Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Pričevanje se začne s pesmijo z naslovom V molitev naj se razboli beseda, ki jo prebere pričevalka Tilka Jesenik, rojena Balantič. Njeno pričevanje je nekaj posebnega, saj je v kar največji meri posvečeno spominu na njenega brata, pesnika Franceta Balantiča. Gospa Tilka z veliko prizadetostjo in občutenjem pesnikovega življenja in dela razkriva življenje njune družine in prednikov ter se nazadnje posveti njegovi poeziji in boju za njeno priznanje. France Balantič je v cvetu mladosti izgubil življenje ob partizanskemu napadu na domobransko postojanko v Grahovem jeseni 1943. Umrl je v ognju, kot je v eni od svojih pesmi preroško napisal. Njegove silovite pesmi so za marsikoga vrhunec slovenske poezije v preteklem stoletju. »Moja življenjska zgodba je zgodba pesnikove sestre. Naš rod izvira iz Kamnika in Kamnik je moje mesto. France ga je imel najraje, sanjal je o njem tudi, ko ni bil doma,« pripoveduje gospa Tilka. Mamini sorodniki pa so bili s Krasa na Notranjskem. Mama, ki se je navzela kulture v službi pri nadučitelju v Višnji Gori, se je omožila v Kamnik: »Naša mama, moja mama je bila zelo odločna, zelo inteligentna, bolele so jo socialne razlike. Ni prenesla poniževanja in krivic ter se je vsemu temu uprla in pokazala svoj ponos. Nikoli ni klonila ali priznala, da je manjvredna kot tisti, ki so imeli denar, ki so bili izobraženi.« Oče je bil bolj molčeč, veliko je pretrpel: »On se o težkih stvareh sploh ni pogovarjal, njega je bilo groza tega, kar se je dogajalo. Bil je pa zelo, zelo načitan. Izraze, ki jih uporablja France v svojih pesmih, je pobral od očeta, ki je imel tako izviren star slovenski jezik. France je imel beležko in si je njegove besede zapisoval.« Oče je bil prizadet, ko so Nemci zavzeli Jugoslavijo, ko so začeli pobijati talce, se spomni Tilka. Udarila je tudi revolucija – partizani so ubili dve priljubljeni učiteljici. S sinom in bratom Francetom so med vojno skoraj pretrgali stike, saj je bil Kamnik pod nemško, Ljubljana pa pod italijansko okupacijo. Tako niso vedeli, kaj se je s Francetom zgodilo. Pisal je, da je vse v redu in da se kmalu vidijo. Po eni od italijanskih racij je končal v koncentracijskem taborišču Gonars skupaj s slikarjem Marjanom Tršarjem. Bil je zelo slaboten po hudi pljučnici in je komaj preživel. Tam so nastali Gonarski soneti. Po vrnitvi se je pridružil vaškim stražam oz. domobrancem. Šel je branit svoje ljudi pred svojimi ljudmi, pravi pričevalka Tilka, ki na ta način opiše vso tragiko državljanske vojne, ki je pogubila brata. V nadaljevanju spremljamo boj za priznanje veljave in spomina na dolgo zamolčanega pesnika, ki je trajal vse do padca komunizma in še naprej. Tilka Jesenik pripoveduje tudi o svoji družini, o svojem pedagoškem poklicu in razmišlja o svoji preteklosti. Skrbita jo prihodnost slovenskega jezika in ravnanje z učitelji. Vir navdiha in moči je zanjo vera, hvaležna je Bogu za dar življenja in tudi za preizkušnje.
Pričevanje se začne s pesmijo z naslovom V molitev naj se razboli beseda, ki jo prebere pričevalka Tilka Jesenik, rojena Balantič. Njeno pričevanje je nekaj posebnega, saj je v kar največji meri posvečeno spominu na njenega brata, pesnika Franceta Balantiča. Gospa Tilka z veliko prizadetostjo in občutenjem pesnikovega življenja in dela razkriva življenje njune družine in prednikov ter se nazadnje posveti njegovi poeziji in boju za njeno priznanje. France Balantič je v cvetu mladosti izgubil življenje ob partizanskemu napadu na domobransko postojanko v Grahovem jeseni 1943. Umrl je v ognju, kot je v eni od svojih pesmi preroško napisal. Njegove silovite pesmi so za marsikoga vrhunec slovenske poezije v preteklem stoletju. »Moja življenjska zgodba je zgodba pesnikove sestre. Naš rod izvira iz Kamnika in Kamnik je moje mesto. France ga je imel najraje, sanjal je o njem tudi, ko ni bil doma,« pripoveduje gospa Tilka. Mamini sorodniki pa so bili s Krasa na Notranjskem. Mama, ki se je navzela kulture v službi pri nadučitelju v Višnji Gori, se je omožila v Kamnik: »Naša mama, moja mama je bila zelo odločna, zelo inteligentna, bolele so jo socialne razlike. Ni prenesla poniževanja in krivic ter se je vsemu temu uprla in pokazala svoj ponos. Nikoli ni klonila ali priznala, da je manjvredna kot tisti, ki so imeli denar, ki so bili izobraženi.« Oče je bil bolj molčeč, veliko je pretrpel: »On se o težkih stvareh sploh ni pogovarjal, njega je bilo groza tega, kar se je dogajalo. Bil je pa zelo, zelo načitan. Izraze, ki jih uporablja France v svojih pesmih, je pobral od očeta, ki je imel tako izviren star slovenski jezik. France je imel beležko in si je njegove besede zapisoval.« Oče je bil prizadet, ko so Nemci zavzeli Jugoslavijo, ko so začeli pobijati talce, se spomni Tilka. Udarila je tudi revolucija – partizani so ubili dve priljubljeni učiteljici. S sinom in bratom Francetom so med vojno skoraj pretrgali stike, saj je bil Kamnik pod nemško, Ljubljana pa pod italijansko okupacijo. Tako niso vedeli, kaj se je s Francetom zgodilo. Pisal je, da je vse v redu in da se kmalu vidijo. Po eni od italijanskih racij je končal v koncentracijskem taborišču Gonars skupaj s slikarjem Marjanom Tršarjem. Bil je zelo slaboten po hudi pljučnici in je komaj preživel. Tam so nastali Gonarski soneti. Po vrnitvi se je pridružil vaškim stražam oz. domobrancem. Šel je branit svoje ljudi pred svojimi ljudmi, pravi pričevalka Tilka, ki na ta način opiše vso tragiko državljanske vojne, ki je pogubila brata. V nadaljevanju spremljamo boj za priznanje veljave in spomina na dolgo zamolčanega pesnika, ki je trajal vse do padca komunizma in še naprej. Tilka Jesenik pripoveduje tudi o svoji družini, o svojem pedagoškem poklicu in razmišlja o svoji preteklosti. Skrbita jo prihodnost slovenskega jezika in ravnanje z učitelji. Vir navdiha in moči je zanjo vera, hvaležna je Bogu za dar življenja in tudi za preizkušnje.
Cirila Pregelj, rojena Budin je izvrstna pričevalka, ki preseneti z neverjetno zgodbo, širši javnosti malo znano, iz Mirna na Goriškem. Tu povojna razmejitev Med Jugoslavijo in Italijo ni pretrgala le vezi z Gorico, ampak je meja z bodečo žico dobesedno presekala vaško pokopališče, tako da je bil en del v eni državi, drugi del pa v drugi. Cirila pripada stari in ugledni Budinovi rodbini iz Mirna. Oče Venček je bi neutruden pevovodja in organist, prijatelj Lojzeta Bratuža. Najprej so ga preganjali fašisti in potem komunisti, pove s trpkim nasmehom. V sorodu so še z drugimi znamenitimi družinami – Klančič, Kogoj, Mozetič in Vuk. Pesnik Stanko Vuk je bil leta 1944 ubit v Trstu, skupaj z ženo Danico. Mati in oče Cirile Pregelj sta bila zavedna Slovenca in sta se upirala fašizmu. Poročila sta se leta 1939; takrat je fašistična Italija, kamor je spadal Miren, mladoporočencem ponujala obisk Rima. Pregljeva sta to seveda zavrnila – na poročno potovanje sta odšla na Sušak, kjer si lahko videl v Jugoslavijo. Za ljudi v osrednji Sloveniji je težko razumljivo, s kakšnim hrepenenjem so zavedni primorski Slovenci gledali na takratno Kraljevino Jugoslavijo; zanje je bila obljubljena dežela. V boju proti poitalijanjevanju je imela glavno vlogo Cerkev. Miren je bil kulturno in gospodarsko zelo razvita vas. Imeli so čevljarsko delavnico, v delo so bile vključene tudi ženske; rekli so jim »šteparce« ali prešivalke, tiste, ki so šivale zgornji del čevlja. Po izbruhu druge svetovne vojne so bili Budinovi kot velika večina Primorcev privrženi partizanskemu gibanju. A tudi tu je hitro, zlasti po kapitulaciji Italije, udarila revolucija: »Jeseni tistega leta so odpeljali nekaj nedolžnih ljudi, za katere še danes ne vemo, kje so končali. Takrat, je rekla moja mama, smo se začeli bati. Partizani so jih odpeljali. Prej smo bili vsi navdušeni, potem pa je prišel ljudem strah v kosti, povzročili so razdor. In vemo, kako je šlo naprej,« pripoveduje Cirila. Prva žrtev je bila učiteljica Vera Lestan. Oče je bil med vojno sprva v italijanski vojski. V Potenzi v Italiji je ustanovil zbor primorskih fantov – vojakov, ki so peli pri maši. Oče je potem sodeloval s partizani in bil po vojni član Zveze borcev, a ker ni hotel v Partijo in je vztrajal kot zborovodja cerkvenega zbora, je pozneje padel v nemilost oblastnikov. Leta 1944 so zavezniki v želji, da bi uničili vojaško letališče, po pomoti bombardirali Miren. Kar 34 vaščanov je ob tem umrlo: »Spominjam se, da smo šli v cerkev in so tam ležali ti ranjeni po tleh, da je bilo vse krvavo.« Po partizanskih napadih, zlasti po ustrelitvi nemškega oficirja, so Nemci vas požgali in tudi Budinovi so morali v pregnanstvo. Živeli so v Fari v bližnji Furlaniji, kjer so jih domačini lepo sprejeli. Konec vojne je prinesel olajšanje, Miren so zasedli zavezniki: »To je bila edina vojska, ki je dajala. Vsaka druga vojska samo jemlje. Oni so pa dajali. In so pravzaprav ljudi oživili in jih spravili k sebi. Začeli so obnavljati hiše, najprej so naredili most,« se spomni pričevalka Cirila in doda: »Res so poskrbeli za vse. Ti mladi vojaki so se seveda družili z dekleti. Mi smo imeli ene tete, ene sestrične, tako da so nas peljali na tistih džipih, da smo videli morje. Take reči, pa čokolade smo se takrat najedli.« Čeprav jim je šlo pod zavezniki dobro, so hrepeneli po svoji državi. Cirila se spomni demonstracij za Trst. Po razmejitvi je prišla jugoslovanska vojska in oblast in za vaščane Mirna, ki so bili na vseh ravneh življenja povezani z bližnjo Gorico, je nastopil šok: »Tisto se je zgodilo čez noč. Bil je mrzel tuš, prav leden tuš. Naenkrat so se pojavili vojaki. Nisi se smel več svobodno gibati; to je bil hud udarec. Gorica je bila za nas vse – tam si imel službo, zdravnika, šolo ... Naenkrat ni bilo ničesar več, bil je samo vojak, ki smo mu rekli 'druže' ... Saj so bil ubogi ti vojaki, so pač izpolnjevali svojo službo.« Prihoda jugoslovanske oblasti se spomni z žalostjo, saj je naenkrat zmanjkalo vseh dobrin, ki so bile pod zavezniki samoumevne: »Standard je padel. Od prej, ko smo se delali norca iz belega kruha od Američanov, smo padli na koruzni kruh. Navdušenje je kmalu upadlo,« se spomni pričevalka. Življenje je bilo pestro, bilo je veliko anekdot. Eno, povezano s šolo ter agitacijo za Trst in Gorico z veseljem pove. Učiteljica jih je peljala na državno mejo: »Na drugi strani so bili preplačani financarji. Naša učiteljica, bila je dobra učiteljica, je imela tak doneč glas. In je zatulila: 'Čigava je Gorica?' Mi vsi: 'Naša.' In potem je zavpila: 'Čigav je Trst?' Mi: 'Naš.' In tako smo vpili kar nekaj ur. A potem niti Trst niti Gorica nista bila naša.« Med najbolj neverjetnimi »norostmi« razmejitve je bila tista, ko je meja presekala mirensko pokopališče, tako, da je en del ostal v Jugoslaviji, drugi pa v Italiji. S pričevalko se sprehodimo do pokopališča, ki je streljaj od njenega bivališča. Po Osimskih sporazumih je celotno pokopališče ostalo na naši strani. A spomini so še zelo živi: »Meja je šla čez grobove, bila je dva metra visoka žica. Na pokopališče si lahko šel le dvakrat na mesec po dve uri. Ovirali so nas samo naši, Italijanov to ni brigalo.« Za vse svete je lahko na pokopališče prišel kdorkoli. Takrat se je vpričo »družetov« odvil nadrealistični prizor. Z italijanske strani so čez bodečo žico na pokopališču metali pakete svojcem na jugoslovanski strani, ker je v Jugoslaviji vsega primanjkovalo. Vojaki so skušali pakete prestreči, in če jim je uspelo, so jih metali nazaj na italijansko stran. Pričevalka Cirila obudi tudi spomin na »švercanje«, ki je bilo ob meji zelo živo in je domačinom omogočalo preživetje. Grenak priokus pa je, ker so se morali poniževati pred Italijani, ki so to zelo izkoriščali. Na italijansko stran so nosili tudi meso in pridelke: »Če zdaj razmišljam o tem, kako smo se poniževali, kako so nas italijanske gospe zviška gledale, ko smo prinesli meso: 'Ma ni lépo, ma, je mastno … Poveri Titini – ubogi Titovci …,' so nam govorile. Ti pa si bil vesel, da si lahko prišel do tistih lir, ne. Recimo, me, mlada dekleta, bi si rade kupile kakšno stvar in smo morale nekaj mesecev nositi prodajat, vsako soboto, da smo si lahko kaj kupile.« Pod samostojno Slovenijo smo zadihali, pove gospa Cirila. Dejavno se je vključila v pomladno politiko in po svojih močeh pripomogla, da je bivši režim padel. Dejavna je bila tudi v času vojne za Slovenijo. Ves čas vojne in po njej je bil izjemna avtoriteta in nekakšen varuh vasi župnik Pahor. Spomin nanj je še zelo živ, med starejšimi tudi hvaležnost. Živ je tudi spomin na poznejša župnika Gašperja Rudolfa in Cirila Ceja, ki sta v Mirnu opravila izjemno pastoralno delo. Nad vasjo proti Krasu se dviga znamenit Mirenski grad s cerkvijo, samostanom in številnimi ustanovami. Gospa Cirila spregovori tudi o sebi in svoji družini. Ni ji vseeno, kaj se dogaja v vasi, ki je pretežno še vedno zvesta veri in rodu. Vera ji pomeni smisel življenja. Daje ji moč, da ob težavah ne obupa, ampak upa v Božjo pomoč in posmrtno življenje. Kot vsaka mati in babica si želi, da bi tudi vnuki ostali zvesti našim vrednotam, »da bi šli po pošteni poti in jih ne bi premetavalo.« In želja za Slovenijo: »Da bi spregledala, da bi spoznala, da moramo za blagor delati skupaj, ne pa, da smo verni ljudje spet drugorazredni, je ogorčena klena primorska pričevalka Cirila.
Cirila Pregelj, rojena Budin je izvrstna pričevalka, ki preseneti z neverjetno zgodbo, širši javnosti malo znano, iz Mirna na Goriškem. Tu povojna razmejitev Med Jugoslavijo in Italijo ni pretrgala le vezi z Gorico, ampak je meja z bodečo žico dobesedno presekala vaško pokopališče, tako da je bil en del v eni državi, drugi del pa v drugi. Cirila pripada stari in ugledni Budinovi rodbini iz Mirna. Oče Venček je bi neutruden pevovodja in organist, prijatelj Lojzeta Bratuža. Najprej so ga preganjali fašisti in potem komunisti, pove s trpkim nasmehom. V sorodu so še z drugimi znamenitimi družinami – Klančič, Kogoj, Mozetič in Vuk. Pesnik Stanko Vuk je bil leta 1944 ubit v Trstu, skupaj z ženo Danico. Mati in oče Cirile Pregelj sta bila zavedna Slovenca in sta se upirala fašizmu. Poročila sta se leta 1939; takrat je fašistična Italija, kamor je spadal Miren, mladoporočencem ponujala obisk Rima. Pregljeva sta to seveda zavrnila – na poročno potovanje sta odšla na Sušak, kjer si lahko videl v Jugoslavijo. Za ljudi v osrednji Sloveniji je težko razumljivo, s kakšnim hrepenenjem so zavedni primorski Slovenci gledali na takratno Kraljevino Jugoslavijo; zanje je bila obljubljena dežela. V boju proti poitalijanjevanju je imela glavno vlogo Cerkev. Miren je bil kulturno in gospodarsko zelo razvita vas. Imeli so čevljarsko delavnico, v delo so bile vključene tudi ženske; rekli so jim »šteparce« ali prešivalke, tiste, ki so šivale zgornji del čevlja. Po izbruhu druge svetovne vojne so bili Budinovi kot velika večina Primorcev privrženi partizanskemu gibanju. A tudi tu je hitro, zlasti po kapitulaciji Italije, udarila revolucija: »Jeseni tistega leta so odpeljali nekaj nedolžnih ljudi, za katere še danes ne vemo, kje so končali. Takrat, je rekla moja mama, smo se začeli bati. Partizani so jih odpeljali. Prej smo bili vsi navdušeni, potem pa je prišel ljudem strah v kosti, povzročili so razdor. In vemo, kako je šlo naprej,« pripoveduje Cirila. Prva žrtev je bila učiteljica Vera Lestan. Oče je bil med vojno sprva v italijanski vojski. V Potenzi v Italiji je ustanovil zbor primorskih fantov – vojakov, ki so peli pri maši. Oče je potem sodeloval s partizani in bil po vojni član Zveze borcev, a ker ni hotel v Partijo in je vztrajal kot zborovodja cerkvenega zbora, je pozneje padel v nemilost oblastnikov. Leta 1944 so zavezniki v želji, da bi uničili vojaško letališče, po pomoti bombardirali Miren. Kar 34 vaščanov je ob tem umrlo: »Spominjam se, da smo šli v cerkev in so tam ležali ti ranjeni po tleh, da je bilo vse krvavo.« Po partizanskih napadih, zlasti po ustrelitvi nemškega oficirja, so Nemci vas požgali in tudi Budinovi so morali v pregnanstvo. Živeli so v Fari v bližnji Furlaniji, kjer so jih domačini lepo sprejeli. Konec vojne je prinesel olajšanje, Miren so zasedli zavezniki: »To je bila edina vojska, ki je dajala. Vsaka druga vojska samo jemlje. Oni so pa dajali. In so pravzaprav ljudi oživili in jih spravili k sebi. Začeli so obnavljati hiše, najprej so naredili most,« se spomni pričevalka Cirila in doda: »Res so poskrbeli za vse. Ti mladi vojaki so se seveda družili z dekleti. Mi smo imeli ene tete, ene sestrične, tako da so nas peljali na tistih džipih, da smo videli morje. Take reči, pa čokolade smo se takrat najedli.« Čeprav jim je šlo pod zavezniki dobro, so hrepeneli po svoji državi. Cirila se spomni demonstracij za Trst. Po razmejitvi je prišla jugoslovanska vojska in oblast in za vaščane Mirna, ki so bili na vseh ravneh življenja povezani z bližnjo Gorico, je nastopil šok: »Tisto se je zgodilo čez noč. Bil je mrzel tuš, prav leden tuš. Naenkrat so se pojavili vojaki. Nisi se smel več svobodno gibati; to je bil hud udarec. Gorica je bila za nas vse – tam si imel službo, zdravnika, šolo ... Naenkrat ni bilo ničesar več, bil je samo vojak, ki smo mu rekli 'druže' ... Saj so bil ubogi ti vojaki, so pač izpolnjevali svojo službo.« Prihoda jugoslovanske oblasti se spomni z žalostjo, saj je naenkrat zmanjkalo vseh dobrin, ki so bile pod zavezniki samoumevne: »Standard je padel. Od prej, ko smo se delali norca iz belega kruha od Američanov, smo padli na koruzni kruh. Navdušenje je kmalu upadlo,« se spomni pričevalka. Življenje je bilo pestro, bilo je veliko anekdot. Eno, povezano s šolo ter agitacijo za Trst in Gorico z veseljem pove. Učiteljica jih je peljala na državno mejo: »Na drugi strani so bili preplačani financarji. Naša učiteljica, bila je dobra učiteljica, je imela tak doneč glas. In je zatulila: 'Čigava je Gorica?' Mi vsi: 'Naša.' In potem je zavpila: 'Čigav je Trst?' Mi: 'Naš.' In tako smo vpili kar nekaj ur. A potem niti Trst niti Gorica nista bila naša.« Med najbolj neverjetnimi »norostmi« razmejitve je bila tista, ko je meja presekala mirensko pokopališče, tako, da je en del ostal v Jugoslaviji, drugi pa v Italiji. S pričevalko se sprehodimo do pokopališča, ki je streljaj od njenega bivališča. Po Osimskih sporazumih je celotno pokopališče ostalo na naši strani. A spomini so še zelo živi: »Meja je šla čez grobove, bila je dva metra visoka žica. Na pokopališče si lahko šel le dvakrat na mesec po dve uri. Ovirali so nas samo naši, Italijanov to ni brigalo.« Za vse svete je lahko na pokopališče prišel kdorkoli. Takrat se je vpričo »družetov« odvil nadrealistični prizor. Z italijanske strani so čez bodečo žico na pokopališču metali pakete svojcem na jugoslovanski strani, ker je v Jugoslaviji vsega primanjkovalo. Vojaki so skušali pakete prestreči, in če jim je uspelo, so jih metali nazaj na italijansko stran. Pričevalka Cirila obudi tudi spomin na »švercanje«, ki je bilo ob meji zelo živo in je domačinom omogočalo preživetje. Grenak priokus pa je, ker so se morali poniževati pred Italijani, ki so to zelo izkoriščali. Na italijansko stran so nosili tudi meso in pridelke: »Če zdaj razmišljam o tem, kako smo se poniževali, kako so nas italijanske gospe zviška gledale, ko smo prinesli meso: 'Ma ni lépo, ma, je mastno … Poveri Titini – ubogi Titovci …,' so nam govorile. Ti pa si bil vesel, da si lahko prišel do tistih lir, ne. Recimo, me, mlada dekleta, bi si rade kupile kakšno stvar in smo morale nekaj mesecev nositi prodajat, vsako soboto, da smo si lahko kaj kupile.« Pod samostojno Slovenijo smo zadihali, pove gospa Cirila. Dejavno se je vključila v pomladno politiko in po svojih močeh pripomogla, da je bivši režim padel. Dejavna je bila tudi v času vojne za Slovenijo. Ves čas vojne in po njej je bil izjemna avtoriteta in nekakšen varuh vasi župnik Pahor. Spomin nanj je še zelo živ, med starejšimi tudi hvaležnost. Živ je tudi spomin na poznejša župnika Gašperja Rudolfa in Cirila Ceja, ki sta v Mirnu opravila izjemno pastoralno delo. Nad vasjo proti Krasu se dviga znamenit Mirenski grad s cerkvijo, samostanom in številnimi ustanovami. Gospa Cirila spregovori tudi o sebi in svoji družini. Ni ji vseeno, kaj se dogaja v vasi, ki je pretežno še vedno zvesta veri in rodu. Vera ji pomeni smisel življenja. Daje ji moč, da ob težavah ne obupa, ampak upa v Božjo pomoč in posmrtno življenje. Kot vsaka mati in babica si želi, da bi tudi vnuki ostali zvesti našim vrednotam, »da bi šli po pošteni poti in jih ne bi premetavalo.« In želja za Slovenijo: »Da bi spregledala, da bi spoznala, da moramo za blagor delati skupaj, ne pa, da smo verni ljudje spet drugorazredni, je ogorčena klena primorska pričevalka Cirila.
