljubljani, ki so jih prav takrat gradili in zagnali prvo proizvodnjo. Litostroj so poleg zaposlenih delavcev in mojstrov, ki so tja prihajali na delo od doma, gradili nemški ujetniki in slovenski politični zaporniki, ki so bili ves čas nastanjeni na gradbišču, nadzorovanem ter strogo zavarovanem z bodečo žico in stražnimi stolpi. V Litostroju je Miro Bertoncelj delal do upokojitve in bil na njihovih gradbiščih elektrarn po vsem svetu. Po upokojitvi se je ves posvetil družbenopolitičnemu delu in bil dolgo legendarni predsednik Zveze borcev Medvode.
Dušan Hren je bil rojen 1929 v Ljubljani, a pot njegovih prednikov je tesno povezana tudi z Mariborom. Njegov stari oče, železničar, se je po službovanju v Trstu in Zidanem mostu ustalil v Mariboru in si tam ustvaril družino. Vsi so bili Sokoli in Maistrovi borci. Dušanov oče Vilko Hren je bil eden najtesnejših sodelavcev generala Maistra v bojih za severno mejo, pozneje pa je postal aktivni oficir, visok častnik jugoslovanske kraljeve vojske in poveljnik njenih avtomobilnih enot v Dravski banovini. Pred drugo svetovno vojno se je družina preselila v Ljubljano. Po okupaciji so očeta Italijani zaprli in poslali v Gonars, po vrnitvi iz taborišča pa spet zaprli v italijanski zapor za oficirje. Po kapitulaciji Italije je očeta povabil k sodelovanju predvojni častniški kolega general Leon Rupnik, vendar je bil iz domobranskih krogov kaj hitro odpuščen kot simpatizer Osvobodilne fronte. Dušan je z bratom in mamo, pozneje pa tudi z očetom, vojno preživljal v Ljubljani pod italijansko in potem nemško okupacijo in marsikaj doživel. Po vojni in obdobju delovnih brigad je šla Dušanova pot v glasbo, študiral je glasbo, igral je in vodil najprej svoj in potem Akademski plesni orkester, potem pa se je zaposlil na Radiu Ljubljana in kmalu zatem na Televiziji ter postal eden njenih pionirjev in dolga desetletja njen nepogrešljiv režiser in urednik, producent, avtor in ustvarjalec. Kljub 88 letom je še danes na televiziji prav vsak dan izjemno dragocen sodelavec in svetovalec.
Dušan Hren je bil rojen 1929 v Ljubljani, a pot njegovih prednikov je tesno povezana tudi z Mariborom. Njegov stari oče, železničar, se je po službovanju v Trstu in Zidanem mostu ustalil v Mariboru in si tam ustvaril družino. Vsi so bili Sokoli in Maistrovi borci. Dušanov oče Vilko Hren je bil eden najtesnejših sodelavcev generala Maistra v bojih za severno mejo, pozneje pa je postal aktivni oficir, visok častnik jugoslovanske kraljeve vojske in poveljnik njenih avtomobilnih enot v Dravski banovini. Pred drugo svetovno vojno se je družina preselila v Ljubljano. Po okupaciji so očeta Italijani zaprli in poslali v Gonars, po vrnitvi iz taborišča pa spet zaprli v italijanski zapor za oficirje. Po kapitulaciji Italije je očeta povabil k sodelovanju predvojni častniški kolega general Leon Rupnik, vendar je bil iz domobranskih krogov kaj hitro odpuščen kot simpatizer Osvobodilne fronte. Dušan je z bratom in mamo, pozneje pa tudi z očetom, vojno preživljal v Ljubljani pod italijansko in potem nemško okupacijo in marsikaj doživel. Po vojni in obdobju delovnih brigad je šla Dušanova pot v glasbo, študiral je glasbo, igral je in vodil najprej svoj in potem Akademski plesni orkester, potem pa se je zaposlil na Radiu Ljubljana in kmalu zatem na Televiziji ter postal eden njenih pionirjev in dolga desetletja njen nepogrešljiv režiser in urednik, producent, avtor in ustvarjalec. Kljub 88 letom je še danes na televiziji prav vsak dan izjemno dragocen sodelavec in svetovalec.
Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.
Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.
Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.
Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.
V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.
V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.
V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.
V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.
V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.
V pripovedi Janeza Winklerja se bomo skozi pretresljive zgodbe njegovega življenja sprehodili skozi osem desetletij naše zgodovine, v prvem delu do konca druge svetovne vojne in v drugem delu naprej. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, ki je med obema vojnama pripadala Italiji, in tako že kot otrok občutil fašizem. S štirinajstimi leti je pozimi 1942 odšel v partizane, v Vojkovo četo in doživel njene prve akcije, prav tako pa tudi smrt velikega primorskega junaka Janka Premrla-Vojka. Pomladi 1943 je bil vključen v Šercerjevo, pozneje se je boril v Gubčevi brigadi. Doživel je mnoge bitke in bil v njih ranjen, doživel je napad na Turjak in Kočevski proces, bil ujet in poslan v begunjske zapore, od tam pa v taborišče Dachau. Po vojni je dobesedno izsilil demobilizacijo, se zaposlil v policiji, potem pa dokončal študij prava in postal načelnik ljubljanske in pozneje vse slovenske policije. Kot šef ljubljanske policije je v začetku sedemdesetih let kljub nasprotovanju politike omogočil izvedbo velikih študentskih demonstracij pred slovenskim parlamentom.
V pripovedi Janeza Winklerja se bomo skozi pretresljive zgodbe njegovega življenja sprehodili skozi osem desetletij naše zgodovine, v prvem delu do konca druge svetovne vojne in v drugem delu naprej. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, ki je med obema vojnama pripadala Italiji, in tako že kot otrok občutil fašizem. S štirinajstimi leti je pozimi 1942 odšel v partizane, v Vojkovo četo in doživel njene prve akcije, prav tako pa tudi smrt velikega primorskega junaka Janka Premrla-Vojka. Pomladi 1943 je bil vključen v Šercerjevo, pozneje se je boril v Gubčevi brigadi. Doživel je mnoge bitke in bil v njih ranjen, doživel je napad na Turjak in Kočevski proces, bil ujet in poslan v begunjske zapore, od tam pa v taborišče Dachau. Po vojni je dobesedno izsilil demobilizacijo, se zaposlil v policiji, potem pa dokončal študij prava in postal načelnik ljubljanske in pozneje vse slovenske policije. Kot šef ljubljanske policije je v začetku sedemdesetih let kljub nasprotovanju politike omogočil izvedbo velikih študentskih demonstracij pred slovenskim parlamentom.
Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.
Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.
Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.
Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.
Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.
Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.
Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.
Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.
Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.
Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.
Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.
Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.
Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.
Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.
Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.
Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.
Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.
Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.
Današnja skromna domova sester Karoline Zrim in Mercedes Vukan sta na robu grajskega parka v Prosenjakovcih v Prekmurju, ob madžarski meji. Sredi parka se podira nekdaj izjemno lep dvorec Matzenau, njun prvi dom. Sestri Karolina in Mercedes sta vnukinji grofa Karla von Matzenauerja, uglednega diplomata, ki je leta 1900 kupil dvorec ter se skupaj z ženo in prvimi otroki iz Češke preselil v Prosenjakovce. Tu sta se mu rodila še dva otroka, hčerka Mercedes je bila mama naših dveh pripovedovalk Spominov. Njuno otroštvo in mladost sta potekala ob mami v dvorcu sredi parka in velikega posestva. Toda prišla je vojna, ob koncu vojne je dvorec zasedla ruska armada, zmetala vso opremo skozi okna in ga spremenila v vojaško bolnišnico. Za Rusi je prišla jugoslovanska vojska, potem pa so v njem stanovali delavci kmetijske zadruge. Družina lastnikov je smela še nekaj časa živeti v dvorcu, stisnjena v nekaj prostorov, potem pa se je, ker ga nihče ni vzdrževal, začel počasi rušiti in so se morali vsi izseliti. Danes na nekdaj lep in mogočen dvorec sredi parka spominja le še prednje pročelje z grboma. Življenje pa je teklo naprej, Karolina je postala učiteljica, Mercedes je delala v prosenjakovški tekstilni tovarni, ustvarili sta si družino. V njunih pripovedih so spomini na lepe, vesele, pa tudi žalostne in zelo tragične zgodbe viharnega minulega stoletja, težke še posebej v časih takoj po drugi svetovni vojni. Grof Matzenauer in vsi člani družine, ki so umrli v Prosenjakovcih, počivajo na bližnjem pokopališču ob romanski rotundi v Selu.