Jožef Košuta iz Vitovelj, najbolj slikovitega dela Vipavske doline pod vznožjem Čavna, je izjemen pričevalec primorske zgodovine. Predan zemlji, od katere so živeli tudi njegovi predniki, in znan kot napreden kmet, ki je uvajal številne kulture in načine pridelave. Spomin na prednike seže že v čas prve svetovne vojne, ki je potekala v neposredni bližini. Jožefovi starši, ki so bili rojeni na začetku 20. stoletja, so bili kmetje in so doživeli šok ob italijanski zasedbi ozemlja in v obdobju fašizma. Ta ni uničeval le kulturnih temeljev slovenskega naroda, ampak tudi gospodarske. Edini, ki so ohranjali slovenski jezik, so bili primorski duhovniki, pove Jožef. Na ugledni kmetiji pri Košutovih so se med vojno pojavili prvi partizani, pogoste pa so bile tudi nemške patrulje. Čeprav so domačini podpirali upor proti okupatorju, so partizani v revolucionarni maniri ubili nekaj sosedov, kar je med ljudi vneslo razdor, strah in nezaupanje. Ubit je bil sosed Franc Batič, in sicer le zaradi tega, ker je bil poročen z Avstrijko, pa visoko noseča soseda Tončka, ki je, vračajoč se iz Gorice, sprejela prevoz na nemškem tovornjaku. Jožef pove, kdo je vodil okrutne umore. Grozljiv je bil tudi umor italijanskega mladeniča, ki so ga ubili četniki leta 1944. Jožef z velikim ogorčenjem opisuje primer vitovskih cerkvenih pevcev, ki so bili po večini mobilizirani v partizane in so padli ob nemškem napadu pod Javornikom na Črnovrški planoti decembra leta 1944. Pričevalec Košuta, ki je v tem napadu izgubil strica, je zbral veliko podatkov, ki potrjujejo domneve, da so bili partizani popolnoma nezaščiteni oz. da je prišlo celo do izdaje kontroverznega partizanskega poveljnika in povojnega partijskega funkcionarja Martina Greifa – Rudija. V tem napadu je skoraj brez boja padlo kar 42 partizanov. Čeprav je njegov oče sodeloval s partizani, je Jožef do delovanja komunističnega vodstva kritičen: "Partizani vasi v bližini, potem ko so bile napadene, niso branili. Ko so porabili municijo, so tekli na Čaven, v Trnovski gozd, in ljudi prepustili na milost in nemilost ... Potem so Nemci zbrali starčke ..." Jožef Košuta je povedal tudi resnico o smrti diverzanta Mihajla, okoli česar je nastal mit. A ta ne drži, zatrjuje pričevalec. Mehdija Husejnzadeh – Mihajlo je bil sovjetski vojak, ki so ga zajeli Nemci. Pobegnil je iz ujetništva in se pridružil partizanski Gradnikovi brigadi. Mihajlo se je s pomočnikom skrival v Vitovljah. Domačini so ga opozorili, da prihaja nemška patrulja, se spominja Jožef: »Ta Mihajlo, ki je s svojim pomočnikom dan prej praznoval obletnico, je bil o tem obveščen. To je vedel tudi njegov pomočnik. Vendar sta bila v štali tako pijana od šnopsa, da nista mogla nikamor. Ni bilo nobenega izdajstva, kot so pisali. Nemci so bili organizirani. Še preden je vojak potolkel po vratih, so bili že drugi okoli hiše. Najprej so šli za hišo in potem tolkli po vratih. In takrat sta ona dva skočila z okna, zadaj, kjer so metali seno notar. Ampak sta bila pijana, nista mogla nikamor. In so ju s šmajserjem kar na tleh pokosili. Moj oče je šel ta dva ubita naslednji dan iskat z gnojnim košem. Na vrh je dal dva snopa koruznice, pripeljal je oba, Mihajla in pomočnika.« Po vojni je sledilo olajšanje, vendar le kratek čas: »Prve dni je bilo katastrofalno. Svoboda je bila le na papirju. Potem se je začelo maltretiranje kmečkega prebivalstva.« Jožef Košuta, tako kot številni Primorci, ki so doživeli padec fašizma in nastop komunizma, pove: "Mi smo hrepeneli po tem, da se na Primorskem znebimo fašizma. Zato smo sodelovali in pomagali partizanom. Glejte, mi smo imeli živino, vse … Smo bili premožni za tiste čase in smo dali živino za IX. korpus. Smo dali tudi meso in drugo pomoč, vse za partizane. Po vojni pa smo bili deležni maltretiranja in poniževanja. Zato sem zasovražil komunizem in še danes je tako." V nadaljevanju pričevalec Košuta pove, kako mu je uspelo kmetijo, na kateri so se sprva ukvarjali z živinorejo in vinogradništvom, preusmeriti v sadjarstvo. Zaradi prodaje sadja je prevozil vso Slovenijo. Zdaj imajo na kmetiji tudi apartmaje, hči pa je odprla še popolnoma nov pasji hotel in zavetišče. Vedno je bil v koraku s časom, še posebej ob pomoči svoje družine. V pričevanju Jožefa Košute tako sodelujejo tudi žena Irena, sin Andrej in hčerka Elizabeta.
Jožef Košuta iz Vitovelj, najbolj slikovitega dela Vipavske doline pod vznožjem Čavna, je izjemen pričevalec primorske zgodovine. Predan zemlji, od katere so živeli tudi njegovi predniki, in znan kot napreden kmet, ki je uvajal številne kulture in načine pridelave. Spomin na prednike seže že v čas prve svetovne vojne, ki je potekala v neposredni bližini. Jožefovi starši, ki so bili rojeni na začetku 20. stoletja, so bili kmetje in so doživeli šok ob italijanski zasedbi ozemlja in v obdobju fašizma. Ta ni uničeval le kulturnih temeljev slovenskega naroda, ampak tudi gospodarske. Edini, ki so ohranjali slovenski jezik, so bili primorski duhovniki, pove Jožef. Na ugledni kmetiji pri Košutovih so se med vojno pojavili prvi partizani, pogoste pa so bile tudi nemške patrulje. Čeprav so domačini podpirali upor proti okupatorju, so partizani v revolucionarni maniri ubili nekaj sosedov, kar je med ljudi vneslo razdor, strah in nezaupanje. Ubit je bil sosed Franc Batič, in sicer le zaradi tega, ker je bil poročen z Avstrijko, pa visoko noseča soseda Tončka, ki je, vračajoč se iz Gorice, sprejela prevoz na nemškem tovornjaku. Jožef pove, kdo je vodil okrutne umore. Grozljiv je bil tudi umor italijanskega mladeniča, ki so ga ubili četniki leta 1944. Jožef z velikim ogorčenjem opisuje primer vitovskih cerkvenih pevcev, ki so bili po večini mobilizirani v partizane in so padli ob nemškem napadu pod Javornikom na Črnovrški planoti decembra leta 1944. Pričevalec Košuta, ki je v tem napadu izgubil strica, je zbral veliko podatkov, ki potrjujejo domneve, da so bili partizani popolnoma nezaščiteni oz. da je prišlo celo do izdaje kontroverznega partizanskega poveljnika in povojnega partijskega funkcionarja Martina Greifa – Rudija. V tem napadu je skoraj brez boja padlo kar 42 partizanov. Čeprav je njegov oče sodeloval s partizani, je Jožef do delovanja komunističnega vodstva kritičen: "Partizani vasi v bližini, potem ko so bile napadene, niso branili. Ko so porabili municijo, so tekli na Čaven, v Trnovski gozd, in ljudi prepustili na milost in nemilost ... Potem so Nemci zbrali starčke ..." Jožef Košuta je povedal tudi resnico o smrti diverzanta Mihajla, okoli česar je nastal mit. A ta ne drži, zatrjuje pričevalec. Mehdija Husejnzadeh – Mihajlo je bil sovjetski vojak, ki so ga zajeli Nemci. Pobegnil je iz ujetništva in se pridružil partizanski Gradnikovi brigadi. Mihajlo se je s pomočnikom skrival v Vitovljah. Domačini so ga opozorili, da prihaja nemška patrulja, se spominja Jožef: »Ta Mihajlo, ki je s svojim pomočnikom dan prej praznoval obletnico, je bil o tem obveščen. To je vedel tudi njegov pomočnik. Vendar sta bila v štali tako pijana od šnopsa, da nista mogla nikamor. Ni bilo nobenega izdajstva, kot so pisali. Nemci so bili organizirani. Še preden je vojak potolkel po vratih, so bili že drugi okoli hiše. Najprej so šli za hišo in potem tolkli po vratih. In takrat sta ona dva skočila z okna, zadaj, kjer so metali seno notar. Ampak sta bila pijana, nista mogla nikamor. In so ju s šmajserjem kar na tleh pokosili. Moj oče je šel ta dva ubita naslednji dan iskat z gnojnim košem. Na vrh je dal dva snopa koruznice, pripeljal je oba, Mihajla in pomočnika.« Po vojni je sledilo olajšanje, vendar le kratek čas: »Prve dni je bilo katastrofalno. Svoboda je bila le na papirju. Potem se je začelo maltretiranje kmečkega prebivalstva.« Jožef Košuta, tako kot številni Primorci, ki so doživeli padec fašizma in nastop komunizma, pove: "Mi smo hrepeneli po tem, da se na Primorskem znebimo fašizma. Zato smo sodelovali in pomagali partizanom. Glejte, mi smo imeli živino, vse … Smo bili premožni za tiste čase in smo dali živino za IX. korpus. Smo dali tudi meso in drugo pomoč, vse za partizane. Po vojni pa smo bili deležni maltretiranja in poniževanja. Zato sem zasovražil komunizem in še danes je tako." V nadaljevanju pričevalec Košuta pove, kako mu je uspelo kmetijo, na kateri so se sprva ukvarjali z živinorejo in vinogradništvom, preusmeriti v sadjarstvo. Zaradi prodaje sadja je prevozil vso Slovenijo. Zdaj imajo na kmetiji tudi apartmaje, hči pa je odprla še popolnoma nov pasji hotel in zavetišče. Vedno je bil v koraku s časom, še posebej ob pomoči svoje družine. V pričevanju Jožefa Košute tako sodelujejo tudi žena Irena, sin Andrej in hčerka Elizabeta.
Izjemna zgodba izjemnega človeka bi lahko naslovili pričevanje Martina Kostrevca, rojenega leta 1933. Družina izvira iz okolice Brežic, a je gospod Martin svoja najbolj plodna leta do današnjih dni preživel v Mariboru in na Pohorju, kjer si je postavil lično počitniško hišico. Že njegov ded je imel poseben čut za besedo in omiko v najširšem pomenu besede in je konec 19. stoletja napisal svojevrstno pesniško zbirko. V pričevanju Martina Kostrevca spremljamo njegovo življenjsko zgodbo med vojno; od napada na Jugoslavijo, nemške okupacije, presenetljivega druženja z ujetimi zavezniškimi piloti, do povojne komunistične represije, službe, potovanj in družinskih prigod … Pohorje je njegova velika ljubezen, a tudi skrb in dolžnost. Že več desetletij se z redkimi podporniki bori za resnico in dostojen spomin na več tisoč po vojni pobitih ujetnikov na Arehu in v njegovi okolici. Komunistične oblasti so nesrečne ujetnike, povečini iz mariborskih zaporov, okrutno umorile in pometale v približno 25 na hitro izkopanih jam, največ v okolici Areha. Veliko med njimi je bilo premožnih in komunisti so si prilastili njihovo lastnino. Prizadevanja gospoda Kostrevca, da bi umrli in pozabljeni Slovenci, Nemci, Hrvatje in drugi dobili dostojen spomenik, se uresničujejo prav letošnjo jesen. Spomenik bodo oktobra slovesno odkrili in blagoslovili. Martin Kostrevc je porabil vso svojo življenjsko energijo in prihranke, da bi izpolnil ta civilizacijski dolg do nedolžnih žrtev. Država mu ne pomaga in Martin Kostrevc upa, da bodo stroške spomenika pomagali poravnati dobri ljudje. Z avtorjem Pričevalcev se ob koncu pričevanja poklonita ob pohorskih moriščih in ob nastajajočem spomeniku, kjer neutrudni pričevalec spregovori še o dolgu do prednikov in o prastarem boju med dobrim in zlim.
Izjemna zgodba izjemnega človeka bi lahko naslovili pričevanje Martina Kostrevca, rojenega leta 1933. Družina izvira iz okolice Brežic, a je gospod Martin svoja najbolj plodna leta do današnjih dni preživel v Mariboru in na Pohorju, kjer si je postavil lično počitniško hišico. Že njegov ded je imel poseben čut za besedo in omiko v najširšem pomenu besede in je konec 19. stoletja napisal svojevrstno pesniško zbirko. V pričevanju Martina Kostrevca spremljamo njegovo življenjsko zgodbo med vojno; od napada na Jugoslavijo, nemške okupacije, presenetljivega druženja z ujetimi zavezniškimi piloti, do povojne komunistične represije, službe, potovanj in družinskih prigod … Pohorje je njegova velika ljubezen, a tudi skrb in dolžnost. Že več desetletij se z redkimi podporniki bori za resnico in dostojen spomin na več tisoč po vojni pobitih ujetnikov na Arehu in v njegovi okolici. Komunistične oblasti so nesrečne ujetnike, povečini iz mariborskih zaporov, okrutno umorile in pometale v približno 25 na hitro izkopanih jam, največ v okolici Areha. Veliko med njimi je bilo premožnih in komunisti so si prilastili njihovo lastnino. Prizadevanja gospoda Kostrevca, da bi umrli in pozabljeni Slovenci, Nemci, Hrvatje in drugi dobili dostojen spomenik, se uresničujejo prav letošnjo jesen. Spomenik bodo oktobra slovesno odkrili in blagoslovili. Martin Kostrevc je porabil vso svojo življenjsko energijo in prihranke, da bi izpolnil ta civilizacijski dolg do nedolžnih žrtev. Država mu ne pomaga in Martin Kostrevc upa, da bodo stroške spomenika pomagali poravnati dobri ljudje. Z avtorjem Pričevalcev se ob koncu pričevanja poklonita ob pohorskih moriščih in ob nastajajočem spomeniku, kjer neutrudni pričevalec spregovori še o dolgu do prednikov in o prastarem boju med dobrim in zlim.
V drugem delu spoznamo bogato kariero pričevalca Milana Zdravka Kovača. Po poroki je v Stockholmu ustanovil svoj arhitekturni biro, nato pa sprejel ponudbo Unesca, odšel na Cejlon in se zaposlil na Unescovem azijskem regionalnem inštitutu za raziskave šolskih zgradb. Začelo se je najlepše obdobje v življenju njegove družine, v katerem sta z ženo najprej posvojila deklico Ayro. Leta 1974 se jima je rodila hčerka Nina, kmalu zatem sta posvojila še dečka Vimala s Cejlona in rodila se jima je še Tanja. Po projektantskem delu v Kuvajtu, Združenih arabskih emiratih, Katarju in Omanu se je leta 1979 vrnil v Egipt in se začel ukvarjati z načrtovanjem rešitev za zaščito arheoloških spomenikov. Uspešen primer realizacije je bila zaščita grobnice pisarja Nakhta in njegove žene Tawi v Šejk Abd el-Kurni v Luksorju; njegov prototip zaščite podzemne kulturne dediščine (1980–1983) je bil patentiran pri Eureki. Zadnjih petindvajset let so zaznamovali predvsem projekti zaščite kulturne dediščine v Indiji, v Sloveniji in na Kitajskem, ob njih pa arhitektova humanitarna dejavnost. V zadnjem obdobju sta s prijateljem in arhitektom Petrom Kerševanom svoje bogato znanje namenila ohranitvi arheološke in arhitekturne dediščine v Ljubljani s poudarkom na modernizaciji mesta v skladu z najsodobnejšimi arhitekturnimi smernicami. Izjemne so njune študije in predstavitve edinstvenega koliščarskega naselja na Špici v Ljubljani, ki ga je mestna oblast pozneje po večini uničila, z obžalovanjem pove pričevalec. Druga boleča rana je gradnja garaže pod ljubljansko tržnico. Ljubljanska oblast njune zamisli popolnoma ignorira ter po mnenju arhitekta Kovača troši nesorazmerno veliko denarja za slabše rešitve. Po smrti prijatelja Petra Kerševana arhitekt Kovač še vedno nadaljuje delo in razvija ideje v dobrobit Ljubljančanov.
V drugem delu spoznamo bogato kariero pričevalca Milana Zdravka Kovača. Po poroki je v Stockholmu ustanovil svoj arhitekturni biro, nato pa sprejel ponudbo Unesca, odšel na Cejlon in se zaposlil na Unescovem azijskem regionalnem inštitutu za raziskave šolskih zgradb. Začelo se je najlepše obdobje v življenju njegove družine, v katerem sta z ženo najprej posvojila deklico Ayro. Leta 1974 se jima je rodila hčerka Nina, kmalu zatem sta posvojila še dečka Vimala s Cejlona in rodila se jima je še Tanja. Po projektantskem delu v Kuvajtu, Združenih arabskih emiratih, Katarju in Omanu se je leta 1979 vrnil v Egipt in se začel ukvarjati z načrtovanjem rešitev za zaščito arheoloških spomenikov. Uspešen primer realizacije je bila zaščita grobnice pisarja Nakhta in njegove žene Tawi v Šejk Abd el-Kurni v Luksorju; njegov prototip zaščite podzemne kulturne dediščine (1980–1983) je bil patentiran pri Eureki. Zadnjih petindvajset let so zaznamovali predvsem projekti zaščite kulturne dediščine v Indiji, v Sloveniji in na Kitajskem, ob njih pa arhitektova humanitarna dejavnost. V zadnjem obdobju sta s prijateljem in arhitektom Petrom Kerševanom svoje bogato znanje namenila ohranitvi arheološke in arhitekturne dediščine v Ljubljani s poudarkom na modernizaciji mesta v skladu z najsodobnejšimi arhitekturnimi smernicami. Izjemne so njune študije in predstavitve edinstvenega koliščarskega naselja na Špici v Ljubljani, ki ga je mestna oblast pozneje po večini uničila, z obžalovanjem pove pričevalec. Druga boleča rana je gradnja garaže pod ljubljansko tržnico. Ljubljanska oblast njune zamisli popolnoma ignorira ter po mnenju arhitekta Kovača troši nesorazmerno veliko denarja za slabše rešitve. Po smrti prijatelja Petra Kerševana arhitekt Kovač še vedno nadaljuje delo in razvija ideje v dobrobit Ljubljančanov.