Današnja skromna domova sester Karoline Zrim in Mercedes Vukan sta na robu grajskega parka v Prosenjakovcih v Prekmurju, ob madžarski meji. Sredi parka se podira nekdaj izjemno lep dvorec Matzenau, njun prvi dom. Sestri Karolina in Mercedes sta vnukinji grofa Karla von Matzenauerja, uglednega diplomata, ki je leta 1900 kupil dvorec ter se skupaj z ženo in prvimi otroki iz Češke preselil v Prosenjakovce. Tu sta se mu rodila še dva otroka, hčerka Mercedes je bila mama naših dveh pripovedovalk Spominov. Njuno otroštvo in mladost sta potekala ob mami v dvorcu sredi parka in velikega posestva. Toda prišla je vojna, ob koncu vojne je dvorec zasedla ruska armada, zmetala vso opremo skozi okna in ga spremenila v vojaško bolnišnico. Za Rusi je prišla jugoslovanska vojska, potem pa so v njem stanovali delavci kmetijske zadruge. Družina lastnikov je smela še nekaj časa živeti v dvorcu, stisnjena v nekaj prostorov, potem pa se je, ker ga nihče ni vzdrževal, začel počasi rušiti in so se morali vsi izseliti. Danes na nekdaj lep in mogočen dvorec sredi parka spominja le še prednje pročelje z grboma. Življenje pa je teklo naprej, Karolina je postala učiteljica, Mercedes je delala v prosenjakovški tekstilni tovarni, ustvarili sta si družino. V njunih pripovedih so spomini na lepe, vesele, pa tudi žalostne in zelo tragične zgodbe viharnega minulega stoletja, težke še posebej v časih takoj po drugi svetovni vojni. Grof Matzenauer in vsi člani družine, ki so umrli v Prosenjakovcih, počivajo na bližnjem pokopališču ob romanski rotundi v Selu.
Današnja skromna domova sester Karoline Zrim in Mercedes Vukan sta na robu grajskega parka v Prosenjakovcih v Prekmurju, ob madžarski meji. Sredi parka se podira nekdaj izjemno lep dvorec Matzenau, njun prvi dom. Sestri Karolina in Mercedes sta vnukinji grofa Karla von Matzenauerja, uglednega diplomata, ki je leta 1900 kupil dvorec ter se skupaj z ženo in prvimi otroki iz Češke preselil v Prosenjakovce. Tu sta se mu rodila še dva otroka, hčerka Mercedes je bila mama naših dveh pripovedovalk Spominov. Njuno otroštvo in mladost sta potekala ob mami v dvorcu sredi parka in velikega posestva. Toda prišla je vojna, ob koncu vojne je dvorec zasedla ruska armada, zmetala vso opremo skozi okna in ga spremenila v vojaško bolnišnico. Za Rusi je prišla jugoslovanska vojska, potem pa so v njem stanovali delavci kmetijske zadruge. Družina lastnikov je smela še nekaj časa živeti v dvorcu, stisnjena v nekaj prostorov, potem pa se je, ker ga nihče ni vzdrževal, začel počasi rušiti in so se morali vsi izseliti. Danes na nekdaj lep in mogočen dvorec sredi parka spominja le še prednje pročelje z grboma. Življenje pa je teklo naprej, Karolina je postala učiteljica, Mercedes je delala v prosenjakovški tekstilni tovarni, ustvarili sta si družino. V njunih pripovedih so spomini na lepe, vesele, pa tudi žalostne in zelo tragične zgodbe viharnega minulega stoletja, težke še posebej v časih takoj po drugi svetovni vojni. Grof Matzenauer in vsi člani družine, ki so umrli v Prosenjakovcih, počivajo na bližnjem pokopališču ob romanski rotundi v Selu.