Milan Zdravko Kovač je slovenski arhitekt s svetovnim slovesom na področju arheološkega konservatorstva. Karierna pot ga je vodila od Švedske, Egipta, Indije, Šrilanke do Kitajske. Opravljal je najzahtevnejša dela na svetovno znanih arheoloških najdiščih. Njegovo izjemno življenjsko zgodbo najprej osvetlimo z vidika vojne tragedije, ki jo je doživela njegova družina. Milanov brat Boris je bil interniran v Gonarsu, pozneje pa se je pridružil jugoslovanski vojski v domovini oz. slovenskim četnikom. Te so partizani s pomočjo italijanskih topov napadli v Grčaricah jeseni 1943 in zajeli tudi Borisa. Na montiranem procesu 12 oktobra 1943 ga je skupaj z drugimi revolucionarno »sodišče« obsodilo na smrt zaradi »veleizdaje«. Brat Milan si je dolgo prizadeval za njegovo rehabilitacijo in jo končno dosegel. Boris je bil po razsodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije oproščen vsake krivde. Milan je o kočevskem procesu napisal zanimivo knjigo in tako poravnal dolg do dobrega imena svojih prednikov. »Komunistično sodišče v Kočevju ni bilo nikakršno sodišče, kot tudi »kočevski proces« ni bil nikakršen sodni proces. Šlo je za uprizoritev sodne burke, na kateri so nekaj ujetnikov »obsodili«, ob tem pa množično umorili več sto ujetnikov,« dokazuje Milan Kovač. Eden od »pravnikov«, ki je sodeloval pri sojenju in umorih ujetnikov jeseni 1943 na Kočevskem, je bil tudi Marko Vrhunec, ki mu je župan Jankovič leta 2015 podelil status častnega meščana Ljubljane. Milan Kovač se je rodil leta 1940 v Celju, uvodoma pa je govoril tudi o svojih prednikih. Oče se je rodil v Kazazah na današnjem avstrijskem Koroškem, mama Antonija Kac pa v Tomaški vasi pri Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Arhitektovih prvih petindvajset let so zaznamovali 2. svetovna vojna, življenje družine in šolanje v Celju po koncu vojne, prvi stik z arheologijo, potovanje v kraj očetovih prednikov, potovanje z avtostopom po Evropi, odhod iz Celja in poti v Grčijo, na Švedsko, prvo potovanje po Egiptu do Nubije …
Milan Zdravko Kovač je slovenski arhitekt s svetovnim slovesom na področju arheološkega konservatorstva. Karierna pot ga je vodila od Švedske, Egipta, Indije, Šrilanke do Kitajske. Opravljal je najzahtevnejša dela na svetovno znanih arheoloških najdiščih. Njegovo izjemno življenjsko zgodbo najprej osvetlimo z vidika vojne tragedije, ki jo je doživela njegova družina. Milanov brat Boris je bil interniran v Gonarsu, pozneje pa se je pridružil jugoslovanski vojski v domovini oz. slovenskim četnikom. Te so partizani s pomočjo italijanskih topov napadli v Grčaricah jeseni 1943 in zajeli tudi Borisa. Na montiranem procesu 12 oktobra 1943 ga je skupaj z drugimi revolucionarno »sodišče« obsodilo na smrt zaradi »veleizdaje«. Brat Milan si je dolgo prizadeval za njegovo rehabilitacijo in jo končno dosegel. Boris je bil po razsodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije oproščen vsake krivde. Milan je o kočevskem procesu napisal zanimivo knjigo in tako poravnal dolg do dobrega imena svojih prednikov. »Komunistično sodišče v Kočevju ni bilo nikakršno sodišče, kot tudi »kočevski proces« ni bil nikakršen sodni proces. Šlo je za uprizoritev sodne burke, na kateri so nekaj ujetnikov »obsodili«, ob tem pa množično umorili več sto ujetnikov,« dokazuje Milan Kovač. Eden od »pravnikov«, ki je sodeloval pri sojenju in umorih ujetnikov jeseni 1943 na Kočevskem, je bil tudi Marko Vrhunec, ki mu je župan Jankovič leta 2015 podelil status častnega meščana Ljubljane. Milan Kovač se je rodil leta 1940 v Celju, uvodoma pa je govoril tudi o svojih prednikih. Oče se je rodil v Kazazah na današnjem avstrijskem Koroškem, mama Antonija Kac pa v Tomaški vasi pri Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Arhitektovih prvih petindvajset let so zaznamovali 2. svetovna vojna, življenje družine in šolanje v Celju po koncu vojne, prvi stik z arheologijo, potovanje v kraj očetovih prednikov, potovanje z avtostopom po Evropi, odhod iz Celja in poti v Grčijo, na Švedsko, prvo potovanje po Egiptu do Nubije …
Leta 1930 rojeni Jože Jereb je utrjen mož, ki stanuje v Rovtah. V svojem življenju se ni branil dela in še vedno poprime za orodje. Spada v generacijo tistih, ki so živeli ob nekdanji rapalski meji med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo, kjer je cvetelo tihotapstvo. Rojen je bil v Zavratcu pri Rovtah, kjer se tudi začne njegovo pričevanje. Živeli so tik ob meji, Jože se spomni, kako so jugoslovanski graničarji ubili italijanskega vojaka še pred napadom na Jugoslavijo. Njihove kraje sta močno prizadeli vojna in zlasti revolucija. Po okupaciji je najprej nastopilo zatišje, po pojavu partizanov pa so začele padati žrtve, in to med domačini. Jože je bil kot otrok priča ubitemu dekletu, ki je ležalo sredi ceste, ime ji je bilo Frančiška Mravlje. Partizani so jo ubili, ker naj bi se družila z italijanskim vojakom. Partizanski pritisk, ropanje in umori so sprožili nastanek vaške straže. A tisti, ki so se drznili upreti revoluciji, so po vojni plačali strahotno ceno.
Leta 1930 rojeni Jože Jereb je utrjen mož, ki stanuje v Rovtah. V svojem življenju se ni branil dela in še vedno poprime za orodje. Spada v generacijo tistih, ki so živeli ob nekdanji rapalski meji med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo, kjer je cvetelo tihotapstvo. Rojen je bil v Zavratcu pri Rovtah, kjer se tudi začne njegovo pričevanje. Živeli so tik ob meji, Jože se spomni, kako so jugoslovanski graničarji ubili italijanskega vojaka še pred napadom na Jugoslavijo. Njihove kraje sta močno prizadeli vojna in zlasti revolucija. Po okupaciji je najprej nastopilo zatišje, po pojavu partizanov pa so začele padati žrtve, in to med domačini. Jože je bil kot otrok priča ubitemu dekletu, ki je ležalo sredi ceste, ime ji je bilo Frančiška Mravlje. Partizani so jo ubili, ker naj bi se družila z italijanskim vojakom. Partizanski pritisk, ropanje in umori so sprožili nastanek vaške straže. A tisti, ki so se drznili upreti revoluciji, so po vojni plačali strahotno ceno.
Zgodba izvorno tržaške levičarske družine Bordon je nekaj posebnega. Pripoveduje jo leta 1932 v Ljubljani rojena Božena Bordon, ki s svojo resnicoljubnostjo gledalca posebej pritegne. »Politika je uničila našo družino,« poudarja gospa Božena. Iz Trsta so morali zbežati, potem ko je oče, ogorčen nad zažigom Narodnega doma, zažgal italijansko zastavo. Kot številnim drugim primorskim emigrantom, ki so se pred Italijani umaknili v Jugoslavijo, jim je trda predla. Živeli so zelo skromno. Politično aktivna sta bila starejša brata, leta 1915 rojeni Rado in pet let mlajši Dušan: »Rado je bil bolj umirjen. Dušan je bil pa … on je verjel v Sovjetsko zvezo, s tem smo bili ... Jaz sem mislila, da je Stalin bog.« Bila sta zelo bistra, Dušan je študiral romanistiko, Rado pa ruski jezik in pravo. Oba sta bila aktivna v komunističnem gibanju in na protivladnih demonstracijah, ki jih je pogosto podpirala Kominterna. Dušan je bil celo med ustanovitelj Društva prijateljev Sovjetske zveze, prav on je k sodelovanju pritegnil Karla Destovnika. Kmalu po okupaciji leta 1941 so okupatorji oba brata internirali v Italijo. Tam sta malo pred kapitulacijo Italije zbežala iz zapora in ustanovila 24. garibaldinsko brigado Pio Borri. Dušan je postal tudi njen prvi politični komisar. Leta 1944 so v kraju Caprese Michelangelo fašisti njegovo brigado presenetili in Dušana Bordona v boju smrtno ranili. Prav letos mu bodo italijanski antifašisti postavili spomenik. Rado je vojno preživel, v Ljubljano je prišel v zmagovitem sprevodu in kot kulturnik prvi spregovoril na Radiu Ljubljana. Bil je književnik, prevajalec in vsestranski kulturni delavec, ki pa je izkusil tudi zapore novega režima, iz katerega se je pogosto norčeval. Zanimiv je pred tem tragičen prizor, ko Rado in Božena opazujeta ujete in pretepene domobrance na poti v smrt in jim Rado kljub nasprotovanju stražarja prinese vodo. Mlada Božena je verjela v komunizem in Stalina, kot jo je učil režim: »Potem pa pride informbiro. Jaz sem bila v delovni brigadi, mislila sem, da gradimo socializem. In opolnoči so nas nagnali ven in nam povedali, da zdaj pa s Stalinom nismo več prijatelji. Ne moreš razumeti, še včeraj je bil bog, danes je pa baraba. Ja to ne gre. Kaj pa je narobe zdaj s tem Stalinom. Jaz sem bila čisto indoktrinirana.« Družina je potem spregledala in do režima vzpostavila distanco. Božena je končala študij in delala v bolnišnici na rentgenu. Izjemno zanimiva je bila njena izkušnja, ko je v petdesetih letih delala v bolnišnici v Veliki Britaniji. Veliko in rada je inštruirala angleški jezik ter bila uspešna tudi pri tistih, nad katerimi so drugi že obupali. Boženino pričevanje, od neomajne vere v komunistično ideologijo do spoznanja resnice in Svetega pisma, ki ga ob koncu pričevanja prime v roke, je hkrati prispodoba življenja preizkušene Slovenke, Primorke in Ljubljančanke, ki pri svojih 92 letih preseneti s čilostjo ter veselim značajem.
Zgodba izvorno tržaške levičarske družine Bordon je nekaj posebnega. Pripoveduje jo leta 1932 v Ljubljani rojena Božena Bordon, ki s svojo resnicoljubnostjo gledalca posebej pritegne. »Politika je uničila našo družino,« poudarja gospa Božena. Iz Trsta so morali zbežati, potem ko je oče, ogorčen nad zažigom Narodnega doma, zažgal italijansko zastavo. Kot številnim drugim primorskim emigrantom, ki so se pred Italijani umaknili v Jugoslavijo, jim je trda predla. Živeli so zelo skromno. Politično aktivna sta bila starejša brata, leta 1915 rojeni Rado in pet let mlajši Dušan: »Rado je bil bolj umirjen. Dušan je bil pa … on je verjel v Sovjetsko zvezo, s tem smo bili ... Jaz sem mislila, da je Stalin bog.« Bila sta zelo bistra, Dušan je študiral romanistiko, Rado pa ruski jezik in pravo. Oba sta bila aktivna v komunističnem gibanju in na protivladnih demonstracijah, ki jih je pogosto podpirala Kominterna. Dušan je bil celo med ustanovitelj Društva prijateljev Sovjetske zveze, prav on je k sodelovanju pritegnil Karla Destovnika. Kmalu po okupaciji leta 1941 so okupatorji oba brata internirali v Italijo. Tam sta malo pred kapitulacijo Italije zbežala iz zapora in ustanovila 24. garibaldinsko brigado Pio Borri. Dušan je postal tudi njen prvi politični komisar. Leta 1944 so v kraju Caprese Michelangelo fašisti njegovo brigado presenetili in Dušana Bordona v boju smrtno ranili. Prav letos mu bodo italijanski antifašisti postavili spomenik. Rado je vojno preživel, v Ljubljano je prišel v zmagovitem sprevodu in kot kulturnik prvi spregovoril na Radiu Ljubljana. Bil je književnik, prevajalec in vsestranski kulturni delavec, ki pa je izkusil tudi zapore novega režima, iz katerega se je pogosto norčeval. Zanimiv je pred tem tragičen prizor, ko Rado in Božena opazujeta ujete in pretepene domobrance na poti v smrt in jim Rado kljub nasprotovanju stražarja prinese vodo. Mlada Božena je verjela v komunizem in Stalina, kot jo je učil režim: »Potem pa pride informbiro. Jaz sem bila v delovni brigadi, mislila sem, da gradimo socializem. In opolnoči so nas nagnali ven in nam povedali, da zdaj pa s Stalinom nismo več prijatelji. Ne moreš razumeti, še včeraj je bil bog, danes je pa baraba. Ja to ne gre. Kaj pa je narobe zdaj s tem Stalinom. Jaz sem bila čisto indoktrinirana.« Družina je potem spregledala in do režima vzpostavila distanco. Božena je končala študij in delala v bolnišnici na rentgenu. Izjemno zanimiva je bila njena izkušnja, ko je v petdesetih letih delala v bolnišnici v Veliki Britaniji. Veliko in rada je inštruirala angleški jezik ter bila uspešna tudi pri tistih, nad katerimi so drugi že obupali. Boženino pričevanje, od neomajne vere v komunistično ideologijo do spoznanja resnice in Svetega pisma, ki ga ob koncu pričevanja prime v roke, je hkrati prispodoba življenja preizkušene Slovenke, Primorke in Ljubljančanke, ki pri svojih 92 letih preseneti s čilostjo ter veselim značajem.
Rodil se je v Dolah nad Idrijo, v župniji Zavratec. Leta 1970 je bil na Sveti Gori posvečen v duhovnika in je tudi edini duhovnik, ki je učil predmet samoupravljanje s temelji marksizma in edini učitelj daleč naokoli, ki je učil tako predmet samoupravljanje s temelji marksizma kot verouk. Nedvomni pričevalec nekega časa. Poznajo ga kot pokončnega človeka s skoraj asketskim življenjem, doslednega, vedno čuječega ocenjevalca trenutnega dogajanja in ljudi, s pogledom, zazrtim v prihodnost.
Rodil se je v Dolah nad Idrijo, v župniji Zavratec. Leta 1970 je bil na Sveti Gori posvečen v duhovnika in je tudi edini duhovnik, ki je učil predmet samoupravljanje s temelji marksizma in edini učitelj daleč naokoli, ki je učil tako predmet samoupravljanje s temelji marksizma kot verouk. Nedvomni pričevalec nekega časa. Poznajo ga kot pokončnega človeka s skoraj asketskim življenjem, doslednega, vedno čuječega ocenjevalca trenutnega dogajanja in ljudi, s pogledom, zazrtim v prihodnost.
94-letna Pepca iz Kresniških Poljan pri Litiji nam predstavi svojo življenjsko zgodbo, ki je polna preizkušenj in trdega dela, a tudi vere in zaupanja v Božjo pomoč. Rojena je bila v Črešnjicah pri Cerkljah ob Krki. Pred vojno so živeli skromno na kmetiji, redili so živino in obdelovali vinograd. Pepca se živo spominja soseda, ki je kot vojni ujetnik med prvo svetovno vojno doživel boljševistično revolucijo in je svaril pred Rusi. Iz časa pred vojno se spomni poznejšega škofa Leniča, ki je bil pastir v njihovih krajih. Kmalu po okupaciji so prišli Nemci in jih pregnali v Nemčijo. K sreči je družina ostala skupaj. Oče je delal, otroci pa bi morali hoditi v nemško šolo, a so to zavračali. So pa imeli srečo, da je bil med njimi tudi slovenski učitelj. Živeli so v Wittgendorfu in Frohburgu blizu Leipziga. V ujetništvu se je rodil tudi najmlajši brat Stanko. Ob koncu vojne so prišli Rusi. Pred njimi so se morale ženske skrivati, tako je mama skrivala tudi 15-letno Jožefo. Pot domov se je vlekla, saj so dolgo čakali v vagonih v Budimpešti. Ob prihodu domov je bila domačija opustošena, le en meter velik kip Srca Jezusovega je ostal čudežno nedotaknjen. Kljub popolnemu pomanjkanju je nova oblast od njih zahtevala obvezno oddajo pridelkov. Počasi so se razmere izboljšale. Pepca se je poročila z možem, ki je bil partizan. Po vojni je delal kot šofer za Izvršni svet, pozneje pa je vozil rešilni avto. Svoji sestri se kot sogovornik pridruži tudi brat Stane Žičkar, ki je bil rojen v izgnanstvu. Desetletja ja delal v Švici in si pridobil bogate izkušnje, ki jih je predstavil med pričevanjem.
94-letna Pepca iz Kresniških Poljan pri Litiji nam predstavi svojo življenjsko zgodbo, ki je polna preizkušenj in trdega dela, a tudi vere in zaupanja v Božjo pomoč. Rojena je bila v Črešnjicah pri Cerkljah ob Krki. Pred vojno so živeli skromno na kmetiji, redili so živino in obdelovali vinograd. Pepca se živo spominja soseda, ki je kot vojni ujetnik med prvo svetovno vojno doživel boljševistično revolucijo in je svaril pred Rusi. Iz časa pred vojno se spomni poznejšega škofa Leniča, ki je bil pastir v njihovih krajih. Kmalu po okupaciji so prišli Nemci in jih pregnali v Nemčijo. K sreči je družina ostala skupaj. Oče je delal, otroci pa bi morali hoditi v nemško šolo, a so to zavračali. So pa imeli srečo, da je bil med njimi tudi slovenski učitelj. Živeli so v Wittgendorfu in Frohburgu blizu Leipziga. V ujetništvu se je rodil tudi najmlajši brat Stanko. Ob koncu vojne so prišli Rusi. Pred njimi so se morale ženske skrivati, tako je mama skrivala tudi 15-letno Jožefo. Pot domov se je vlekla, saj so dolgo čakali v vagonih v Budimpešti. Ob prihodu domov je bila domačija opustošena, le en meter velik kip Srca Jezusovega je ostal čudežno nedotaknjen. Kljub popolnemu pomanjkanju je nova oblast od njih zahtevala obvezno oddajo pridelkov. Počasi so se razmere izboljšale. Pepca se je poročila z možem, ki je bil partizan. Po vojni je delal kot šofer za Izvršni svet, pozneje pa je vozil rešilni avto. Svoji sestri se kot sogovornik pridruži tudi brat Stane Žičkar, ki je bil rojen v izgnanstvu. Desetletja ja delal v Švici in si pridobil bogate izkušnje, ki jih je predstavil med pričevanjem.
Mara Moravec je posebej zanimiva pričevalka. V šolo je hodila na Rakeku. Spominja se učitelja Josipa Ribičiča, ki je prihajal k njim domov. Pozneje je družina živela tudi na Slavini,zdaj pa Mara živi v Petelinjah pri Pivki. Njene prodorne besede in iskrena čustva do preteklih in zdajšnjih časov nam odstrejo pogled v miselni svet kar 102-letne gospe. »Mama je bila iz bogate družine, oče je bil pa lep,« hudomušno pove Mara. Obudi spomin na svojo mladostno simpatijo, sošolca Ivana Turšiča. Ta je po tem, ko je postal partizan, nasprotoval, da bi hodila k maši v cerkev. Postal je strah in trepet na Notranjskem in je pozneje v partizanih padel. Mara je že med vojno obiskovala šolo za medicinsko sestro. Bila je ugledna in uspešna v svojem poklicu. Družino je močno zaznamovala tragedija brata Miloša. Še ne 17-letnega so ga na Verdu skupaj z drugimi fanti ujeli partizani. Ti so ustavili vlak in mlade fante odpeljali s seboj. Za Milošem se je izgubila vsaka sled. Mara Moravec še vedno z jokom podoživlja tragedijo pred 82 leti, ki je njene starše in vso družino za vselej zaznamovala.
Mara Moravec je posebej zanimiva pričevalka. V šolo je hodila na Rakeku. Spominja se učitelja Josipa Ribičiča, ki je prihajal k njim domov. Pozneje je družina živela tudi na Slavini,zdaj pa Mara živi v Petelinjah pri Pivki. Njene prodorne besede in iskrena čustva do preteklih in zdajšnjih časov nam odstrejo pogled v miselni svet kar 102-letne gospe. »Mama je bila iz bogate družine, oče je bil pa lep,« hudomušno pove Mara. Obudi spomin na svojo mladostno simpatijo, sošolca Ivana Turšiča. Ta je po tem, ko je postal partizan, nasprotoval, da bi hodila k maši v cerkev. Postal je strah in trepet na Notranjskem in je pozneje v partizanih padel. Mara je že med vojno obiskovala šolo za medicinsko sestro. Bila je ugledna in uspešna v svojem poklicu. Družino je močno zaznamovala tragedija brata Miloša. Še ne 17-letnega so ga na Verdu skupaj z drugimi fanti ujeli partizani. Ti so ustavili vlak in mlade fante odpeljali s seboj. Za Milošem se je izgubila vsaka sled. Mara Moravec še vedno z jokom podoživlja tragedijo pred 82 leti, ki je njene starše in vso družino za vselej zaznamovala.
Izjemno pričevanje 90-letne Vide Dular, rojene v ugledni Vrhnjakovi družini v Pamečah pri Slovenj Gradcu, je pripoved o moči preživetja po hudih udarcih, ki sta jih družini prizadejala nacistični in zlasti komunistični režim. Vida je bila najstarejša od šestih otrok, oče Vinko je bil inženir gozdarstva, doštudiral je na zagrebški univerzi in se poročil z učiteljico, Vidino mamo, ki je bila iz Sel pri Brežicah. Bila je zelo dejavna v prosveti, enako tudi oče. Ta je deloval tudi v Slovenski ljudski stranki ter med drugim gostil Antona Korošča. Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo je moral oče zbežati na Dolenjsko, saj so ga imeli Nemci na seznamu kot neprimerno osebo, predano slovenstvu. Starejši hčeri sta odšli z njim, tako da je družina razpadla in se ni nikdar več sestavila. Oče je imel stike s partizani, a se je pozneje pridružil domobrancem. Vida natančno opisuje komaj verjetne dogodke tistega časa. Po vojni je še prišel domov, a so ga v domači cerkvi aretirale komunistične oblasti in za njim se je izgubila vsaka sled. Vida je šla po očetovih stopinjah. Doštudirala je gozdarstvo, si ustvarila družino in bila zelo vestna v službi. Podpirala je razvoj demokracije, padec režima in nastanek samostojne Slovenije. Dejavno se je vključila v iskanje resnice in večnega miru za tisoče okrutno pobitih na morišču v Žančanih pri Slovenj Gradcu. Njen boj za civiliziran pokop žrtev traja še danes in del pričevanja je posnet prav ob tem množičnem morišču.
Izjemno pričevanje 90-letne Vide Dular, rojene v ugledni Vrhnjakovi družini v Pamečah pri Slovenj Gradcu, je pripoved o moči preživetja po hudih udarcih, ki sta jih družini prizadejala nacistični in zlasti komunistični režim. Vida je bila najstarejša od šestih otrok, oče Vinko je bil inženir gozdarstva, doštudiral je na zagrebški univerzi in se poročil z učiteljico, Vidino mamo, ki je bila iz Sel pri Brežicah. Bila je zelo dejavna v prosveti, enako tudi oče. Ta je deloval tudi v Slovenski ljudski stranki ter med drugim gostil Antona Korošča. Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo je moral oče zbežati na Dolenjsko, saj so ga imeli Nemci na seznamu kot neprimerno osebo, predano slovenstvu. Starejši hčeri sta odšli z njim, tako da je družina razpadla in se ni nikdar več sestavila. Oče je imel stike s partizani, a se je pozneje pridružil domobrancem. Vida natančno opisuje komaj verjetne dogodke tistega časa. Po vojni je še prišel domov, a so ga v domači cerkvi aretirale komunistične oblasti in za njim se je izgubila vsaka sled. Vida je šla po očetovih stopinjah. Doštudirala je gozdarstvo, si ustvarila družino in bila zelo vestna v službi. Podpirala je razvoj demokracije, padec režima in nastanek samostojne Slovenije. Dejavno se je vključila v iskanje resnice in večnega miru za tisoče okrutno pobitih na morišču v Žančanih pri Slovenj Gradcu. Njen boj za civiliziran pokop žrtev traja še danes in del pričevanja je posnet prav ob tem množičnem morišču.
Živa legenda slovenskega gledališkega odra ter radijskih in televizijskih valov, nepozabni Jurij Souček tudi v Pričevalcih ne bo nikogar pustil ravnodušnega, saj pri dobrih 90 letih nastopa in govori z enako energijo in hudomušnostjo kot smo ju bili vajeni desetletja nazaj. Gre za pričevanje posebne vrste, pri katerem pride do izraza izpiljen igralski značaj z izjemnim talentom pripovedovanja. Jurij Souček nas popelje od prešernega razpoloženja do solz, največkrat zaradi smeha. Posebno vrednost tej oddaji Pričevalci daje Součkova soproga Milena Morača, operna pevka, ki ob svojem možu tudi zapoje in pove zanimive prigode iz njunega življenja, še posebej njunih začetkov in poroke. Gre za pričevanje, ki ne bo navdušilo le zaradi posebne energije, ki jo izžarevata oba, ampak tudi zaradi pestre življenjske zgodbe Jurija Součka.. Rodil se je leta 1929 češkim staršem v Ljubljani. V obdobju Kraljevine Jugoslavije je pri nas – še posebej v prestolnici – živelo veliko Čehov, imeli so svoja zdr
Živa legenda slovenskega gledališkega odra ter radijskih in televizijskih valov, nepozabni Jurij Souček tudi v Pričevalcih ne bo nikogar pustil ravnodušnega, saj pri dobrih 90 letih nastopa in govori z enako energijo in hudomušnostjo kot smo ju bili vajeni desetletja nazaj. Gre za pričevanje posebne vrste, pri katerem pride do izraza izpiljen igralski značaj z izjemnim talentom pripovedovanja. Jurij Souček nas popelje od prešernega razpoloženja do solz, največkrat zaradi smeha. Posebno vrednost tej oddaji Pričevalci daje Součkova soproga Milena Morača, operna pevka, ki ob svojem možu tudi zapoje in pove zanimive prigode iz njunega življenja, še posebej njunih začetkov in poroke. Gre za pričevanje, ki ne bo navdušilo le zaradi posebne energije, ki jo izžarevata oba, ampak tudi zaradi pestre življenjske zgodbe Jurija Součka.. Rodil se je leta 1929 češkim staršem v Ljubljani. V obdobju Kraljevine Jugoslavije je pri nas – še posebej v prestolnici – živelo veliko Čehov, imeli so svoja zdr
Pričevalka Anica Rahne, rojena Kožuh leta 1933 na Šujici pri Dobrovi, je odraščala v družini krojaškega mojstra. V številni družini sta vladala sožitje in velika povezanost. Pri osmih letih je bila poslana za pastirico na tetino kmetijo in tam ostala osem let. Seveda je pogrešala domače, a tak način je bil v velikih družinah takrat pogost. Tudi sama je postala odlična šivilja, zaposlila se je najprej pri mojstrici Škrabarjevi, ki je krojila obleke tudi za ženo Edvarda Kardelja, Pepco Kardelj, in nekoč celo za bodočo Titovo ženo Jovanko Budisavljević. Iz tega obdobja se Anica Rahne spomni zanimive anekdote, ki kaže, kako so se nekatere komunistične tovarišice želele predstavljati kot velike gospe. Družino je usodno prizadela vojna. Prizadeto pripoveduje o perspektivnih bratih, ki sta končala v povojnih pomorih, oče pa se je za las rešil iz primeža režima. Preizkušnjam ni bilo konca, kasneje pa je v nesreči umrl še en brat in mnogo let zatem še mož Mirko. Anica je ostala sama z otroki, v veliko uteho ji je bila vera, in to, pove, želi prenesti tudi otrokom ter že vnukom in pravnukom, ki ji pomenijo največji blagoslov v življenju. Zelo je povezana s cerkvijo in v domači župniji še vedno zavzeto sodeluje.
Pričevalka Anica Rahne, rojena Kožuh leta 1933 na Šujici pri Dobrovi, je odraščala v družini krojaškega mojstra. V številni družini sta vladala sožitje in velika povezanost. Pri osmih letih je bila poslana za pastirico na tetino kmetijo in tam ostala osem let. Seveda je pogrešala domače, a tak način je bil v velikih družinah takrat pogost. Tudi sama je postala odlična šivilja, zaposlila se je najprej pri mojstrici Škrabarjevi, ki je krojila obleke tudi za ženo Edvarda Kardelja, Pepco Kardelj, in nekoč celo za bodočo Titovo ženo Jovanko Budisavljević. Iz tega obdobja se Anica Rahne spomni zanimive anekdote, ki kaže, kako so se nekatere komunistične tovarišice želele predstavljati kot velike gospe. Družino je usodno prizadela vojna. Prizadeto pripoveduje o perspektivnih bratih, ki sta končala v povojnih pomorih, oče pa se je za las rešil iz primeža režima. Preizkušnjam ni bilo konca, kasneje pa je v nesreči umrl še en brat in mnogo let zatem še mož Mirko. Anica je ostala sama z otroki, v veliko uteho ji je bila vera, in to, pove, želi prenesti tudi otrokom ter že vnukom in pravnukom, ki ji pomenijo največji blagoslov v življenju. Zelo je povezana s cerkvijo in v domači župniji še vedno zavzeto sodeluje.
Janez Purkart, rojen leta 1929, je dober primer otroka, ki ga je zaznamovala vojna. Rojen je bil na Purkačah pri Velikih Laščah, doma je bilo sedem otrok, vsi so morali trdo delati na kmetiji. Janez Purkart je občutil zlo italijanske okupacije. Bil je priča nasilju in ubijanju ter trpljenju svojih bližnjih, zlasti brata Mirka. Zanimiva je njegova pripoved o služenju vojaškega roka, pa o življenju po vojni, o zaznamovanosti, a tudi trdoživosti. Izučil se je za mizarja, svojo dušo pa je dolga leta krepil s petjem v zboru Slovenske matice.
Janez Purkart, rojen leta 1929, je dober primer otroka, ki ga je zaznamovala vojna. Rojen je bil na Purkačah pri Velikih Laščah, doma je bilo sedem otrok, vsi so morali trdo delati na kmetiji. Janez Purkart je občutil zlo italijanske okupacije. Bil je priča nasilju in ubijanju ter trpljenju svojih bližnjih, zlasti brata Mirka. Zanimiva je njegova pripoved o služenju vojaškega roka, pa o življenju po vojni, o zaznamovanosti, a tudi trdoživosti. Izučil se je za mizarja, svojo dušo pa je dolga leta krepil s petjem v zboru Slovenske matice.
Pričevanje bratov Okorn z Rašice, prve vasi, ki jo je okupator po začetku vojne požgal, nam odstira povsem nov vpogled v medvojno in povojno dogajanje v tem delu Slovenije. Najprej spoznamo družino Okorn, ki je imela na Rašici gostilno in skromno kmetijo. Kmalu po začetku okupacije se je pojavila rašiška četa, ki jo je vodil Peter Kosec, podpirali pa so jo tudi Okornovi, še zlasti mama. Poleti so Nemci na rašiški hrib poslali geometre, med njimi sta bila dva Slovenca. Ko so se vračali proti Ljubljani, so jih partizani napadli in pobili. Ker niso bili vojaki, ampak povečini civilne osebe, se je okupator kruto znesel nad vasjo in jo požgal. Okornovi pa so bili zaradi sodelovanja s partizani in izdaje že prej zaprti, in požiga niso doživeli. Med vojno so se težko prebijali, bili so tudi izseljeni. Ko nanese beseda na te dogodke, pričevalcema stopijo solze v oči, veliko je bilo trpljenja. Po vojni so se prvi vrnili v uničeno vas in začeli na novo. Kljub delu za partizane in trpljenju zaradi uničene domačije pa družina ni bila deležna milosti, ko je šlo za obvezno oddajo. V pričevanju spremljamo skupne spomine bratov in potem življenjsko pot vsakega izmed njiju. Na njihovem nekdanjem domu je še vedno gostilna, brata pa sta zgled delavnosti in predanosti kraju ter slovenski stvari.
Pričevanje bratov Okorn z Rašice, prve vasi, ki jo je okupator po začetku vojne požgal, nam odstira povsem nov vpogled v medvojno in povojno dogajanje v tem delu Slovenije. Najprej spoznamo družino Okorn, ki je imela na Rašici gostilno in skromno kmetijo. Kmalu po začetku okupacije se je pojavila rašiška četa, ki jo je vodil Peter Kosec, podpirali pa so jo tudi Okornovi, še zlasti mama. Poleti so Nemci na rašiški hrib poslali geometre, med njimi sta bila dva Slovenca. Ko so se vračali proti Ljubljani, so jih partizani napadli in pobili. Ker niso bili vojaki, ampak povečini civilne osebe, se je okupator kruto znesel nad vasjo in jo požgal. Okornovi pa so bili zaradi sodelovanja s partizani in izdaje že prej zaprti, in požiga niso doživeli. Med vojno so se težko prebijali, bili so tudi izseljeni. Ko nanese beseda na te dogodke, pričevalcema stopijo solze v oči, veliko je bilo trpljenja. Po vojni so se prvi vrnili v uničeno vas in začeli na novo. Kljub delu za partizane in trpljenju zaradi uničene domačije pa družina ni bila deležna milosti, ko je šlo za obvezno oddajo. V pričevanju spremljamo skupne spomine bratov in potem življenjsko pot vsakega izmed njiju. Na njihovem nekdanjem domu je še vedno gostilna, brata pa sta zgled delavnosti in predanosti kraju ter slovenski stvari.
Izjemna življenjska zgodba Karoline Senica iz Senožeti pri Rimskih Toplicah gledalca pritegne z iskreno predanostjo resnici in moči preživetja, ki izvira iz globoke vere. Pripovedi se ob koncu pridružita tudi sinova Peter in Jože, ki dodata pomembna občutja o vrednosti maminega zgodovinskega spomina ter hkrati pričujeta o zvestobi slovenstvu. Karolina je bila rojena leta 1930 v družini poslanca v predvojnem parlamentu Kraljevine Jugoslavije, Matevža Deželaka. Vzgojeni v slovenskem duhu so bili trn v peti nacionalsocialistom, in kmalu po začetku okupacije so Nemci družino izselili. Karolina je bila na začetku pri sorodnikih, ki so podpirali partizane, a so jih nacisti razkrinkali in okrutno pomorili v Starem piskru v Celju. Takrat so jo združili z izseljeno družino v Nemčiji. Po koncu vojne so se vrnili domov, a kljub delu za osvoboditev in podpori partizanom so hitro padli v nemilost. Očeta so zaprli in mučili. Karolina izpove spomin sestre, ki je obiskovala očeta. Zaupal ji je, da je bil med mučitelji tudi zloglasni major Ozne Mitja Ribičič. Ob očetovi aretaciji se je Karolina pogumno postavila zanj, a je potem sama pristala v ženskem taborišču Ferdrenk – v opuščeni vasi kočevskih Nemcev. Izjemno dragoceni so njeni spomini na trpljenje sozapornic v tem zamolčanem komunističnem koncentracijskem taborišču. Po vrnitvi je bila zaznamovana, a si je ustvarila družino. Z možem, ki je bil med vojno partizan, sta vzgojila 4 otroke, ki imajo zdaj tudi svoje družine in živijo v bližini. Karolininega moža je povojno nasilje zaznamovalo za vse življenje, Karolina pa odgovore na življenjske stiske najde v zaupanju v Božjo pomoč.
Izjemna življenjska zgodba Karoline Senica iz Senožeti pri Rimskih Toplicah gledalca pritegne z iskreno predanostjo resnici in moči preživetja, ki izvira iz globoke vere. Pripovedi se ob koncu pridružita tudi sinova Peter in Jože, ki dodata pomembna občutja o vrednosti maminega zgodovinskega spomina ter hkrati pričujeta o zvestobi slovenstvu. Karolina je bila rojena leta 1930 v družini poslanca v predvojnem parlamentu Kraljevine Jugoslavije, Matevža Deželaka. Vzgojeni v slovenskem duhu so bili trn v peti nacionalsocialistom, in kmalu po začetku okupacije so Nemci družino izselili. Karolina je bila na začetku pri sorodnikih, ki so podpirali partizane, a so jih nacisti razkrinkali in okrutno pomorili v Starem piskru v Celju. Takrat so jo združili z izseljeno družino v Nemčiji. Po koncu vojne so se vrnili domov, a kljub delu za osvoboditev in podpori partizanom so hitro padli v nemilost. Očeta so zaprli in mučili. Karolina izpove spomin sestre, ki je obiskovala očeta. Zaupal ji je, da je bil med mučitelji tudi zloglasni major Ozne Mitja Ribičič. Ob očetovi aretaciji se je Karolina pogumno postavila zanj, a je potem sama pristala v ženskem taborišču Ferdrenk – v opuščeni vasi kočevskih Nemcev. Izjemno dragoceni so njeni spomini na trpljenje sozapornic v tem zamolčanem komunističnem koncentracijskem taborišču. Po vrnitvi je bila zaznamovana, a si je ustvarila družino. Z možem, ki je bil med vojno partizan, sta vzgojila 4 otroke, ki imajo zdaj tudi svoje družine in živijo v bližini. Karolininega moža je povojno nasilje zaznamovalo za vse življenje, Karolina pa odgovore na življenjske stiske najde v zaupanju v Božjo pomoč.
Pričevanje Anke Poženel s Črnovrške planote je svojevrsten klic k človečnosti in spoštovanju temeljnih civilizacijskih vrednot, ki sta jih na naših tleh v največji meri teptala komunizem in nacizem. Gre za (spravni) pogreb po vojni pobitih v Andrejčkovem breznu, o čemer bo v pričevanju veliko govora, saj je bil prav po Ankini zaslugi tam opravljen krščanski pogreb in postavljen spomenik. Pričevalka nam najprej predstavi svojo družino. Oče Pepe je bil iz Črnega Vrha, mama pa je bila Rejceva iz Lomov, nekaj kilometrov stran. Svojevrstno družinsko sled je pustil skrivnostni stric Tone, ki je opustil študij za duhovnika in je po vojni za dolga leta izginil. Anko je vedno zanimala preteklost, posebej tista, ki je bila zamolčana. Črnovrška planota je izjemno trpela zaradi vojne in revolucije. V pričevanju se Anka dotakne partizanskega napada na domobransko postojanko 1. septembra 1944, ko so revolucionarji po predaji pobili večino domačih domobrancev. Požgana je bila tudi cerkev. Med vojno je odmeval tudi okruten partizanski umor treh sosedovih deklet iz Lomov, kar je ljudi dodatno prestrašilo. Starši in večina domačinov so tudi po vojni živeli v velikem strahu. Kot temna senca je na kraj legel zločin, ki se je zgodil v bližnjem Andrejčkovem breznu v zaselku Koševnik. Tam so komunistične oblasti po predvidevanjih po vojni pomorile več kot 100 ujetnikov, Slovencev in Italijanov iz Gorice. Prav komunistični umori ljudi iz Trsta in Gorice v breznih, ki jih Italijani imenujejo fojbe, so postali poglavitno breme in stalni očitek italijanske strani slovenski. Dolga desetletja je bilo Andrejčkovo brezno zamolčano, čeprav so vsi vedeli zanj, če ne drugega, zato, ker je dolgo po vojni iz njega zaudarjalo po truplih, v neposredni bližini pa vodi cesta iz Črnega Vrha v Idrijo. Veliko se je o tem govorilo tudi v Ankini družini, in ko se je po osamosvojitvi pojavila možnost, je bila prva, ki se je zavzela za spominsko obeležje na tem morišču in krščanski pogreb. Oboje je, ne brez težav, s pomočjo nekaterih domačinov tudi izpeljala. Pretresljivo je zlasti njeno pričevanje o videnju belega križa nad odprtino ali pa o skrivnostnih zvokih zapiranja vrat tovornjaka, ki so jih slišali vsi prisotni delavci, a tovornjaka ni bilo nikjer. Boj za pravico do groba je bil dolg in v pričevanju podrobno spoznamo željo po utišanju in prikrivanju še naprej na eni strani. In na drugi željo po resnici in dostojnem spominu na vse pokojne. V neposredni bližini je tudi Brinov grič, kjer je bil pokopan narodni heroj Jenko Premrl - Vojko. Ankini starši so ga poznali, o njem so govorili pozitivno, tudi zato, ker je imel v svojem partizanskem bivališču podobo svetogorske Marije. Čedalje več pa je vesti in pričevanj, da je bil ubit od partizanske krogle. Poženelova pove, kaj so o Vojku govorili doma: »Njega so ubili sami. Njega so sami, zaradi tega, ker je bil fant pobožen pa prepošten. Ker je začel ta komunizem, vedeli so, da ga ne bodo obvladali, in so ga spravili.« V zvezi s tem ima Poženelova zanimiv spomin. Ob prekopu posmrtnih ostankov v letih po vojni je bil prisoten tudi Vojkov oče. Vsi so šli na kosilo k »Pagonu«, le Vojkov oče je obsedel v avtu in ni hotel ven. Anka Poženel se spominja: »On ni hotel iti. In mi otroci, tja na šipo in ga gledamo v avtu. Pride ven en oficir: »Očka, bežite no, bežite z nami nekaj pojest. In je rekel: 'Sami ste ga požrli, pa še zdaj sami žrite.' Ko sem to slišala, sem stekla domov in povedala mami. 'Otrok moj,' je rekla, »da živi duši tega ne poveš, ker boste ob mene in ob očeta. Vseh treh nas ne boste več videli.'«
Pričevanje Anke Poženel s Črnovrške planote je svojevrsten klic k človečnosti in spoštovanju temeljnih civilizacijskih vrednot, ki sta jih na naših tleh v največji meri teptala komunizem in nacizem. Gre za (spravni) pogreb po vojni pobitih v Andrejčkovem breznu, o čemer bo v pričevanju veliko govora, saj je bil prav po Ankini zaslugi tam opravljen krščanski pogreb in postavljen spomenik. Pričevalka nam najprej predstavi svojo družino. Oče Pepe je bil iz Črnega Vrha, mama pa je bila Rejceva iz Lomov, nekaj kilometrov stran. Svojevrstno družinsko sled je pustil skrivnostni stric Tone, ki je opustil študij za duhovnika in je po vojni za dolga leta izginil. Anko je vedno zanimala preteklost, posebej tista, ki je bila zamolčana. Črnovrška planota je izjemno trpela zaradi vojne in revolucije. V pričevanju se Anka dotakne partizanskega napada na domobransko postojanko 1. septembra 1944, ko so revolucionarji po predaji pobili večino domačih domobrancev. Požgana je bila tudi cerkev. Med vojno je odmeval tudi okruten partizanski umor treh sosedovih deklet iz Lomov, kar je ljudi dodatno prestrašilo. Starši in večina domačinov so tudi po vojni živeli v velikem strahu. Kot temna senca je na kraj legel zločin, ki se je zgodil v bližnjem Andrejčkovem breznu v zaselku Koševnik. Tam so komunistične oblasti po predvidevanjih po vojni pomorile več kot 100 ujetnikov, Slovencev in Italijanov iz Gorice. Prav komunistični umori ljudi iz Trsta in Gorice v breznih, ki jih Italijani imenujejo fojbe, so postali poglavitno breme in stalni očitek italijanske strani slovenski. Dolga desetletja je bilo Andrejčkovo brezno zamolčano, čeprav so vsi vedeli zanj, če ne drugega, zato, ker je dolgo po vojni iz njega zaudarjalo po truplih, v neposredni bližini pa vodi cesta iz Črnega Vrha v Idrijo. Veliko se je o tem govorilo tudi v Ankini družini, in ko se je po osamosvojitvi pojavila možnost, je bila prva, ki se je zavzela za spominsko obeležje na tem morišču in krščanski pogreb. Oboje je, ne brez težav, s pomočjo nekaterih domačinov tudi izpeljala. Pretresljivo je zlasti njeno pričevanje o videnju belega križa nad odprtino ali pa o skrivnostnih zvokih zapiranja vrat tovornjaka, ki so jih slišali vsi prisotni delavci, a tovornjaka ni bilo nikjer. Boj za pravico do groba je bil dolg in v pričevanju podrobno spoznamo željo po utišanju in prikrivanju še naprej na eni strani. In na drugi željo po resnici in dostojnem spominu na vse pokojne. V neposredni bližini je tudi Brinov grič, kjer je bil pokopan narodni heroj Jenko Premrl - Vojko. Ankini starši so ga poznali, o njem so govorili pozitivno, tudi zato, ker je imel v svojem partizanskem bivališču podobo svetogorske Marije. Čedalje več pa je vesti in pričevanj, da je bil ubit od partizanske krogle. Poženelova pove, kaj so o Vojku govorili doma: »Njega so ubili sami. Njega so sami, zaradi tega, ker je bil fant pobožen pa prepošten. Ker je začel ta komunizem, vedeli so, da ga ne bodo obvladali, in so ga spravili.« V zvezi s tem ima Poženelova zanimiv spomin. Ob prekopu posmrtnih ostankov v letih po vojni je bil prisoten tudi Vojkov oče. Vsi so šli na kosilo k »Pagonu«, le Vojkov oče je obsedel v avtu in ni hotel ven. Anka Poženel se spominja: »On ni hotel iti. In mi otroci, tja na šipo in ga gledamo v avtu. Pride ven en oficir: »Očka, bežite no, bežite z nami nekaj pojest. In je rekel: 'Sami ste ga požrli, pa še zdaj sami žrite.' Ko sem to slišala, sem stekla domov in povedala mami. 'Otrok moj,' je rekla, »da živi duši tega ne poveš, ker boste ob mene in ob očeta. Vseh treh nas ne boste več videli.'«
Pričevanje zadnjih grofic Auersperg, ki sta še živeli na gradu Turjak pri Velikih Laščah, preden so ga leta 1943 zažgali partizani, je v veliko pogledih presežno. Gre za potomki slovite plemiške rodbine, ki je bila med najpomembnejšimi na slovenskem ozemlju. V tisočletni zgodovini prisotnosti na naših tleh so se posebej odlikovali v bojih proti Turkom. Andrej Turjaški je leta 1593 vodil kranjske čete v zmagoviti bitki pri Sisku. Izjemen je njihov prispevek k slovenski kulturi, saj je na gradu nekaj časa bival tudi Primož Trubar, Auerspergi pa so gmotno podpirali izide njegovih knjig. Med drugim so financirali tudi Dalmatinovo biblijo. Turjaški so imeli številne posesti na Slovenskem, zasedali pa so tudi najvišje položaje v Habsburški monarhiji. Njihov matični grad je bil vse do leta 1943 grad Turjak pri Velikih Laščah. Grofica Enrica Auersperg in Malorgio je bila rojena v Ljubljani leta 1936, njena sestra grofica Gisella Beatrice Auersperg in Tufano pa na gradu Turjak leta 1939. Leta 1943, pred partizanskim napadom, so grofje Turjaški po 900 letih grad na hitro zapustili in se umaknili s slovenskega ozemlja. Turjak so partizani ob napadu na vaške straže septembra 1943 v veliki meri požgali in pobili večino od skoraj 700 zajetih vaških stražarjev. Po vojni je grad Turjak propadal. Zadnji potomki Turjaških, ki sta še živeli na gradu, grofici Enrica Auersperg in Gisella Beatrice Auersperg, sedaj živita v Červinjanu v Furlaniji. V pričevanju spoznamo drobce iz življenja v Sloveniji. Starejša sestra, grofica Enrica, se še spomni časa, ko so živeli na gradu Turjak, kjer je bilo, kot pravi, za otroka dolgočasno. Po umiku v Italijo se je zanju življenje povsem spremenilo, spomini na bogato preteklost na Slovenskem so šli nekoliko v pozabo. Najbolj je trpel oče, zadnji turjaški grof, ki se je počutil Slovenca, a ga je povojna oblast razlastila. Grofici zelo odkrito in sproščeno spregovorita o vzgoji in načinu življenja, o svojih zakoncih in otrocih. Pred gledalcem se odpre svet življenja današnjega plemstva, ki je bilo nekdaj tako močno povezano s Slovenijo, a ga je povojni režim pregnal. V pričevanju spoznamo tudi poti in stranpoti denacionalizacije. Ko so jima vrnili nekatere posesti, se je na njun račun marsikdo v Sloveniji okoristil. Negativno presenečenje zanju je bil lanski obisk pri ministrici za kulturo Asti Vrečko, o čemer bo govor tudi v pričevanju. Pričevanje je bilo posneto v graščini Bresciani-Attems-Auersperg v Červinjanu. Grofici sta izjemoma za naše gledalce odprli tudi vrata v zasebne prostore graščine in razkazali zanimiv grajski vrt. Vsekakor gre za pričevanje, ki bo pustilo močan pečat v slovenskem prostoru.