Današnja skromna domova sester Karoline Zrim in Mercedes Vukan sta na robu grajskega parka v Prosenjakovcih v Prekmurju, ob madžarski meji. Sredi parka se podira nekdaj izjemno lep dvorec Matzenau, njun prvi dom. Sestri Karolina in Mercedes sta vnukinji grofa Karla von Matzenauerja, uglednega diplomata, ki je leta 1900 kupil dvorec ter se skupaj z ženo in prvimi otroki iz Češke preselil v Prosenjakovce. Tu sta se mu rodila še dva otroka, hčerka Mercedes je bila mama naših dveh pripovedovalk Spominov. Njuno otroštvo in mladost sta potekala ob mami v dvorcu sredi parka in velikega posestva. Toda prišla je vojna, ob koncu vojne je dvorec zasedla ruska armada, zmetala vso opremo skozi okna in ga spremenila v vojaško bolnišnico. Za Rusi je prišla jugoslovanska vojska, potem pa so v njem stanovali delavci kmetijske zadruge. Družina lastnikov je smela še nekaj časa živeti v dvorcu, stisnjena v nekaj prostorov, potem pa se je, ker ga nihče ni vzdrževal, začel počasi rušiti in so se morali vsi izseliti. Danes na nekdaj lep in mogočen dvorec sredi parka spominja le še prednje pročelje z grboma. Življenje pa je teklo naprej, Karolina je postala učiteljica, Mercedes je delala v prosenjakovški tekstilni tovarni, ustvarili sta si družino. V njunih pripovedih so spomini na lepe, vesele, pa tudi žalostne in zelo tragične zgodbe viharnega minulega stoletja, težke še posebej v časih takoj po drugi svetovni vojni. Grof Matzenauer in vsi člani družine, ki so umrli v Prosenjakovcih, počivajo na bližnjem pokopališču ob romanski rotundi v Selu.
Lavra Struger se je rodila leta 1927 v družini Gala v Mariboru. Oče je bil železničar, doma iz Borecev v Prlekiji, mama pa rojena v Dolnjem Logatcu na Notranjskem. V družini je bilo deset otrok, in čeprav je bilo denarja malo, so vsi doštudirali, prišli do poklica in se uveljavili vsak na svojem področju. Vojna je močno zarezala v njihova življenja: trije bratje so šli v partizane, dva sta bila odvedena v taborišča v Nemčijo, očeta in mamo z mladoletnimi otroki so Nemci iz Maribora izselili v Srbijo, eden od bratov pa je prestal taborišči Gonars in Rab. Na srečo so vsi vojno preživeli. Lavrine zgodbe in zgodbe bratov in sester, ki jih pripoveduje, so pretresljiva, a življenjske moči, zavednosti in ponosa polna freska tedanjih viharnih časov na Slovenskem. Zgodba o Lavrinem bratu Aleksandru Gali, slovitem partizanskem zdravniku Petru, zajema tudi tragedijo partizanske bolnice Ogenjca nad Loškim Potokom. Med roško ofenzivo leta 1942 so nepremične ranjence skrili v bližnjo podzemno jamo. A izdajalec je pripeljal italijansko vojsko, in da ranjenci ne bi padli živi v roke sovražniku, je po skupnem dogovoru bolničarka, ki je ostala z njimi, ranjence postrelila in na koncu vzela življenje še sebi.