Pričevanje zadnjih grofic Auersperg, ki sta še živeli na gradu Turjak pri Velikih Laščah, preden so ga leta 1943 zažgali partizani, je v veliko pogledih presežno. Gre za potomki slovite plemiške rodbine, ki je bila med najpomembnejšimi na slovenskem ozemlju. V tisočletni zgodovini prisotnosti na naših tleh so se posebej odlikovali v bojih proti Turkom. Andrej Turjaški je leta 1593 vodil kranjske čete v zmagoviti bitki pri Sisku. Izjemen je njihov prispevek k slovenski kulturi, saj je na gradu nekaj časa bival tudi Primož Trubar, Auerspergi pa so gmotno podpirali izide njegovih knjig. Med drugim so financirali tudi Dalmatinovo biblijo. Turjaški so imeli številne posesti na Slovenskem, zasedali pa so tudi najvišje položaje v Habsburški monarhiji. Njihov matični grad je bil vse do leta 1943 grad Turjak pri Velikih Laščah. Grofica Enrica Auersperg in Malorgio je bila rojena v Ljubljani leta 1936, njena sestra grofica Gisella Beatrice Auersperg in Tufano pa na gradu Turjak leta 1939. Leta 1943, pred partizanskim napadom, so grofje Turjaški po 900 letih grad na hitro zapustili in se umaknili s slovenskega ozemlja. Turjak so partizani ob napadu na vaške straže septembra 1943 v veliki meri požgali in pobili večino od skoraj 700 zajetih vaških stražarjev. Po vojni je grad Turjak propadal. Zadnji potomki Turjaških, ki sta še živeli na gradu, grofici Enrica Auersperg in Gisella Beatrice Auersperg, sedaj živita v Červinjanu v Furlaniji. V pričevanju spoznamo drobce iz življenja v Sloveniji. Starejša sestra, grofica Enrica, se še spomni časa, ko so živeli na gradu Turjak, kjer je bilo, kot pravi, za otroka dolgočasno. Po umiku v Italijo se je zanju življenje povsem spremenilo, spomini na bogato preteklost na Slovenskem so šli nekoliko v pozabo. Najbolj je trpel oče, zadnji turjaški grof, ki se je počutil Slovenca, a ga je povojna oblast razlastila. Grofici zelo odkrito in sproščeno spregovorita o vzgoji in načinu življenja, o svojih zakoncih in otrocih. Pred gledalcem se odpre svet življenja današnjega plemstva, ki je bilo nekdaj tako močno povezano s Slovenijo, a ga je povojni režim pregnal. V pričevanju spoznamo tudi poti in stranpoti denacionalizacije. Ko so jima vrnili nekatere posesti, se je na njun račun marsikdo v Sloveniji okoristil. Negativno presenečenje zanju je bil lanski obisk pri ministrici za kulturo Asti Vrečko, o čemer bo govor tudi v pričevanju. Pričevanje je bilo posneto v graščini Bresciani-Attems-Auersperg v Červinjanu. Grofici sta izjemoma za naše gledalce odprli tudi vrata v zasebne prostore graščine in razkazali zanimiv grajski vrt. Vsekakor gre za pričevanje, ki bo pustilo močan pečat v slovenskem prostoru.
Pričevanje leta 1932 rojenega Franca Dolšaka nam omogoča zanimiv vpogled v medvojne razmere v okolici Velikih Lašč, kjer je divjala revolucija, okupator in pozneje tudi protirevolucija. Rojen je bil na Vintarjih, vasici s prelepim pogledom proti Ljubljani. Doma so imeli kmetijo, od devetih otrok sta bila kar dva, Stanko in Gregor, duhovnika. Otroci so morali zgodaj, še pred šolo poprijeti za delo, še zlasti so skrbeli za pašo. Živeli so skromno a zadovoljno, večino hrane so pridelali doma. Ob italijanski okupaciji se sprva ni veliko spremenilo. Ljudje jih niso marali, sploh oče, ki je med prvo svetovno vojno izgubil dva brata na soški fronti. Prvim partizanom so rekli četniki, skoraj vsi so bili civilno oblečeni in na kapah še niso nosili zvezd. Tudi oče je bil na začetku vključen, ko so domačine učili, da se bo odslej prisegalo s pestjo. Ljudje, še posebno izkušeni možje, so postali nezaupljivi, in če je kdo kaj vprašal, je bil odgovor: »Tiho bodi, če ne, boš šel pod smreko, si že na spisku.« Med ljudi se je naselil strah pred partizani. Še bolj po tem, ko so ubili lovskega čuvaja Križmana in Pečnika. Franc je slišal, da naj bi bil razlog tudi to, da so bili kot primorski begunci privrženi Tigru. Morila je leteča patrulja Staneta Semiča Dakija. Italijani so pred poletno ofenzivo leta 1942 odmetavali letake, da naj bodo ljudje doma, in se jim ne bo nič zgodilo. Franc še hrani te letake, pa tudi živilske karte, ki jih je delil okupator. Partizani so ljudi prepričevali naj ne jemljejo živilskih kart, kar se jim je kruto maščevalo, saj so tiste domačine, ki kart niso prevzeli, Italijani obravnavali kot privržence partizanov in so jih ustrelili kot talce. V tistem času je odmeval partizanski pomor Grudnove družine, v pričevanju vidimo tudi insert Anice Gruden, ki je pomor staršev in bratov edina preživela. Ko so Italijani med ofenzivo prišli do Vintarjev, je sledila huda preizkušnja. Če so videli ljudi zunaj, so streljali. Franc Dolšak je povedal: »Oče je začel Ave Marijo moliti. Pa pride šest Italijanov v čeladah, ta dolge puške imeli. V rokah so puške držali, pa so šli po hišah gor. Samo eden je stal in takole pokazal, da bodo hišo zažgali.« V veliki zmedi in stiski so bežali. Desetletni Franc je moral sestrico, ki še ni hodila, po snegu nesti uro daleč k staremu očetu. Na polovici poti ni mogel več … Materi pa so pri porodu pomagali Italijani. Te in številne druge preizkušnje so zaznamovale Frančevo življenje. Orisal je nastanek vaških straž, padec Turjaka in delovanje domobrancev, črne roke in posebej predrznega Vinka Levstika, ki je partizanom prizadel velike žrtve. Tudi po vojni je namesto svobode nastopilo preganjanje kmetov in teror: Ljudje so se znašli po svoje in s trdim delom preživeli. Franc si je z ženo ustvaril veliko družino s kar 12 otroki. Povedal je, da je rad pričeval. Spomini na najtežje preizkušnje se pogosto vračajo in dobro jih je ubesediti ...
Pričevanje leta 1932 rojenega Franca Dolšaka nam omogoča zanimiv vpogled v medvojne razmere v okolici Velikih Lašč, kjer je divjala revolucija, okupator in pozneje tudi protirevolucija. Rojen je bil na Vintarjih, vasici s prelepim pogledom proti Ljubljani. Doma so imeli kmetijo, od devetih otrok sta bila kar dva, Stanko in Gregor, duhovnika. Otroci so morali zgodaj, še pred šolo poprijeti za delo, še zlasti so skrbeli za pašo. Živeli so skromno a zadovoljno, večino hrane so pridelali doma. Ob italijanski okupaciji se sprva ni veliko spremenilo. Ljudje jih niso marali, sploh oče, ki je med prvo svetovno vojno izgubil dva brata na soški fronti. Prvim partizanom so rekli četniki, skoraj vsi so bili civilno oblečeni in na kapah še niso nosili zvezd. Tudi oče je bil na začetku vključen, ko so domačine učili, da se bo odslej prisegalo s pestjo. Ljudje, še posebno izkušeni možje, so postali nezaupljivi, in če je kdo kaj vprašal, je bil odgovor: »Tiho bodi, če ne, boš šel pod smreko, si že na spisku.« Med ljudi se je naselil strah pred partizani. Še bolj po tem, ko so ubili lovskega čuvaja Križmana in Pečnika. Franc je slišal, da naj bi bil razlog tudi to, da so bili kot primorski begunci privrženi Tigru. Morila je leteča patrulja Staneta Semiča Dakija. Italijani so pred poletno ofenzivo leta 1942 odmetavali letake, da naj bodo ljudje doma, in se jim ne bo nič zgodilo. Franc še hrani te letake, pa tudi živilske karte, ki jih je delil okupator. Partizani so ljudi prepričevali naj ne jemljejo živilskih kart, kar se jim je kruto maščevalo, saj so tiste domačine, ki kart niso prevzeli, Italijani obravnavali kot privržence partizanov in so jih ustrelili kot talce. V tistem času je odmeval partizanski pomor Grudnove družine, v pričevanju vidimo tudi insert Anice Gruden, ki je pomor staršev in bratov edina preživela. Ko so Italijani med ofenzivo prišli do Vintarjev, je sledila huda preizkušnja. Če so videli ljudi zunaj, so streljali. Franc Dolšak je povedal: »Oče je začel Ave Marijo moliti. Pa pride šest Italijanov v čeladah, ta dolge puške imeli. V rokah so puške držali, pa so šli po hišah gor. Samo eden je stal in takole pokazal, da bodo hišo zažgali.« V veliki zmedi in stiski so bežali. Desetletni Franc je moral sestrico, ki še ni hodila, po snegu nesti uro daleč k staremu očetu. Na polovici poti ni mogel več … Materi pa so pri porodu pomagali Italijani. Te in številne druge preizkušnje so zaznamovale Frančevo življenje. Orisal je nastanek vaških straž, padec Turjaka in delovanje domobrancev, črne roke in posebej predrznega Vinka Levstika, ki je partizanom prizadel velike žrtve. Tudi po vojni je namesto svobode nastopilo preganjanje kmetov in teror: Ljudje so se znašli po svoje in s trdim delom preživeli. Franc si je z ženo ustvaril veliko družino s kar 12 otroki. Povedal je, da je rad pričeval. Spomini na najtežje preizkušnje se pogosto vračajo in dobro jih je ubesediti ...
Pričevanje Ediltrude Kranjc, poročene Marolt, je pretresljiva pripoved o barbarskem ravnanju komunističnih oblasti s podjetniki in lastniki premoženja, tudi če so ti podpirali partizane. Kranjčevi so imeli v lasti znamenito oljarno v Framu, ki je delovala od leta 1750. Bili so uspešni in so živeli razmeroma dobro. Med vojno so k njim čedalje pogosteje zahajali partizani, oče Emerik jih je hranil. Zato so ga Nemci zaprli, a so ga po posredovanju izpustili. Partizani so postali oblastni, pili so in jedli, streljali ter se čedalje slabše obnašali do družine. Oče je zato nosečo ženo Elizabeto in hčerko poslal v Avstrijo, kjer je Ediltruda hodila v šolo. Po koncu 2. svetovne vojne so komunisti v framski šoli uredili zapor, tja so zaprli tudi Ediltrudinega očeta in staro mamo. Stražar v zaporu je bil tudi očetov brat Jože; ta je hotel brata izpustiti, da bi zbežal, a se je Emerik odločil, da bo ostal, saj ni ničesar zakrivil. Pozneje so očeta, skupaj z nekaterimi premožnimi komunisti, okrutno umorili. Mati in hči sta se po dogodku, ne da bi vedeli zanj, vrnili iz Avstrije. Mater so zaprli, Ediltrudo in brata Tomaža pa poslali k sosedom. Na poti v šolo sta vsak dan videla mamo in jo klicala, nekega dne pa je nista več mogla priklicati. Po otroka je k sosedom prišla sestra stare mame in ju odpeljala v Celje, kjer so živeli skupaj s staro mamo. Nosečo mater so komunisti umorili, nekaj dni za očetom v gozdu v bližini Frama, kjer so pobijali tudi ostale. Zgodbe, ki so jih vaščani pripovedovali o umoru Kranjčevih, so grozljive. Očete Emerika so ponoči skrivaj zasliševali in mučili, da bi izvedeli, kje ima skrito premoženje. Potem naj bi ga partizan, pomožni delavec na žagi, pokončal s krampom. Ediltrudi je prišlo na uho, da naj bi materi odsekali roki, preden so jo ustrelili. Z bratom sta ostala brez staršev, živela sta s staro mamo in teto Viki v enosobnem stanovanju v Celju. Da so preživeli je stara mama delala kot čistilka na banki in je cele noči šivala. Otroka je skrivala, saj je bilo nevarno, da ju odvedejo na zloglasni Petriček, kjer so v nemogočih razmerah »prevzgajali« otroke pomorjenih staršev. Stara mama se je skušala z vnukoma vrniti v Fram. Stlačili so jih v eno sobo, v preostalih pa je delovala komunistična oblast in očitno tudi Ozna, saj so otroci slišali krike ljudi, ki so jih med zasliševanjem mučili. Vse to je vodil neki Bojevič, ki jih je potem iz hiše nagnal. Živeli so v Celju, oba s pokojnim bratom sta tam končala gimnazijo in nadaljevala študij v Ljubljani. Izjemna pričevalka Ediltruda Kranjc je delovala v šolstvu. Spomin na tragedijo je še živ in kar ne more verjeti, da so med nami še vedno ljudje in politiki, sploh ženske, ki zagovarjajo nasilni komunistični režim, ki je povzročil toliko gorja.
Pričevanje Ediltrude Kranjc, poročene Marolt, je pretresljiva pripoved o barbarskem ravnanju komunističnih oblasti s podjetniki in lastniki premoženja, tudi če so ti podpirali partizane. Kranjčevi so imeli v lasti znamenito oljarno v Framu, ki je delovala od leta 1750. Bili so uspešni in so živeli razmeroma dobro. Med vojno so k njim čedalje pogosteje zahajali partizani, oče Emerik jih je hranil. Zato so ga Nemci zaprli, a so ga po posredovanju izpustili. Partizani so postali oblastni, pili so in jedli, streljali ter se čedalje slabše obnašali do družine. Oče je zato nosečo ženo Elizabeto in hčerko poslal v Avstrijo, kjer je Ediltruda hodila v šolo. Po koncu 2. svetovne vojne so komunisti v framski šoli uredili zapor, tja so zaprli tudi Ediltrudinega očeta in staro mamo. Stražar v zaporu je bil tudi očetov brat Jože; ta je hotel brata izpustiti, da bi zbežal, a se je Emerik odločil, da bo ostal, saj ni ničesar zakrivil. Pozneje so očeta, skupaj z nekaterimi premožnimi komunisti, okrutno umorili. Mati in hči sta se po dogodku, ne da bi vedeli zanj, vrnili iz Avstrije. Mater so zaprli, Ediltrudo in brata Tomaža pa poslali k sosedom. Na poti v šolo sta vsak dan videla mamo in jo klicala, nekega dne pa je nista več mogla priklicati. Po otroka je k sosedom prišla sestra stare mame in ju odpeljala v Celje, kjer so živeli skupaj s staro mamo. Nosečo mater so komunisti umorili, nekaj dni za očetom v gozdu v bližini Frama, kjer so pobijali tudi ostale. Zgodbe, ki so jih vaščani pripovedovali o umoru Kranjčevih, so grozljive. Očete Emerika so ponoči skrivaj zasliševali in mučili, da bi izvedeli, kje ima skrito premoženje. Potem naj bi ga partizan, pomožni delavec na žagi, pokončal s krampom. Ediltrudi je prišlo na uho, da naj bi materi odsekali roki, preden so jo ustrelili. Z bratom sta ostala brez staršev, živela sta s staro mamo in teto Viki v enosobnem stanovanju v Celju. Da so preživeli je stara mama delala kot čistilka na banki in je cele noči šivala. Otroka je skrivala, saj je bilo nevarno, da ju odvedejo na zloglasni Petriček, kjer so v nemogočih razmerah »prevzgajali« otroke pomorjenih staršev. Stara mama se je skušala z vnukoma vrniti v Fram. Stlačili so jih v eno sobo, v preostalih pa je delovala komunistična oblast in očitno tudi Ozna, saj so otroci slišali krike ljudi, ki so jih med zasliševanjem mučili. Vse to je vodil neki Bojevič, ki jih je potem iz hiše nagnal. Živeli so v Celju, oba s pokojnim bratom sta tam končala gimnazijo in nadaljevala študij v Ljubljani. Izjemna pričevalka Ediltruda Kranjc je delovala v šolstvu. Spomin na tragedijo je še živ in kar ne more verjeti, da so med nami še vedno ljudje in politiki, sploh ženske, ki zagovarjajo nasilni komunistični režim, ki je povzročil toliko gorja.
Pretresljivo pričevanje Almire Jogan iz vasi Pedrovo nad Vipavsko dolino nam odstira manj znano preteklost tega konca domovine, razpetega med Krasom in Vipavskim. Doma so bili za tiste čase premožni in ugledni kmetje, oče je leta 1927 zgradil ogromen hlev, ki mu v okolici ni bilo para. Izkusili so italijansko preganjanje in zlasti oče mu je kot večina primorskih ljudi kljuboval. "Italija nas je uničevala, kulturno, jezikovno, gospodarsko, lahko rečem na vseh področjih. Oni so računali na asimilacijo Slovencev … Največ je storila za Slovence prav duhovščina. Veste, oni so še zmeraj, čeprav so bile maše v glavnem latinske, ampak oni so uvajali tudi slovenščino," poudarja Almira. Oče je bil izredno narodno zaveden, saj je bil po prvi svetovni vojni Maistrov borec za severno mejo in v bojih tudi ranjen. Mama je bila izredno preudarna gospodinja; v družini je bilo šest otrok: Benjamin, Rado, Jožko, Almira, Silvan in Ernesta. Pred vojno je prevladovala revščina, še huje pa je bilo med vojno. Januarja 1943 so se pojavili prvi partizani, domačini so jih podpirali, saj so se želeli rešiti italijanske nadvlade. Razmere so se spremenile po razpadu Italije in prihodu Nemcev. Do partizanov so odtlej imeli previden odnos, saj je bila zaradi njih vas izpostavljena nevarnosti in požigu, dogajali pa so se tudi umori nedolžnih ljudi. O vsem živo pričuje Almira, ki je kot otrok preprečila, da bi njihova hiša zgorela. V njihovi vasi se je zgodilo več napadov, padlo je tudi več partizanov. Almira je bila z drugimi dekleti partizanska kurirka. Navodila za kurirsko delo jim je dajal oče. Partizanski napad na okupatorsko kolono med Rihemberkom in Komnom je botroval okrutnemu maščevanju, požigu obeh naselij, predvsem zato, ker so se partizani izživljali nad trupli padlih okupatorjev in jih zažgali. Almira opisuje tudi zanimivo usodo bratov, okupatorjevo nasilje, ki je prizadelo njeno družino, in neizmerno razočaranje očeta, ki je podpiral partizane, a je kmalu po vojni ugotavljal, da se za to niso borili. Sprva je bil celo predsednik občine Branik (nekdanji Rihemberk), a so ga silili v partijo, kar je zavrnil in je zato funkcijo tudi opustil. Pričevalka je pogumna oseba, premočrtnost je bila njeno vodilo vse življenje. Kot izjemno uspešno in priljubljeno učiteljico in zborovodkinjo so jo silili v Komunistično partijo, kar pa je zavračala. Bila je in ostala je verna, takšni pa so bili v takratnem režimu na stranskem tiru. Kot učiteljica je naredila veliko dobrega, sploh na področju zborovskega petja za mladino, na katerem je dosegala tudi najvišje uspehe. O vsem tem in še številnih drugih temah bo govor v pričevanju, ki bo pritegnilo še tako zahtevnega gledalca. Avtor se je s pričevalko sprehodil po prelepi vasici Pedrovo s čudovitimi razgledi na Vipavsko dolino – in tudi to je vključeno v pričevanje.
Pretresljivo pričevanje Almire Jogan iz vasi Pedrovo nad Vipavsko dolino nam odstira manj znano preteklost tega konca domovine, razpetega med Krasom in Vipavskim. Doma so bili za tiste čase premožni in ugledni kmetje, oče je leta 1927 zgradil ogromen hlev, ki mu v okolici ni bilo para. Izkusili so italijansko preganjanje in zlasti oče mu je kot večina primorskih ljudi kljuboval. "Italija nas je uničevala, kulturno, jezikovno, gospodarsko, lahko rečem na vseh področjih. Oni so računali na asimilacijo Slovencev … Največ je storila za Slovence prav duhovščina. Veste, oni so še zmeraj, čeprav so bile maše v glavnem latinske, ampak oni so uvajali tudi slovenščino," poudarja Almira. Oče je bil izredno narodno zaveden, saj je bil po prvi svetovni vojni Maistrov borec za severno mejo in v bojih tudi ranjen. Mama je bila izredno preudarna gospodinja; v družini je bilo šest otrok: Benjamin, Rado, Jožko, Almira, Silvan in Ernesta. Pred vojno je prevladovala revščina, še huje pa je bilo med vojno. Januarja 1943 so se pojavili prvi partizani, domačini so jih podpirali, saj so se želeli rešiti italijanske nadvlade. Razmere so se spremenile po razpadu Italije in prihodu Nemcev. Do partizanov so odtlej imeli previden odnos, saj je bila zaradi njih vas izpostavljena nevarnosti in požigu, dogajali pa so se tudi umori nedolžnih ljudi. O vsem živo pričuje Almira, ki je kot otrok preprečila, da bi njihova hiša zgorela. V njihovi vasi se je zgodilo več napadov, padlo je tudi več partizanov. Almira je bila z drugimi dekleti partizanska kurirka. Navodila za kurirsko delo jim je dajal oče. Partizanski napad na okupatorsko kolono med Rihemberkom in Komnom je botroval okrutnemu maščevanju, požigu obeh naselij, predvsem zato, ker so se partizani izživljali nad trupli padlih okupatorjev in jih zažgali. Almira opisuje tudi zanimivo usodo bratov, okupatorjevo nasilje, ki je prizadelo njeno družino, in neizmerno razočaranje očeta, ki je podpiral partizane, a je kmalu po vojni ugotavljal, da se za to niso borili. Sprva je bil celo predsednik občine Branik (nekdanji Rihemberk), a so ga silili v partijo, kar je zavrnil in je zato funkcijo tudi opustil. Pričevalka je pogumna oseba, premočrtnost je bila njeno vodilo vse življenje. Kot izjemno uspešno in priljubljeno učiteljico in zborovodkinjo so jo silili v Komunistično partijo, kar pa je zavračala. Bila je in ostala je verna, takšni pa so bili v takratnem režimu na stranskem tiru. Kot učiteljica je naredila veliko dobrega, sploh na področju zborovskega petja za mladino, na katerem je dosegala tudi najvišje uspehe. O vsem tem in še številnih drugih temah bo govor v pričevanju, ki bo pritegnilo še tako zahtevnega gledalca. Avtor se je s pričevalko sprehodil po prelepi vasici Pedrovo s čudovitimi razgledi na Vipavsko dolino – in tudi to je vključeno v pričevanje.
Pričevanje Franca Mulca je eno najpretresljivejših, kar smo jih objavili, saj je ob raziskovanju okoliščin umora svojega očeta odkril komaj verjetno ozadje. Rojen je v Zbrigovcih pri Gornji Radgoni, sedaj živi v Pekrah pri Mariboru. Odraščal je na manjši, a skrbno vodeni kmetiji, saj je bil njegov oče s končano kmetijsko šolo zelo zagnan in uspešen kmetovalec. Kmetijo je oče prevzel z 18 leti in od takrat pisal tudi dnevnik, ki osupljivo dokumentira, česa vsega so bili naši ljudje kljub skromnim zmožnostim sposobni. Med vojno so ga preganjali Nemci, dočakal je osvoboditev in z velikim pričakovanjem sprejemal lepo zveneče obljube »ljudske oblasti«. Že prej je sodeloval z Osvobodilno fronto in po vojni se je udeležil kongresa OF poleti 1945. Sin Franci pove, da oče ni bil v partiji, pač pa je bil »Kocbekov človek«, se pravi krščanski socialist. Po preimenovanju OF v Socialistično zvezo delovnih ljudi je postal njen lokalni predsednik, ker je upal, da bo lahko prispeval k napredku podeželja. Sin Franci pravi: »Je pač nasedel, verjel je, ni se zavedal, da je bila Osvobodilna fronta oziroma Socialistična zveza bolj sredstvo za obvladovanje podeželja. /…/ Bil je naiven, pa tudi predrzen, kar je vedel, je tudi javno govoril. Ni bil tak, da bi držal v tajnosti. Na kakem sestanku, ko je bil v Radgoni, pa je potem šel domov, pa v kako gostilno so zavili in tam je to govoril. Takrat v tistem času je bilo v Radgoni in tisti okolici 199 sodelavcev Udbe.« In prav Udba, sestavljena iz domačinov, ga je neke noči, ko se je vračal domov, umorila in njegovo smrt prikazala kot utopitev. »Čakali so ga trije, on ni zgrešil poti, on je šel naravnost, se spustil v naš gozd, za eno veliko bukvijo so ga čakali trije. Če so ga tudi mučili, ne vem. In ga potem točno v tisto zajetje vode tja zavlekli in ga tam potisnili noter. In živina, živino pa zastrupili. Zelo hudo je bilo za našo družino, posebno za mater. Mi takrat po pogrebu nismo imeli nič. Vse pridelke prejšnjega leta smo skoraj pojedli. Krompirja je bilo samo še nekaj v kleti, nekaj repe, brez živine, brez mleka, brez kakšne svinje. Nobeden v službi, ne socialne pomoči, tisto leto je bil davek izredno velik. Vse, kar smo pridelali v vinogradu, vinograd je zahteval največ fizičnega dela, ves pridelek je bil obilen tisto leto, je šel za davek, ki ga nismo plačali.« V nadaljevanju nam Franc predstavi mučno življenje po umoru očeta, ki je potekalo v žalosti, bedi in še ob šikaniranju »ljudske« oblasti. S težavo, a vztrajnostjo se je kasneje osamosvojil in bil zgleden delavec v vseh službah, ki jih je opravljal. Tudi o tem teče beseda v nadaljevanju. Osnoval si je družino in dobil v ženi neomajno oporo za svoje življenjske travme – posebej umor očeta, ki ga je trajno zaznamoval. Franci je v poznejših letih, ob podpori žene razjasnil skrivnostno smrt, ki je bila v resnici okruten umor, vanj pa so bili vpleteni ljudje, ki so mu bili presenetljivo blizu. In to je strašna bolečina, o kateri javno ne želi govoriti.
Pričevanje Franca Mulca je eno najpretresljivejših, kar smo jih objavili, saj je ob raziskovanju okoliščin umora svojega očeta odkril komaj verjetno ozadje. Rojen je v Zbrigovcih pri Gornji Radgoni, sedaj živi v Pekrah pri Mariboru. Odraščal je na manjši, a skrbno vodeni kmetiji, saj je bil njegov oče s končano kmetijsko šolo zelo zagnan in uspešen kmetovalec. Kmetijo je oče prevzel z 18 leti in od takrat pisal tudi dnevnik, ki osupljivo dokumentira, česa vsega so bili naši ljudje kljub skromnim zmožnostim sposobni. Med vojno so ga preganjali Nemci, dočakal je osvoboditev in z velikim pričakovanjem sprejemal lepo zveneče obljube »ljudske oblasti«. Že prej je sodeloval z Osvobodilno fronto in po vojni se je udeležil kongresa OF poleti 1945. Sin Franci pove, da oče ni bil v partiji, pač pa je bil »Kocbekov človek«, se pravi krščanski socialist. Po preimenovanju OF v Socialistično zvezo delovnih ljudi je postal njen lokalni predsednik, ker je upal, da bo lahko prispeval k napredku podeželja. Sin Franci pravi: »Je pač nasedel, verjel je, ni se zavedal, da je bila Osvobodilna fronta oziroma Socialistična zveza bolj sredstvo za obvladovanje podeželja. /…/ Bil je naiven, pa tudi predrzen, kar je vedel, je tudi javno govoril. Ni bil tak, da bi držal v tajnosti. Na kakem sestanku, ko je bil v Radgoni, pa je potem šel domov, pa v kako gostilno so zavili in tam je to govoril. Takrat v tistem času je bilo v Radgoni in tisti okolici 199 sodelavcev Udbe.« In prav Udba, sestavljena iz domačinov, ga je neke noči, ko se je vračal domov, umorila in njegovo smrt prikazala kot utopitev. »Čakali so ga trije, on ni zgrešil poti, on je šel naravnost, se spustil v naš gozd, za eno veliko bukvijo so ga čakali trije. Če so ga tudi mučili, ne vem. In ga potem točno v tisto zajetje vode tja zavlekli in ga tam potisnili noter. In živina, živino pa zastrupili. Zelo hudo je bilo za našo družino, posebno za mater. Mi takrat po pogrebu nismo imeli nič. Vse pridelke prejšnjega leta smo skoraj pojedli. Krompirja je bilo samo še nekaj v kleti, nekaj repe, brez živine, brez mleka, brez kakšne svinje. Nobeden v službi, ne socialne pomoči, tisto leto je bil davek izredno velik. Vse, kar smo pridelali v vinogradu, vinograd je zahteval največ fizičnega dela, ves pridelek je bil obilen tisto leto, je šel za davek, ki ga nismo plačali.« V nadaljevanju nam Franc predstavi mučno življenje po umoru očeta, ki je potekalo v žalosti, bedi in še ob šikaniranju »ljudske« oblasti. S težavo, a vztrajnostjo se je kasneje osamosvojil in bil zgleden delavec v vseh službah, ki jih je opravljal. Tudi o tem teče beseda v nadaljevanju. Osnoval si je družino in dobil v ženi neomajno oporo za svoje življenjske travme – posebej umor očeta, ki ga je trajno zaznamoval. Franci je v poznejših letih, ob podpori žene razjasnil skrivnostno smrt, ki je bila v resnici okruten umor, vanj pa so bili vpleteni ljudje, ki so mu bili presenetljivo blizu. In to je strašna bolečina, o kateri javno ne želi govoriti.
Upokojena farmacevtka Marija Rep, rojena Zdolšek, je izvrstna pričevalka, ki nam odstre življenje premožne družine iz Šentjurja pri Celju. Med vojno in po njej je družina zapadla v revščino in pomanjkanje, a nikoli ni klonila pod nobenim režimom in izgubila ponosa. Oče je bil pred vojno uspešen župan v Šentjurju, kot član Slovenske ljudske stranke je poznal vodilnega slovenskega politika 20. stoletja Antona Korošca. Bili so zavedna slovenska družina, zato so jih Nemci takoj po okupaciji izselili v Srbijo. Marija nam slikovito prikaže tamkajšnje življenje, polno preizkušenj, a tudi kljubovalnosti in preživitvene vneme. Pri tem se je zlasti odlikovala njihova mama, ki je bila iznajdljiva in duševno zelo močna. Po prihodu domov, po vojni, je bila hiša izropana, »ljudska oblast« pa jih je potem še uradno oropala premoženja in družinske člane poniževala. Dva brata sta izbrala duhovniški poklic, zato so imeli vsi skupaj še večje težave, oba so zaprli in mlajšega Milana tudi do neke mere zlomili, v komunističnem koncentracijskem taborišču je bila tudi sestra. Marija pripoveduje: »Komunisti so rekli, če ne bi tako skupaj držali, bi vas uničili. Na našo hišo so napisali: Dol z reakcionarji.« Mariji so skušali preprečiti, da bi končala gimnazijo. Z velikimi težavami ji je uspelo. Pred preganjanjem se je umaknila na študij v Zagreb, kjer je imela mir in je uspešno končala farmacijo ter si kasneje ustvarila družino. Zvesta je družinskemu in verskemu izročilu, spremlja družbeno dogajanje in pravi: »Ja. Strašno me boli, takrat smo upali, pri osamosvojitvi, da se bo spremenilo, zdaj pa vedno bolj nazaj lezemo v to komunistično brozgo. Tega se pa res bojim, za moje mlade.«
Upokojena farmacevtka Marija Rep, rojena Zdolšek, je izvrstna pričevalka, ki nam odstre življenje premožne družine iz Šentjurja pri Celju. Med vojno in po njej je družina zapadla v revščino in pomanjkanje, a nikoli ni klonila pod nobenim režimom in izgubila ponosa. Oče je bil pred vojno uspešen župan v Šentjurju, kot član Slovenske ljudske stranke je poznal vodilnega slovenskega politika 20. stoletja Antona Korošca. Bili so zavedna slovenska družina, zato so jih Nemci takoj po okupaciji izselili v Srbijo. Marija nam slikovito prikaže tamkajšnje življenje, polno preizkušenj, a tudi kljubovalnosti in preživitvene vneme. Pri tem se je zlasti odlikovala njihova mama, ki je bila iznajdljiva in duševno zelo močna. Po prihodu domov, po vojni, je bila hiša izropana, »ljudska oblast« pa jih je potem še uradno oropala premoženja in družinske člane poniževala. Dva brata sta izbrala duhovniški poklic, zato so imeli vsi skupaj še večje težave, oba so zaprli in mlajšega Milana tudi do neke mere zlomili, v komunističnem koncentracijskem taborišču je bila tudi sestra. Marija pripoveduje: »Komunisti so rekli, če ne bi tako skupaj držali, bi vas uničili. Na našo hišo so napisali: Dol z reakcionarji.« Mariji so skušali preprečiti, da bi končala gimnazijo. Z velikimi težavami ji je uspelo. Pred preganjanjem se je umaknila na študij v Zagreb, kjer je imela mir in je uspešno končala farmacijo ter si kasneje ustvarila družino. Zvesta je družinskemu in verskemu izročilu, spremlja družbeno dogajanje in pravi: »Ja. Strašno me boli, takrat smo upali, pri osamosvojitvi, da se bo spremenilo, zdaj pa vedno bolj nazaj lezemo v to komunistično brozgo. Tega se pa res bojim, za moje mlade.«
Ondina Oppelt je izjemna pričevalka iz slovenske vasi Lonjer, ki se danes drži italijanskega mesta Trst. Zavedna Slovenka Ondina nam v svoji pripovedi ponuja vpogled v manj znano zgodovino tržaškega slovenskega zaledja, ki ga je pred vojno prizadel italijanski nacionalizem, med vojno in po njej pa revolucija, kar je dodatno ošibilo slovensko skupnost in pripomoglo k asimilaciji številnih slovenskih družin. Ondina je pogumna oseba, ki iskreno pripoveduje tudi o najbolj tragičnih dogodkih iz zgodovine njene vasi. Za knjigo Županovi iz Lonjerja (Trst 2019, ur. Ivo Jevnikar) je prispevala poglavje o tej temi. Ena najbolj bolečih tragedij, ki so zaznamovale njeno življenje, je partizanski umor 20-letne sosede Dore Čok v prvih dneh maja 1945. Leta 1947 so morilcu, ki se je umaknil v Jugoslavijo, sodili v odsotnosti. V pričevanju pa podrobno predstavi tudi posledice resolucije informbiroja leta 1948, ki je dodatno razdelila levo usmerjene Slovence na zveste Titu in zveste Stalinu.
Ondina Oppelt je izjemna pričevalka iz slovenske vasi Lonjer, ki se danes drži italijanskega mesta Trst. Zavedna Slovenka Ondina nam v svoji pripovedi ponuja vpogled v manj znano zgodovino tržaškega slovenskega zaledja, ki ga je pred vojno prizadel italijanski nacionalizem, med vojno in po njej pa revolucija, kar je dodatno ošibilo slovensko skupnost in pripomoglo k asimilaciji številnih slovenskih družin. Ondina je pogumna oseba, ki iskreno pripoveduje tudi o najbolj tragičnih dogodkih iz zgodovine njene vasi. Za knjigo Županovi iz Lonjerja (Trst 2019, ur. Ivo Jevnikar) je prispevala poglavje o tej temi. Ena najbolj bolečih tragedij, ki so zaznamovale njeno življenje, je partizanski umor 20-letne sosede Dore Čok v prvih dneh maja 1945. Leta 1947 so morilcu, ki se je umaknil v Jugoslavijo, sodili v odsotnosti. V pričevanju pa podrobno predstavi tudi posledice resolucije informbiroja leta 1948, ki je dodatno razdelila levo usmerjene Slovence na zveste Titu in zveste Stalinu.
Županova z Dola, rojena Ravbar, je izjemna pričevalka o polpretekli zgodovini Krasa, hkrati pa je kot dolgoletna karizmatična skrbnica Kosovelove domačije v Tomaju tudi ambasadorka Srečka Kosovela. Rojena je v mogočni hiši, pri Županovih, kjer je sedaj gostilna Ravbar, pod Marijinim svetiščem na Repentabru, vendar na slovenski strani. Pravi, da je iz Repna, a meja med Italijo in Jugoslavijo je močno zarezala v njen domači kraj, ki se sedaj imenuje Dol pri Vogljah. Stric Dragice Sosič se je poročil s Srečkovo sestro Tončko Kosovel in tako je pričevalka postala del te družine. Dragica je bila velikokrat pri Kosovelovih, zato je bila toliko bolj zavzeta skrbnica Kosovelove domačije več kot 30 let. V pričevanju se sprehodimo skozi življenjske preizkušnje klene, primorske družine, ki je veliko žrtvovala za slovenstvo. V dobi fašizma in po prihodu Jugoslavije pa so trpela tudi pod komunizmom, ki je preganjal verne ljudi in zatiral gospodarsko iniciativo. Državna meja je zarezala v življenje ljudi, čedalje večja je bila razlika v načinu življenja. Dragica odkrito spregovori tudi o osebni življenjski zgodbi, na kateri ni manjkalo preizkušenj. A trdna, kot je, je tudi s pomočjo vere obstala in napredovala. Upravičeno je ponosna na svoje kuharske in slaščičarske veščine. S svojo naravno bistrostjo in zavzetostjo je kot oskrbnica Kosovelove domačije pridobila sloves po vsej Sloveniji in tudi po svetu. Dragoceni stiki s profesoricami, ki so tja vodile svoje dijake, slavisti, literati in drugimi zanimivimi osebnostmi še trajajo. Vse to spoznamo v zanimivem pričevanju, ki nas popelje tudi po Repentabru in seveda Kosovelovi domačiji.
Županova z Dola, rojena Ravbar, je izjemna pričevalka o polpretekli zgodovini Krasa, hkrati pa je kot dolgoletna karizmatična skrbnica Kosovelove domačije v Tomaju tudi ambasadorka Srečka Kosovela. Rojena je v mogočni hiši, pri Županovih, kjer je sedaj gostilna Ravbar, pod Marijinim svetiščem na Repentabru, vendar na slovenski strani. Pravi, da je iz Repna, a meja med Italijo in Jugoslavijo je močno zarezala v njen domači kraj, ki se sedaj imenuje Dol pri Vogljah. Stric Dragice Sosič se je poročil s Srečkovo sestro Tončko Kosovel in tako je pričevalka postala del te družine. Dragica je bila velikokrat pri Kosovelovih, zato je bila toliko bolj zavzeta skrbnica Kosovelove domačije več kot 30 let. V pričevanju se sprehodimo skozi življenjske preizkušnje klene, primorske družine, ki je veliko žrtvovala za slovenstvo. V dobi fašizma in po prihodu Jugoslavije pa so trpela tudi pod komunizmom, ki je preganjal verne ljudi in zatiral gospodarsko iniciativo. Državna meja je zarezala v življenje ljudi, čedalje večja je bila razlika v načinu življenja. Dragica odkrito spregovori tudi o osebni življenjski zgodbi, na kateri ni manjkalo preizkušenj. A trdna, kot je, je tudi s pomočjo vere obstala in napredovala. Upravičeno je ponosna na svoje kuharske in slaščičarske veščine. S svojo naravno bistrostjo in zavzetostjo je kot oskrbnica Kosovelove domačije pridobila sloves po vsej Sloveniji in tudi po svetu. Dragoceni stiki s profesoricami, ki so tja vodile svoje dijake, slavisti, literati in drugimi zanimivimi osebnostmi še trajajo. Vse to spoznamo v zanimivem pričevanju, ki nas popelje tudi po Repentabru in seveda Kosovelovi domačiji.
Pričevanje očeta Bojana, kot ga kliče staro in mlado, je v marsičem presežno. Gre za enega najbolj markantnih primorskih in slovenskih duhovnikov, ki svojo karizmo udejanja v vsakdanjem delu z ljudmi. Njegova izpoved je po eni strani mogočna freska doživljanja primorskega človeka zadnjih 80 let, po drugi strani pa je pričevalčeva pristnost religioznost tisto, kar gledalca izjemno obogati tudi po duhovni plati
Pričevanje očeta Bojana, kot ga kliče staro in mlado, je v marsičem presežno. Gre za enega najbolj markantnih primorskih in slovenskih duhovnikov, ki svojo karizmo udejanja v vsakdanjem delu z ljudmi. Njegova izpoved je po eni strani mogočna freska doživljanja primorskega človeka zadnjih 80 let, po drugi strani pa je pričevalčeva pristnost religioznost tisto, kar gledalca izjemno obogati tudi po duhovni plati
Rodil se je kot najmlajši izmed treh otrok v kmečki družini pri Sklancevih v Dutovljah na Krasu, očetu Miroslavu in materi Milki. Osnovno šolo je obiskoval v domači vasi, klasično gimnazijo v Malem semenišču v Pazinu, kjer je maturiral leta 1955 s sošolci Rafkom Valenčičem, pokojnim pričevalcem Francem Prelcem, duhovnim oskrbnikom odvisnikov, Metodom Pirihom in drugimi. Študij teologije je končal v Ljubljani leta 1963. Škof Anton Vovk ga je posvetil v duhovnika leta 1962. Med letoma 1963 in 68 je bil kaplan v Kopru. Od 1968 do 1972 je študiral v Rimu na Akademiji Alfonsiana in doktoriral iz teologije z disertacijo na temo Od nasprotovanja do dialoga med katoliško cerkvijo in državo v socialistični Jugoslaviji. Kasneje je še diplomiral na oddelku za časnikarstvo na univerzi Pro Deo v Rimu. 38 let je posvetil slovenski Istri, najprej kot kaplan v Kopru, nato 21 let kot stolni župnik v Kopru in nato sedem let kot župnik v župniji sv. Jurija v Piranu. Od jeseni 2000 vodi mednarodno šolo za duhovnike in bogoslovce v Loppianu pri Firencah. Skupaj s Francem Boletom je ustanovil mladinski list Ognjišče (1964) in bil njegov prvi odgovorni urednik. Prevajal je iz francoščine: Dračje za poživitev plamena (Ljubljana 1960), Proti vetru (Ljubljana 1961, Koper 1974) in Iskre (skupaj s Silvestrom Čukom, Koper 1978) F. Lelotta ter Kdo mi bo odgovoril? Anne-Marie (Ljubljana 1963 in več ponatisov). Pričevanje smo posneli v Strunjanu, ob Marijini cerkvi, kjer sedaj službuje.