Lavra Struger se je rodila leta 1927 v družini Gala v Mariboru. Oče je bil železničar, doma iz Borecev v Prlekiji, mama pa rojena v Dolnjem Logatcu na Notranjskem. V družini je bilo deset otrok, in čeprav je bilo denarja malo, so vsi doštudirali, prišli do poklica in se uveljavili vsak na svojem področju. Vojna je močno zarezala v njihova življenja: trije bratje so šli v partizane, dva sta bila odvedena v taborišča v Nemčijo, očeta in mamo z mladoletnimi otroki so Nemci iz Maribora izselili v Srbijo, eden od bratov pa je prestal taborišči Gonars in Rab. Na srečo so vsi vojno preživeli. Lavrine zgodbe in zgodbe bratov in sester, ki jih pripoveduje, so pretresljiva, a življenjske moči, zavednosti in ponosa polna freska tedanjih viharnih časov na Slovenskem. Zgodba o Lavrinem bratu Aleksandru Gali, slovitem partizanskem zdravniku Petru, zajema tudi tragedijo partizanske bolnice Ogenjca nad Loškim Potokom. Med roško ofenzivo leta 1942 so nepremične ranjence skrili v bližnjo podzemno jamo. A izdajalec je pripeljal italijansko vojsko, in da ranjenci ne bi padli živi v roke sovražniku, je po skupnem dogovoru bolničarka, ki je ostala z njimi, ranjence postrelila in na koncu vzela življenje še sebi.
Lavra Struger se je rodila leta 1927 v družini Gala v Mariboru. Oče je bil železničar, doma iz Borecev v Prlekiji, mama pa rojena v Dolnjem Logatcu na Notranjskem. V družini je bilo deset otrok, in čeprav je bilo denarja malo, so vsi doštudirali, prišli do poklica in se uveljavili vsak na svojem področju. Vojna je močno zarezala v njihova življenja: trije bratje so šli v partizane, dva sta bila odvedena v taborišča v Nemčijo, očeta in mamo z mladoletnimi otroki so Nemci iz Maribora izselili v Srbijo, eden od bratov pa je prestal taborišči Gonars in Rab. Na srečo so vsi vojno preživeli. Lavrine zgodbe in zgodbe bratov in sester, ki jih pripoveduje, so pretresljiva, a življenjske moči, zavednosti in ponosa polna freska tedanjih viharnih časov na Slovenskem. Zgodba o Lavrinem bratu Aleksandru Gali, slovitem partizanskem zdravniku Petru, zajema tudi tragedijo partizanske bolnice Ogenjca nad Loškim Potokom. Med roško ofenzivo leta 1942 so nepremične ranjence skrili v bližnjo podzemno jamo. A izdajalec je pripeljal italijansko vojsko, in da ranjenci ne bi padli živi v roke sovražniku, je po skupnem dogovoru bolničarka, ki je ostala z njimi, ranjence postrelila in na koncu vzela življenje še sebi.
Lavra Struger se je rodila leta 1927 v družini Gala v Mariboru. Oče je bil železničar, doma iz Borecev v Prlekiji, mama pa rojena v Dolnjem Logatcu na Notranjskem. V družini je bilo deset otrok, in čeprav je bilo denarja malo, so vsi doštudirali, prišli do poklica in se uveljavili vsak na svojem področju. Vojna je močno zarezala v njihova življenja: trije bratje so šli v partizane, dva sta bila odvedena v taborišča v Nemčijo, očeta in mamo z mladoletnimi otroki so Nemci iz Maribora izselili v Srbijo, eden od bratov pa je prestal taborišči Gonars in Rab. Na srečo so vsi vojno preživeli. Lavrine zgodbe in zgodbe bratov in sester, ki jih pripoveduje, so pretresljiva, a življenjske moči, zavednosti in ponosa polna freska tedanjih viharnih časov na Slovenskem. Zgodba o Lavrinem bratu Aleksandru Gali, slovitem partizanskem zdravniku Petru, zajema tudi tragedijo partizanske bolnice Ogenjca nad Loškim Potokom. Med roško ofenzivo leta 1942 so nepremične ranjence skrili v bližnjo podzemno jamo. A izdajalec je pripeljal italijansko vojsko, in da ranjenci ne bi padli živi v roke sovražniku, je po skupnem dogovoru bolničarka, ki je ostala z njimi, ranjence postrelila in na koncu vzela življenje še sebi.
Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.
Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.
Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.
Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.
Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.
Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.
Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.
Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.
Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.
Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.
Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.
Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.
Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.
Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.
Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.
Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.
Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.
Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.
Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.
Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.
Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.
Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.
Anica Cetin Lapajne je bila rojena leta 1935 v vasici Dolnja Bitnja pod Premom, v tistem delu Slovenije, ki je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji. Šest let ji je bilo, ko je izbruhnila druga svetovna vojna in že leto kasneje so italijanski fašisti grobo prekinili njeno srečno otroštvo. 4. junija 1942 so požgali in izropali sedem brkinskih vasi, med njimi tudi Aničino Dolnjo Bitnjo, pobili talce, domačine pa odpeljali v internacijo v Italijo. Iz internacije v kraju San Giorgio di Lomellina sredi lombardijskih riževih polj so Anico z družino odpeljali v italijansko koncentacijsko taborišče Fraschette v južni Italiji. Po italijanski kapitulaciji je zelo težkim razmeram v taborišču sledila dolga in nevarna pot domov, kjer jih je pričakal požgan dom. Toda vojne še ni bilo konec in osemletno Anico so čakale nove življenjske preizkušnje. Mama in oče sta se vključila v Osvobodilno fronto in odpor. Po vojni in šolah na Premu, v Ilirski Bistrici in Postojni je Anica v Ljubljani doštudirala geografijo. Pozneje je bila vidna političarka in kulturna delavka v Ljubljani. Izdala je tudi dve pesniški zbirki, Šepet in Žarek, skupaj z možem mag. Ivanom Lapajnetom pa sta napisala Manifest nove dobe.
Anica Cetin Lapajne je bila rojena leta 1935 v vasici Dolnja Bitnja pod Premom, v tistem delu Slovenije, ki je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji. Šest let ji je bilo, ko je izbruhnila druga svetovna vojna in že leto kasneje so italijanski fašisti grobo prekinili njeno srečno otroštvo. 4. junija 1942 so požgali in izropali sedem brkinskih vasi, med njimi tudi Aničino Dolnjo Bitnjo, pobili talce, domačine pa odpeljali v internacijo v Italijo. Iz internacije v kraju San Giorgio di Lomellina sredi lombardijskih riževih polj so Anico z družino odpeljali v italijansko koncentacijsko taborišče Fraschette v južni Italiji. Po italijanski kapitulaciji je zelo težkim razmeram v taborišču sledila dolga in nevarna pot domov, kjer jih je pričakal požgan dom. Toda vojne še ni bilo konec in osemletno Anico so čakale nove življenjske preizkušnje. Mama in oče sta se vključila v Osvobodilno fronto in odpor. Po vojni in šolah na Premu, v Ilirski Bistrici in Postojni je Anica v Ljubljani doštudirala geografijo. Pozneje je bila vidna političarka in kulturna delavka v Ljubljani. Izdala je tudi dve pesniški zbirki, Šepet in Žarek, skupaj z možem mag. Ivanom Lapajnetom pa sta napisala Manifest nove dobe.
Anica Cetin Lapajne je bila rojena leta 1935 v vasici Dolnja Bitnja pod Premom, v tistem delu Slovenije, ki je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji. Šest let ji je bilo, ko je izbruhnila druga svetovna vojna in že leto kasneje so italijanski fašisti grobo prekinili njeno srečno otroštvo. 4. junija 1942 so požgali in izropali sedem brkinskih vasi, med njimi tudi Aničino Dolnjo Bitnjo, pobili talce, domačine pa odpeljali v internacijo v Italijo. Iz internacije v kraju San Giorgio di Lomellina sredi lombardijskih riževih polj so Anico z družino odpeljali v italijansko koncentracijsko taborišče Fraschette v južni Italiji. Po italijanski kapitulaciji je zelo težkim razmeram v taborišču sledila dolga in nevarna pot domov, kjer jih je pričakal požgan dom. Toda vojne še ni bilo konec in osemletno Anico so čakale nove življenjske preizkušnje. Mama in oče sta se vključila v Osvobodilno fronto in odpor. Po vojni in šolah na Premu, v Ilirski Bistrici in Postojni je Anica v Ljubljani doštudirala geografijo. Pozneje je bila vidna političarka in kulturna delavka v Ljubljani. Izdala je tudi dve pesniški zbirki, Šepet in Žarek, skupaj z možem mag. Ivanom Lapajnetom pa sta napisala Manifest nove dobe.
Anica Cetin Lapajne je bila rojena leta 1935 v vasici Dolnja Bitnja pod Premom, v tistem delu Slovenije, ki je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji. Šest let ji je bilo, ko je izbruhnila druga svetovna vojna in že leto kasneje so italijanski fašisti grobo prekinili njeno srečno otroštvo. 4. junija 1942 so požgali in izropali sedem brkinskih vasi, med njimi tudi Aničino Dolnjo Bitnjo, pobili talce, domačine pa odpeljali v internacijo v Italijo. Iz internacije v kraju San Giorgio di Lomellina sredi lombardijskih riževih polj so Anico z družino odpeljali v italijansko koncentracijsko taborišče Fraschette v južni Italiji. Po italijanski kapitulaciji je zelo težkim razmeram v taborišču sledila dolga in nevarna pot domov, kjer jih je pričakal požgan dom. Toda vojne še ni bilo konec in osemletno Anico so čakale nove življenjske preizkušnje. Mama in oče sta se vključila v Osvobodilno fronto in odpor. Po vojni in šolah na Premu, v Ilirski Bistrici in Postojni je Anica v Ljubljani doštudirala geografijo. Pozneje je bila vidna političarka in kulturna delavka v Ljubljani. Izdala je tudi dve pesniški zbirki, Šepet in Žarek, skupaj z možem mag. Ivanom Lapajnetom pa sta napisala Manifest nove dobe.
V prvi oddaji tridelnega niza, posneti že na začetku serije Spomini pred več leti, smo poslušali pripoved akademikinje prof. dr. Alenke Šelih, roj. Rosina in njenega brata, prof. dr. Andreja Rosine o življenju v Mariboru pred drugo svetovno vojno in obdobju v Metliki med drugo svetovno vojno ter spomine na vidni osebnosti naše preteklosti, njunega deda, odvetnika dr. Franja Rosine in njunega očeta, odvetnika dr. Igorja Rosine. V dveh novih premiernih oddajah Spominov pa bomo prisluhnili najprej pripovedi Andreja Rosine in potem še Alenke Šelih o burnem povojnem času v Mariboru, na mariborski Prvi gimnaziji in na Klasični gimnaziji, potem pa bomo sledili njunim študijskim letom in njuni poklicni, strokovni in znanstveni poti. Skozi osebni pripovedi, pospremljeni z več sto fotografijami, se bo razgrnila freska preteklih sedemdesetih let našega časa.
V prvi oddaji tridelnega niza, posneti že na začetku serije Spomini pred več leti, smo poslušali pripoved akademikinje prof. dr. Alenke Šelih, roj. Rosina in njenega brata, prof. dr. Andreja Rosine o življenju v Mariboru pred drugo svetovno vojno in obdobju v Metliki med drugo svetovno vojno ter spomine na vidni osebnosti naše preteklosti, njunega deda, odvetnika dr. Franja Rosine in njunega očeta, odvetnika dr. Igorja Rosine. V dveh novih premiernih oddajah Spominov pa bomo prisluhnili najprej pripovedi Andreja Rosine in potem še Alenke Šelih o burnem povojnem času v Mariboru, na mariborski Prvi gimnaziji in na Klasični gimnaziji, potem pa bomo sledili njunim študijskim letom in njuni poklicni, strokovni in znanstveni poti. Skozi osebni pripovedi, pospremljeni z več sto fotografijami, se bo razgrnila freska preteklih sedemdesetih let našega časa.