Rodil se je kot najmlajši izmed treh otrok v kmečki družini pri Sklancevih v Dutovljah na Krasu, očetu Miroslavu in materi Milki. Osnovno šolo je obiskoval v domači vasi, klasično gimnazijo v Malem semenišču v Pazinu, kjer je maturiral leta 1955 s sošolci Rafkom Valenčičem, pokojnim pričevalcem Francem Prelcem, duhovnim oskrbnikom odvisnikov, Metodom Pirihom in drugimi. Študij teologije je končal v Ljubljani leta 1963. Škof Anton Vovk ga je posvetil v duhovnika leta 1962. Med letoma 1963 in 68 je bil kaplan v Kopru. Od 1968 do 1972 je študiral v Rimu na Akademiji Alfonsiana in doktoriral iz teologije z disertacijo na temo Od nasprotovanja do dialoga med katoliško cerkvijo in državo v socialistični Jugoslaviji. Kasneje je še diplomiral na oddelku za časnikarstvo na univerzi Pro Deo v Rimu. 38 let je posvetil slovenski Istri, najprej kot kaplan v Kopru, nato 21 let kot stolni župnik v Kopru in nato sedem let kot župnik v župniji sv. Jurija v Piranu. Od jeseni 2000 vodi mednarodno šolo za duhovnike in bogoslovce v Loppianu pri Firencah. Skupaj s Francem Boletom je ustanovil mladinski list Ognjišče (1964) in bil njegov prvi odgovorni urednik. Prevajal je iz francoščine: Dračje za poživitev plamena (Ljubljana 1960), Proti vetru (Ljubljana 1961, Koper 1974) in Iskre (skupaj s Silvestrom Čukom, Koper 1978) F. Lelotta ter Kdo mi bo odgovoril? Anne-Marie (Ljubljana 1963 in več ponatisov). Pričevanje smo posneli v Strunjanu, ob Marijini cerkvi, kjer sedaj službuje.
V tokratnih Pričevalcih nastopa 91-letni Miha Levičnik, rojen v Podlipoglavu pri Ljubljani. Pridružita se mu še sestri Veronika in Anica, ki dodata nekaj zanimivih podrobnosti. Želja gospoda Levičnika je bila, da iztrga pozabi zamolčani zločin v vasici Šentpavel, ki ga je povojna oblast z ustrahovanjem ves čas prikrivala. Več kot dva meseca po vojni je namreč komunistična oblast brez razloga odpeljala iz te vasice osem družinskih očetov ter jih po hudem mučenju pobila in zakopala v grapo nad mlinom. Nekaj mesecev pozneje, ko so svojci izvedeli, kje ležijo pobiti, so jih ponoči izkopali in pokopali pod Sv. Urhom ter poboje pripisali nasprotni strani. Za pomorjenimi je ostalo 23 otrok. Miha Levičnik se spominja: »Na levo, pa tukaj pod Razori so jih v tistem hribu … noter spravili in so jih potolkli, pa tega ni nihče vedel. Potem jih je našel Dolenčev oče, ko je gobe šel iskat, in je zavohal, je prav smrdelo, je bilo avgusta.« Sprva so žene pobitih zavajali, da so na prisilnem delu, zato so jim pošiljale hrano. Ko so izvedele za morišče, so hotele može pokopati doma, a so jih oznovci prehiteli. Trupla so morali prekopati nemški ujetniki. Eden od njih je pozneje povedal: »Tiste kmete, ki smo jih v gozdu odkopali, smo tukaj še enkrat zakopali. Na Urha so jih peljali, pa so jih lepo zakopali. Jame so bile narejene, pa so jih zakopali in truge zažgali.« Glede na to, da svojci do danes niso dobili posmrtnih ostankov žrtev, je vse to še bolj verjetno. Še posebno zato, ker kostnica na Urhu nima urejene evidence pokopanih. S pričevalcem Miho Levičnikom, njegovim vnukom Klemnom in sestro Anico smo se odpravili na kraj zločina, kjer je po zaslugi pričevalca Miha spomenik. Miha Levičnik sklene pričevanje: »Vam povem, da me je tole celo življenje tiščalo. Sem rekel, enkrat bom pa ven zmetal.« Ko je povedal zgodbo, mu je odleglo, kot številnim drugim, ki se odločijo za pričevanje. Resnica o Šentpavelskih žrtvah je nujna za svojce in za zgodovino, je prepričan Miha Levičnik, saj imajo vodilni komunistični mogotci iz časa tega in drugih zločinov še vedno največje spomenike v državi.
V tokratnih Pričevalcih nastopa 91-letni Miha Levičnik, rojen v Podlipoglavu pri Ljubljani. Pridružita se mu še sestri Veronika in Anica, ki dodata nekaj zanimivih podrobnosti. Želja gospoda Levičnika je bila, da iztrga pozabi zamolčani zločin v vasici Šentpavel, ki ga je povojna oblast z ustrahovanjem ves čas prikrivala. Več kot dva meseca po vojni je namreč komunistična oblast brez razloga odpeljala iz te vasice osem družinskih očetov ter jih po hudem mučenju pobila in zakopala v grapo nad mlinom. Nekaj mesecev pozneje, ko so svojci izvedeli, kje ležijo pobiti, so jih ponoči izkopali in pokopali pod Sv. Urhom ter poboje pripisali nasprotni strani. Za pomorjenimi je ostalo 23 otrok. Miha Levičnik se spominja: »Na levo, pa tukaj pod Razori so jih v tistem hribu … noter spravili in so jih potolkli, pa tega ni nihče vedel. Potem jih je našel Dolenčev oče, ko je gobe šel iskat, in je zavohal, je prav smrdelo, je bilo avgusta.« Sprva so žene pobitih zavajali, da so na prisilnem delu, zato so jim pošiljale hrano. Ko so izvedele za morišče, so hotele može pokopati doma, a so jih oznovci prehiteli. Trupla so morali prekopati nemški ujetniki. Eden od njih je pozneje povedal: »Tiste kmete, ki smo jih v gozdu odkopali, smo tukaj še enkrat zakopali. Na Urha so jih peljali, pa so jih lepo zakopali. Jame so bile narejene, pa so jih zakopali in truge zažgali.« Glede na to, da svojci do danes niso dobili posmrtnih ostankov žrtev, je vse to še bolj verjetno. Še posebno zato, ker kostnica na Urhu nima urejene evidence pokopanih. S pričevalcem Miho Levičnikom, njegovim vnukom Klemnom in sestro Anico smo se odpravili na kraj zločina, kjer je po zaslugi pričevalca Miha spomenik. Miha Levičnik sklene pričevanje: »Vam povem, da me je tole celo življenje tiščalo. Sem rekel, enkrat bom pa ven zmetal.« Ko je povedal zgodbo, mu je odleglo, kot številnim drugim, ki se odločijo za pričevanje. Resnica o Šentpavelskih žrtvah je nujna za svojce in za zgodovino, je prepričan Miha Levičnik, saj imajo vodilni komunistični mogotci iz časa tega in drugih zločinov še vedno največje spomenike v državi.
Fascinantna zgodba Marije, 101-letne klene Slovenke Marije Kandus z Brij na Vipavskem, je prava poslastica za ljubitelje Pričevalcev in avtentičnega vpogleda v čas pred drugo svetovno vojno in dogajanje med njo. Pričevalka Marija je bila takrat že dejavno vključena v dogajanje. Rodila se je v številni družini slovenskega pisatelja Narteja Velikonje, rojenega na Predmeji nad Vipavsko dolino. Njena mama Ivanka Jeglič je bila nečakinja znamenitega ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča. Pričevalka Marija je bila tudi sestrična poznejšega revolucionarja, komunističnega politika in predsednika Zveze borcev Janeza Stanovnika. Marija nam v pričevanju obudi spomin na življenje v Ljubljani in gradu Goričane pred vojno. Bila je pripadnica Ehrlichovih stražarjev in tako je poznala slovensko katoliško akademsko elito, ki je po izbruhu vojne kmalu postala tarča komunističnega VOS-a. Med vojno se je za nekaj časa umaknila v Gorico, preživela partizansko zasedbo in bila pozneje zaprta v ženskih zaporih skupaj z Angelo Vode, sestrama Mrak in številnimi drugimi. Očeta, pisatelja Narteja Velikonjo, so na montiranem procesu po vojni obsodili na smrt in ustrelili. Družina Velikonja je postala zaznamovana, vseeno se je Marija s sposobnostjo in marljivostjo dokopala do fizioterapevtske izobrazbe in na tem področju tudi kot predavateljica orala ledino pri nas.
Fascinantna zgodba Marije, 101-letne klene Slovenke Marije Kandus z Brij na Vipavskem, je prava poslastica za ljubitelje Pričevalcev in avtentičnega vpogleda v čas pred drugo svetovno vojno in dogajanje med njo. Pričevalka Marija je bila takrat že dejavno vključena v dogajanje. Rodila se je v številni družini slovenskega pisatelja Narteja Velikonje, rojenega na Predmeji nad Vipavsko dolino. Njena mama Ivanka Jeglič je bila nečakinja znamenitega ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča. Pričevalka Marija je bila tudi sestrična poznejšega revolucionarja, komunističnega politika in predsednika Zveze borcev Janeza Stanovnika. Marija nam v pričevanju obudi spomin na življenje v Ljubljani in gradu Goričane pred vojno. Bila je pripadnica Ehrlichovih stražarjev in tako je poznala slovensko katoliško akademsko elito, ki je po izbruhu vojne kmalu postala tarča komunističnega VOS-a. Med vojno se je za nekaj časa umaknila v Gorico, preživela partizansko zasedbo in bila pozneje zaprta v ženskih zaporih skupaj z Angelo Vode, sestrama Mrak in številnimi drugimi. Očeta, pisatelja Narteja Velikonjo, so na montiranem procesu po vojni obsodili na smrt in ustrelili. Družina Velikonja je postala zaznamovana, vseeno se je Marija s sposobnostjo in marljivostjo dokopala do fizioterapevtske izobrazbe in na tem področju tudi kot predavateljica orala ledino pri nas.
Skoraj stoletno pričevalko iz Šentjošta v Polhograjskih dolomitih smo v njeni samoti obiskali ravno v času, ko je sneg prekril naravo. Drugače je z njenimi bridkimi spomini, ki so ob številnih preizkušnjah še vedno živi. Doma so živeli v revščini; pri osmih letih ji je umrla mama, pri petnajstih je začela služiti v župnišču kot »tamala dekla«. Pomivala je posodo, skrbela za vodo in pomagala glavni dekli pri vsem drugem. Župnišče je bilo takrat tudi kar veliko kmečko gospodarstvo, zato je imela veliko dela. Takrat je nehala hoditi v šolo. Začetek vojne najprej ni prinesel velikih sprememb. Ljudje okupatorja niso marali, a so živeli v miru. To pa se je spremenilo, ko so se pojavili prvi partizani in so začeli vaščane ustrahovati. Župnišče so temeljito izropali, pojasni Zofija. Podrobno opiše, kako se je po ustanovitvi vaške straže julija 1942 zgodil partizanski napad, ki pa so ga stražarji odbili brez žrtev. Partizani so se potem maščevali okoliškim prebivalcem, ki pa z vaško stražo niso imeli povezave. Ubijali so starše, družinske očete, v enem primeru pa je v požgani hiši umrla tudi dveletna deklica. Na prebivalce je legel strah in splošna negotovost. Zofija omenja tudi veliko romsko družino, ki so jo partizani pobili leta 1942 v bližini Žažarja. Zofija se spomni Čukovega Miha, hlapca pri eni od bližnjih hiš, z domačijskim imenom pr' Župan. Pripovedoval je, da so si partizani na njihovi kmetiji izposodili motike, ko so jih prinesli nazaj, pa so bili na motikah kri in lasje pobitih Romov. Zofija omeni tudi zanimivo podrobnost o partijskem funkcionarju, poznejšem predsedniku slovenske socialistične vlade, Stanetu Kavčiču, ki je imel v Šentjoštu sorodnike in jih je poskušal zaščititi. Po vojni je te kraje prizadel zločin povojnih pomorov, hkrati pa so se v okolici pojavili bivši domobranci – skrivači. Zofija Skvarča se spomni, kako so jih po izdaji presenetili na kmetiji v Suhem dolu. Tudi njo so takrat več ur zasliševali oznovci. Pričevalkin oče, domobranec, je vojno preživel in je moral prisilno delati v Kočevju. Zofija je bila mobilizirana v delovno brigado. Tam je hudo zbolela za tifusom, kar jo je trajno zaznamovalo, saj ni mogla imeti svojih otrok. Z možem sta posvojila dva fanta, a sta oba končala tragično. Ima pa vnukinje in snaho, ki jo pridejo obiskat. Živi sama, čeprav je precej onemogla in slabovidna, v edino uteho so ji ptički in številne mačke, pa dobri sosedi, ki ji pomagajo. Gre za posebno občutljivo pričevanje stare gospe, ki jo je zaznamovalo težko življenje. Lepšala si ga je tudi z glasbo; dolga leta je igrala v cerkvi in vodila cerkveni pevski zbor.
Skoraj stoletno pričevalko iz Šentjošta v Polhograjskih dolomitih smo v njeni samoti obiskali ravno v času, ko je sneg prekril naravo. Drugače je z njenimi bridkimi spomini, ki so ob številnih preizkušnjah še vedno živi. Doma so živeli v revščini; pri osmih letih ji je umrla mama, pri petnajstih je začela služiti v župnišču kot »tamala dekla«. Pomivala je posodo, skrbela za vodo in pomagala glavni dekli pri vsem drugem. Župnišče je bilo takrat tudi kar veliko kmečko gospodarstvo, zato je imela veliko dela. Takrat je nehala hoditi v šolo. Začetek vojne najprej ni prinesel velikih sprememb. Ljudje okupatorja niso marali, a so živeli v miru. To pa se je spremenilo, ko so se pojavili prvi partizani in so začeli vaščane ustrahovati. Župnišče so temeljito izropali, pojasni Zofija. Podrobno opiše, kako se je po ustanovitvi vaške straže julija 1942 zgodil partizanski napad, ki pa so ga stražarji odbili brez žrtev. Partizani so se potem maščevali okoliškim prebivalcem, ki pa z vaško stražo niso imeli povezave. Ubijali so starše, družinske očete, v enem primeru pa je v požgani hiši umrla tudi dveletna deklica. Na prebivalce je legel strah in splošna negotovost. Zofija omenja tudi veliko romsko družino, ki so jo partizani pobili leta 1942 v bližini Žažarja. Zofija se spomni Čukovega Miha, hlapca pri eni od bližnjih hiš, z domačijskim imenom pr' Župan. Pripovedoval je, da so si partizani na njihovi kmetiji izposodili motike, ko so jih prinesli nazaj, pa so bili na motikah kri in lasje pobitih Romov. Zofija omeni tudi zanimivo podrobnost o partijskem funkcionarju, poznejšem predsedniku slovenske socialistične vlade, Stanetu Kavčiču, ki je imel v Šentjoštu sorodnike in jih je poskušal zaščititi. Po vojni je te kraje prizadel zločin povojnih pomorov, hkrati pa so se v okolici pojavili bivši domobranci – skrivači. Zofija Skvarča se spomni, kako so jih po izdaji presenetili na kmetiji v Suhem dolu. Tudi njo so takrat več ur zasliševali oznovci. Pričevalkin oče, domobranec, je vojno preživel in je moral prisilno delati v Kočevju. Zofija je bila mobilizirana v delovno brigado. Tam je hudo zbolela za tifusom, kar jo je trajno zaznamovalo, saj ni mogla imeti svojih otrok. Z možem sta posvojila dva fanta, a sta oba končala tragično. Ima pa vnukinje in snaho, ki jo pridejo obiskat. Živi sama, čeprav je precej onemogla in slabovidna, v edino uteho so ji ptički in številne mačke, pa dobri sosedi, ki ji pomagajo. Gre za posebno občutljivo pričevanje stare gospe, ki jo je zaznamovalo težko življenje. Lepšala si ga je tudi z glasbo; dolga leta je igrala v cerkvi in vodila cerkveni pevski zbor.
Drago Štoka sodi med najvidnejše predstavnike slovenske skupnosti v Italiji. Rojen je leta 1937 na idiličnem Kontovelu nad Tržaškim zalivom, v vasi, ki je bila takrat še povsem slovenska. Živo se spominja složnega predvojnega življenja v času fašizma in razdora, ki ga je tudi v te kraje prinesla komunistična revolucija. Komunisti so verne ljudi označili za sovražnike in manjvredne, potem pa so se zaradi resolucije Informbiroja leta 1948 sprli komunisti sami. Razdelili so se na titovce in tiste, številčnejše, ki so ostali zvesti Stalinu. Slednji so hitro odpadli iz slovenskih šol in bili kasneje za narodno skupnost večinoma izgubljeni. Po končani klasični gimnaziji v Trstu je Štoka najprej v Ljubljani študiral slavistiko, a so ga zaradi zvestobe katoliškemu slovenstvu tako ovirali, da se je vrnil v Trst, doštudiral pravo in postal cenjen odvetnik. Veliko svoje življenjske energije je posvetil delovanju v edini slovenski stranki v Italiji – Stranki slovenska skupnost. Boril se je za samostojno politično nastopanje Slovencev in bil kar štirikrat izvoljen za deželnega poslanca. V letih 2006 do 2015 je bil predsednik Sveta slovenskih organizacij. Že od začetka svojega političnega delovanja je iskal stike in povezave s slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem. Bil je amaterski igralec in avtor več knjižnih del. Njegovo pričevanje je iskrena življenjska zgodba zavednega Slovenca na robu našega narodnega ozemlja in hkrati zgled za naš čas. Štokovo pričevanje odlikuje niz zanimivih življenjskih izkušenj in podrobnosti, pripoved pa obogati tudi njegova soproga, ki prihaja iz furlanskega okolja.
Drago Štoka sodi med najvidnejše predstavnike slovenske skupnosti v Italiji. Rojen je leta 1937 na idiličnem Kontovelu nad Tržaškim zalivom, v vasi, ki je bila takrat še povsem slovenska. Živo se spominja složnega predvojnega življenja v času fašizma in razdora, ki ga je tudi v te kraje prinesla komunistična revolucija. Komunisti so verne ljudi označili za sovražnike in manjvredne, potem pa so se zaradi resolucije Informbiroja leta 1948 sprli komunisti sami. Razdelili so se na titovce in tiste, številčnejše, ki so ostali zvesti Stalinu. Slednji so hitro odpadli iz slovenskih šol in bili kasneje za narodno skupnost večinoma izgubljeni. Po končani klasični gimnaziji v Trstu je Štoka najprej v Ljubljani študiral slavistiko, a so ga zaradi zvestobe katoliškemu slovenstvu tako ovirali, da se je vrnil v Trst, doštudiral pravo in postal cenjen odvetnik. Veliko svoje življenjske energije je posvetil delovanju v edini slovenski stranki v Italiji – Stranki slovenska skupnost. Boril se je za samostojno politično nastopanje Slovencev in bil kar štirikrat izvoljen za deželnega poslanca. V letih 2006 do 2015 je bil predsednik Sveta slovenskih organizacij. Že od začetka svojega političnega delovanja je iskal stike in povezave s slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem. Bil je amaterski igralec in avtor več knjižnih del. Njegovo pričevanje je iskrena življenjska zgodba zavednega Slovenca na robu našega narodnega ozemlja in hkrati zgled za naš čas. Štokovo pričevanje odlikuje niz zanimivih življenjskih izkušenj in podrobnosti, pripoved pa obogati tudi njegova soproga, ki prihaja iz furlanskega okolja.
Pričevanje Walterja Wolfa, ki je med poslovneži slovenskega rodu edini dosegel svetovno slavo in veljavo, je nekaj posebnega. Privlačna ni le zgodba osebnosti, ki je začela iz nič se povzpela v vrhove svetovnega posla; gledalca posebej preseneti način, kako Wolf pripoveduje svojo življenjsko in poslovno zgodbo, kako se je zapletlo ob aferi Patria, ki ji v slovenskem pravosodju ni videti konca, medtem ko je bil Walter Wolf v Avstriji že zdavnaj oproščen. Mariborčan je zaradi tega izredno prizadet, saj meni, da gre za politično nasprotovanje, ki s pravom in pravico nima nobene zveze. Walter Wolf je za oddajo Pričevalci »odprl dušo«. O sebi, svojem zasebnem življenju, o vzponih in padcih, pa o aferi Patria je spregovoril iskreno kot redko kdo. Rodil se je v Mariboru leta 1939 materi Slovenki in očetu Nemcu. Iz otroštva se spomni ruševin med vojno bombardiranega Maribora. Oče se je iz sovjetskega ujetništva vrnil v Maribor, vendar so družino zaradi nemškega izvora šikanirali in tudi Walterja so zmerjali s »švabom«. Kljub temu je ostal ponosen Mariborčan in Štajerec. Družina se je potem preselila v Nemčijo, Walter pa je leta 1958 emigriral v Kanado. Najprej je delal kot pilot, kasneje pa je začel posel z nafto in obogatel. Med drugim je ustanovil ekipo Walter Wolf Racing v formuli 1 in presenetljivo zmagoval že na prvih dirkah, česar do danes ni presegel še nihče …
Pričevanje Walterja Wolfa, ki je med poslovneži slovenskega rodu edini dosegel svetovno slavo in veljavo, je nekaj posebnega. Privlačna ni le zgodba osebnosti, ki je začela iz nič se povzpela v vrhove svetovnega posla; gledalca posebej preseneti način, kako Wolf pripoveduje svojo življenjsko in poslovno zgodbo, kako se je zapletlo ob aferi Patria, ki ji v slovenskem pravosodju ni videti konca, medtem ko je bil Walter Wolf v Avstriji že zdavnaj oproščen. Mariborčan je zaradi tega izredno prizadet, saj meni, da gre za politično nasprotovanje, ki s pravom in pravico nima nobene zveze. Walter Wolf je za oddajo Pričevalci »odprl dušo«. O sebi, svojem zasebnem življenju, o vzponih in padcih, pa o aferi Patria je spregovoril iskreno kot redko kdo. Rodil se je v Mariboru leta 1939 materi Slovenki in očetu Nemcu. Iz otroštva se spomni ruševin med vojno bombardiranega Maribora. Oče se je iz sovjetskega ujetništva vrnil v Maribor, vendar so družino zaradi nemškega izvora šikanirali in tudi Walterja so zmerjali s »švabom«. Kljub temu je ostal ponosen Mariborčan in Štajerec. Družina se je potem preselila v Nemčijo, Walter pa je leta 1958 emigriral v Kanado. Najprej je delal kot pilot, kasneje pa je začel posel z nafto in obogatel. Med drugim je ustanovil ekipo Walter Wolf Racing v formuli 1 in presenetljivo zmagoval že na prvih dirkah, česar do danes ni presegel še nihče …
Idrijčan Rasto Reven je posebej zanimiv pričevalec. Družina ima nemške, francoske, slovaške in slovenske korenine, njegovi predniki so bili rudarski strokovnjaki. In prav oni so iz Romunije prinesli najbolj znano idrijsko jed – žlikrofe. Gospod Reven je slikovito pojasnil, kako in kdaj se je to zgodilo. Še bolj zanimiva in zgodovinsko pomembna pa je zgodba, ki jo je obnovil po spominu in izkušnjah svojega očeta, rojenega leta 1909, in po spominu sorodnikov in znancev. Zgodba o prvi svetovni vojni in zlasti o italijanski zasedbi Primorske. Takrat je bil njegov oče med pobudniki narodne manifestacije, ko so ob prvem maju organizirali kolesarjenje po Idriji, in s tem izražali slovensko zavest. Posebej dragocen je očetov spomin na ustrelitev primorskega narodnega heroja Janka Premrla Vojka. Oče je bil v času italijanske okupacije občinski uradnik in osebni prijatelj znanega idrijskega zdravnika dr. Hribernika. Rasto je kot fantič slišal, kako sta se oče in zdravnik Hribernik pogovarjala o Vojkovi usodi. Hribernik je februarja 1943 ranjenega Janka Premrla obiskal; povedal, da so ga prišli iskat in ga skrivaj odpeljali do njega. Bil je težko ranjen. Doktor Hribernik je rekel: »Ustreljen je bil od zadaj.« Zdravnik ni imel s seboj dovolj povojev. Gospod Reven je o tem še povedal: »Takoj po tistem je prišel do mojega očeta. Oče je namreč v tistih časih hodil po napotnice za prehrano v Gorico. Doktor Hribernik ga je prosil, naj mu iz Gorice prinese posebne piškote, ki se topijo v ustih, da bi Vojku z njimi dali malo moči. In oče je šel naslednji dan v Gorico, prinesel piškote in jih zvečer odnesel doktorju Hriberniku. Vendar je zdravnik potem povedal, da mu partizani niso več dovolili, da bi zdravil Premrla, izgovora pa ni navedel. Oče ga je takrat, ko je bil pri nas, vprašal, ali je bil Vojko res ustreljen od zadaj. Zdravnik mu je pritrdil. Ko je odšel, je oče stopil k meni: 'Mulc, če boš kaj rekel, me bodo spravili v arest, pa mamo tudi, in boš brez naju dveh.'« Rasto Reven si je vse skupaj dobro zapomnil in pomembno okoliščino smrti Janka Premrla povedal za Pričevalce. V pogovoru ga spoznamo kot izjemno zanimivega moža, inovatorja in podjetnika, ki se je vedno zanimal za družbeno dogajanje in si je prizadeval za resnico.
Idrijčan Rasto Reven je posebej zanimiv pričevalec. Družina ima nemške, francoske, slovaške in slovenske korenine, njegovi predniki so bili rudarski strokovnjaki. In prav oni so iz Romunije prinesli najbolj znano idrijsko jed – žlikrofe. Gospod Reven je slikovito pojasnil, kako in kdaj se je to zgodilo. Še bolj zanimiva in zgodovinsko pomembna pa je zgodba, ki jo je obnovil po spominu in izkušnjah svojega očeta, rojenega leta 1909, in po spominu sorodnikov in znancev. Zgodba o prvi svetovni vojni in zlasti o italijanski zasedbi Primorske. Takrat je bil njegov oče med pobudniki narodne manifestacije, ko so ob prvem maju organizirali kolesarjenje po Idriji, in s tem izražali slovensko zavest. Posebej dragocen je očetov spomin na ustrelitev primorskega narodnega heroja Janka Premrla Vojka. Oče je bil v času italijanske okupacije občinski uradnik in osebni prijatelj znanega idrijskega zdravnika dr. Hribernika. Rasto je kot fantič slišal, kako sta se oče in zdravnik Hribernik pogovarjala o Vojkovi usodi. Hribernik je februarja 1943 ranjenega Janka Premrla obiskal; povedal, da so ga prišli iskat in ga skrivaj odpeljali do njega. Bil je težko ranjen. Doktor Hribernik je rekel: »Ustreljen je bil od zadaj.« Zdravnik ni imel s seboj dovolj povojev. Gospod Reven je o tem še povedal: »Takoj po tistem je prišel do mojega očeta. Oče je namreč v tistih časih hodil po napotnice za prehrano v Gorico. Doktor Hribernik ga je prosil, naj mu iz Gorice prinese posebne piškote, ki se topijo v ustih, da bi Vojku z njimi dali malo moči. In oče je šel naslednji dan v Gorico, prinesel piškote in jih zvečer odnesel doktorju Hriberniku. Vendar je zdravnik potem povedal, da mu partizani niso več dovolili, da bi zdravil Premrla, izgovora pa ni navedel. Oče ga je takrat, ko je bil pri nas, vprašal, ali je bil Vojko res ustreljen od zadaj. Zdravnik mu je pritrdil. Ko je odšel, je oče stopil k meni: 'Mulc, če boš kaj rekel, me bodo spravili v arest, pa mamo tudi, in boš brez naju dveh.'« Rasto Reven si je vse skupaj dobro zapomnil in pomembno okoliščino smrti Janka Premrla povedal za Pričevalce. V pogovoru ga spoznamo kot izjemno zanimivega moža, inovatorja in podjetnika, ki se je vedno zanimal za družbeno dogajanje in si je prizadeval za resnico.
V nadaljevanju in drugem delu pričevanja Mete Velikonje, spremljamo življenje družine pod komunističnim režimom. Bili so zaznamovani in osovraženi. Z mamo se nihče ni upal pogovarjati na ulici. Vseeno pa so jih številni skrivaj podpirali. Režim jim je odvzel stanovanje, čakale so jih hude preizkušnje. Vendar so bili vsi Velikonjevi otroci bistre glave, tako da so doštudirali in imeli lepe poklice in kariere, npr. zdravnik Tine in univerzitetni profesor geografije v ZDA Jože, pa tudi Mija, ki je bila zelo uspešna predavateljica fizioterapije. Meta se je po spletu okoliščin odločila za študij metalurgije in ga tudi uspešno končala. Nekaj let je delala v Sisku, nato pa se je odlično znašla na tehnološkem oddelku Zavoda, pozneje Inštituta za varjenje v Ljubljani. Vneto je raziskovala zvarne spoje in vpliv varjenja na osnovni material. Njeno osebno življenje se ni odvijalo na idealen način, iskreno pove pričevalka Meta, a je zadovoljna s tem, kar je dosegla in se odlično počuti pri hčerini družini v Sori, kjer smo tudi posneli pričevanje.
V nadaljevanju in drugem delu pričevanja Mete Velikonje, spremljamo življenje družine pod komunističnim režimom. Bili so zaznamovani in osovraženi. Z mamo se nihče ni upal pogovarjati na ulici. Vseeno pa so jih številni skrivaj podpirali. Režim jim je odvzel stanovanje, čakale so jih hude preizkušnje. Vendar so bili vsi Velikonjevi otroci bistre glave, tako da so doštudirali in imeli lepe poklice in kariere, npr. zdravnik Tine in univerzitetni profesor geografije v ZDA Jože, pa tudi Mija, ki je bila zelo uspešna predavateljica fizioterapije. Meta se je po spletu okoliščin odločila za študij metalurgije in ga tudi uspešno končala. Nekaj let je delala v Sisku, nato pa se je odlično znašla na tehnološkem oddelku Zavoda, pozneje Inštituta za varjenje v Ljubljani. Vneto je raziskovala zvarne spoje in vpliv varjenja na osnovni material. Njeno osebno življenje se ni odvijalo na idealen način, iskreno pove pričevalka Meta, a je zadovoljna s tem, kar je dosegla in se odlično počuti pri hčerini družini v Sori, kjer smo tudi posneli pričevanje.
Izjemno zanimiva in lucidna gospa Meta Velikonja, hči pisatelja Narteja Velikonje, ki so ga povojne komunistične oblasti na montiranem procesu obsodile na smrt in ustrelile. Njegova družina še danes ne ve, kje je njegov grob. Pričevalka obudi spomin na mirno življenje v družini z veliko otroki, na skrbno mamo in očeta, ki po možganski kapi ni bil več v najboljši formi. Mama je bila nečakinja škofa Jegliča, v sorodu pa so tudi z družino Janeza Stanovnika, ki je bil Metin bratranec. Vzgajali so jih v katoliškem duhu, starša sta bila zelo dejavna v prosveti, oče pa je tudi pisateljeval. Njegovo najbolj znano delo je »Višarska polena«. Manj se je posvečal motivu iz rodne Primorske – doma je bil namreč s Predmeje nad Vipavsko dolino. Po prvo svetovni vojni je po študiju na Dunaju ostal v Ljubljani. Vojna je razmere v družini temeljito spremenila, pa ne takoj. Po italijanski okupaciji je najprej zavladalo zatišje, spomladi 1942 pa je komunistična organizacija VOS začela moriti drugače misleče. Oče je bil ogorčen, saj so bili med ubitimi ugledni slovenski domoljubi. Na Radiu Ljubljana je tako pripravil in prebral serijo predavanj o zločinski naravi komunizma, pozneje je izšla v brošuri z naslovom »Malikovanje zločina«. Vse to mu je povojni režim zameril. Po razmahu državljanske vojne, zlasti med nemško okupacijo, je vodil humanitarno akcijo »Zimska pomoč« za begunce, ki so v strahu za življenje pred partizani pribežali v Ljubljano. Ob tem je izdal tudi zbornik, zajetno knjigo, ki jo v pričevanju tudi pokažemo. Razvidno je, da so v zborniku med drugim sodelovala imena, kot so Oton Župančič, Franc Saleški Finžgar in drugi, partizanski strani naklonjeni avtorji. Proti koncu vojne je bila Velikonjeva številna družina že zelo razseljena. 5. maja 1945 so se pripravljali na umik na Koroško, vendar se je temu uprla najmlajša sestra Lenka in starša sta v negotovosti popustila. Sledila sta montirani proces in ustrelitev. Mama si je na vse kriplje prizadevala, da bi očeta rešila ali vsaj videla pred smrtjo. Režim ji ni ugodil, tudi sorodniki Stanonikovi, ki so bili na partizanski strani, ne.
Izjemno zanimiva in lucidna gospa Meta Velikonja, hči pisatelja Narteja Velikonje, ki so ga povojne komunistične oblasti na montiranem procesu obsodile na smrt in ustrelile. Njegova družina še danes ne ve, kje je njegov grob. Pričevalka obudi spomin na mirno življenje v družini z veliko otroki, na skrbno mamo in očeta, ki po možganski kapi ni bil več v najboljši formi. Mama je bila nečakinja škofa Jegliča, v sorodu pa so tudi z družino Janeza Stanovnika, ki je bil Metin bratranec. Vzgajali so jih v katoliškem duhu, starša sta bila zelo dejavna v prosveti, oče pa je tudi pisateljeval. Njegovo najbolj znano delo je »Višarska polena«. Manj se je posvečal motivu iz rodne Primorske – doma je bil namreč s Predmeje nad Vipavsko dolino. Po prvo svetovni vojni je po študiju na Dunaju ostal v Ljubljani. Vojna je razmere v družini temeljito spremenila, pa ne takoj. Po italijanski okupaciji je najprej zavladalo zatišje, spomladi 1942 pa je komunistična organizacija VOS začela moriti drugače misleče. Oče je bil ogorčen, saj so bili med ubitimi ugledni slovenski domoljubi. Na Radiu Ljubljana je tako pripravil in prebral serijo predavanj o zločinski naravi komunizma, pozneje je izšla v brošuri z naslovom »Malikovanje zločina«. Vse to mu je povojni režim zameril. Po razmahu državljanske vojne, zlasti med nemško okupacijo, je vodil humanitarno akcijo »Zimska pomoč« za begunce, ki so v strahu za življenje pred partizani pribežali v Ljubljano. Ob tem je izdal tudi zbornik, zajetno knjigo, ki jo v pričevanju tudi pokažemo. Razvidno je, da so v zborniku med drugim sodelovala imena, kot so Oton Župančič, Franc Saleški Finžgar in drugi, partizanski strani naklonjeni avtorji. Proti koncu vojne je bila Velikonjeva številna družina že zelo razseljena. 5. maja 1945 so se pripravljali na umik na Koroško, vendar se je temu uprla najmlajša sestra Lenka in starša sta v negotovosti popustila. Sledila sta montirani proces in ustrelitev. Mama si je na vse kriplje prizadevala, da bi očeta rešila ali vsaj videla pred smrtjo. Režim ji ni ugodil, tudi sorodniki Stanonikovi, ki so bili na partizanski strani, ne.
Kakšna je bila resnična dražgoška bitka živo pripovedujeta pokojna domačina Minka in Franc. Spopad v katerem je bilo ubitih 9 partizanov in 27 Nemcev je bil predvsem nepotrebna tragedija za nezaščiteno vas, ki je takrat izgubila 41 prebivalcev. Po vojni so jih hoteli kot primer socialistične izgradnje naseliti v dva stanovanjska bloka s skupnim hlevom, a Dražgošani so se ogorčeno uprli.
Kakšna je bila resnična dražgoška bitka živo pripovedujeta pokojna domačina Minka in Franc. Spopad v katerem je bilo ubitih 9 partizanov in 27 Nemcev je bil predvsem nepotrebna tragedija za nezaščiteno vas, ki je takrat izgubila 41 prebivalcev. Po vojni so jih hoteli kot primer socialistične izgradnje naseliti v dva stanovanjska bloka s skupnim hlevom, a Dražgošani so se ogorčeno uprli.
Nekdanji vidni politik Demosa in podpredsednik poslanskega kluba, Franci Filtrin, je bil navzoč pri večini ključnih odločitev v dobi nastajanja slovenske države. Rojen je bil med vojno v Stopniku na Tolminskem, doma so imeli mlin in kmetijo, oče je sodeloval s tajno domoljubno organizacijo Primorskih Slovencev ‒ Tigr. V času, ko je bil oče mobiliziran v italijansko vojsko, se je doma zgodila tragedija. Francijevi starejši sorojenci so se igrali z granato, ki je eksplodirala in pobila več otrok. Med vojno so bili v njihovi hiši stalni obiskovalci partizani. Franci Feltrin zavzeto opisuje življenje na kmetiji in čas po vojni, ko se je vzpostavljal nov komunistični režim, ki je ljudi s krščanskim vrednostnim sistemom postavljal za drugorazredne. Po osnovni izobrazbi je šolanje nadaljeval v Ljubljani ter se vključil v družbeno dogajanje. Že v dobi socializma je bil zavzet sodelavec v organizaciji za zaščito okolja in je ob demokratičnih spremembah postal član stranke Zelenih. Feltrin razkriva ozadje in pove, da so bili Zeleni v resnici ustanovljeni po navodilu komunistov. To mu je povedal kolega: »Je rekel: 'Franci, a veš, da komunisti ustanavljajo Zeleni Slovenije.' Sem rekel: 'Čakaj, kako?' Je rekel: 'Jaz sem slišal, da CK ustanavlja, da morajo svoje ljudi nekam dat.'« Feltrin se je Zelenim po svoji presoji pridružil in ima poleg drugih zasluge, da so prišlo v Demos in soustvarjali slovensko osamosvojitev in osvoboditev. Zelo je dragocen njegov spomin na kritično obdobje konec leta 1990, ko so iskali način za pot v samostojnost. Opiše nam zgodovinski sestanek v Poljčah novembra 1990, ko je bila sprejeta odločitev za plebiscit, kar je Pučnik potem oznanil javnosti. Kučan in leve tranzicijske stranke so bile proti plebiscitu, a so se kasneje, tudi zaradi velike javne podpore osamosvajanju, projektu pridružili. Franci Feltrin je kritičen do svoje politične sopotnice Spomenke Hribar in njene vloge znotraj Demosa. Spomni se pogovora z njo v času pred plebiscitom: »In takrat mi Spomenka reče: 'Franci, pa zakaj si tako hud. Pusti, glavno da rešimo, da to Slovenijo naredimo samostojno.' Je rekla: 'Ko bomo samostojni, potem je pa čisto vseeno, če komunisti naprej vladajo.'« Njeno negativno vlogo vidi predvsem v smislu onemogočanja novih demokratičnih sil in zagotavljanja kontinuitete starih partijskih struktur pod novo demokratično preobleko. Za današnji čas Feltrin ocenjuje, da vladajo tisti, ki so bili najprej proti osamosvojitvi, in taki, ki Slovencev nočejo povezovati, kot je to uspešno počel Demos, ampak deliti in izločati del slovenskega volilnega telesa.
Nekdanji vidni politik Demosa in podpredsednik poslanskega kluba, Franci Filtrin, je bil navzoč pri večini ključnih odločitev v dobi nastajanja slovenske države. Rojen je bil med vojno v Stopniku na Tolminskem, doma so imeli mlin in kmetijo, oče je sodeloval s tajno domoljubno organizacijo Primorskih Slovencev ‒ Tigr. V času, ko je bil oče mobiliziran v italijansko vojsko, se je doma zgodila tragedija. Francijevi starejši sorojenci so se igrali z granato, ki je eksplodirala in pobila več otrok. Med vojno so bili v njihovi hiši stalni obiskovalci partizani. Franci Feltrin zavzeto opisuje življenje na kmetiji in čas po vojni, ko se je vzpostavljal nov komunistični režim, ki je ljudi s krščanskim vrednostnim sistemom postavljal za drugorazredne. Po osnovni izobrazbi je šolanje nadaljeval v Ljubljani ter se vključil v družbeno dogajanje. Že v dobi socializma je bil zavzet sodelavec v organizaciji za zaščito okolja in je ob demokratičnih spremembah postal član stranke Zelenih. Feltrin razkriva ozadje in pove, da so bili Zeleni v resnici ustanovljeni po navodilu komunistov. To mu je povedal kolega: »Je rekel: 'Franci, a veš, da komunisti ustanavljajo Zeleni Slovenije.' Sem rekel: 'Čakaj, kako?' Je rekel: 'Jaz sem slišal, da CK ustanavlja, da morajo svoje ljudi nekam dat.'« Feltrin se je Zelenim po svoji presoji pridružil in ima poleg drugih zasluge, da so prišlo v Demos in soustvarjali slovensko osamosvojitev in osvoboditev. Zelo je dragocen njegov spomin na kritično obdobje konec leta 1990, ko so iskali način za pot v samostojnost. Opiše nam zgodovinski sestanek v Poljčah novembra 1990, ko je bila sprejeta odločitev za plebiscit, kar je Pučnik potem oznanil javnosti. Kučan in leve tranzicijske stranke so bile proti plebiscitu, a so se kasneje, tudi zaradi velike javne podpore osamosvajanju, projektu pridružili. Franci Feltrin je kritičen do svoje politične sopotnice Spomenke Hribar in njene vloge znotraj Demosa. Spomni se pogovora z njo v času pred plebiscitom: »In takrat mi Spomenka reče: 'Franci, pa zakaj si tako hud. Pusti, glavno da rešimo, da to Slovenijo naredimo samostojno.' Je rekla: 'Ko bomo samostojni, potem je pa čisto vseeno, če komunisti naprej vladajo.'« Njeno negativno vlogo vidi predvsem v smislu onemogočanja novih demokratičnih sil in zagotavljanja kontinuitete starih partijskih struktur pod novo demokratično preobleko. Za današnji čas Feltrin ocenjuje, da vladajo tisti, ki so bili najprej proti osamosvojitvi, in taki, ki Slovencev nočejo povezovati, kot je to uspešno počel Demos, ampak deliti in izločati del slovenskega volilnega telesa.
Angela in Janez sta sestra in brat, rojena v družini na Planini nad Horjulom, v kateri je bilo 16 otrok. Njuno pričevanje sega v čas pred vojno, ko so v številni družini živeli skromno, a povezani med sabo. Angela se je po vojni poročila in z možem sta začela upravljati gostilno na Toškem čelu, ki jo je pozneje prevzel sin. Ko so vas okupirali Nemci in je sto metrov stran tekla meja z italijanskim okupacijskim ozemljem, se je življenje v marsičem spremenilo. Vseeno so pod Nemci lažje shajali kot njihovi sorodniki in znanci z območja bližnjega Šentjošta, kjer se je že med vojno razmahnilo revolucionarno nasilje. Angela se spomni partizanskega napada na prvo vaško stražo v Šentjoštu in pogreba civilnih žrtev poleti 1942. Pričevanje ob zgodovinskem okviru ponuja tudi zelo dragocen in iskren uvid v življenje številne kmečke družine, ki je bilo daleč od idealnega. Angela pove, kako težko je bilo mami. Janeza so z enajstimi leti posvojili sosedovi, ki so zaradi po vojni pobitih sinov ostali brez potomcev. Obe pričevanji, ki se prepletata, sta podoba tistega časa, ko so bile razmere z današnjega vidika nemogoče, a so se ljudje znali prilagajati drug drugemu, znali so potrpeti ter preživeti, ustvariti in obdržati družino. Za Cankarjeve s Planine nad Horjulom je bilo več trpljenja in negotovosti po vojni, ko se je komunistična oblast spravila nad kmeta ter ga dušila z obvezno oddajo kmetijskih pridelkov. Posebna dragocenost tega pričevanja je tudi sprehod po muzeju kmečkega orodja in drugih predmetov, ki ga je skrbno ustvaril Janez Cankar. Spoznamo številne že pozabljene predmete in orodja, ki pričajo o iznajdljivosti in bogati tehniški kulturi naših prednikov. Janez nas odpelje tudi k največjemu spomeniku, ponosu teh krajev – romarski cerkvi sv. Andreja, ki je izredno bogata. Izpred cerkve pa se odpira pogled na bližnjo okolico.
Angela in Janez sta sestra in brat, rojena v družini na Planini nad Horjulom, v kateri je bilo 16 otrok. Njuno pričevanje sega v čas pred vojno, ko so v številni družini živeli skromno, a povezani med sabo. Angela se je po vojni poročila in z možem sta začela upravljati gostilno na Toškem čelu, ki jo je pozneje prevzel sin. Ko so vas okupirali Nemci in je sto metrov stran tekla meja z italijanskim okupacijskim ozemljem, se je življenje v marsičem spremenilo. Vseeno so pod Nemci lažje shajali kot njihovi sorodniki in znanci z območja bližnjega Šentjošta, kjer se je že med vojno razmahnilo revolucionarno nasilje. Angela se spomni partizanskega napada na prvo vaško stražo v Šentjoštu in pogreba civilnih žrtev poleti 1942. Pričevanje ob zgodovinskem okviru ponuja tudi zelo dragocen in iskren uvid v življenje številne kmečke družine, ki je bilo daleč od idealnega. Angela pove, kako težko je bilo mami. Janeza so z enajstimi leti posvojili sosedovi, ki so zaradi po vojni pobitih sinov ostali brez potomcev. Obe pričevanji, ki se prepletata, sta podoba tistega časa, ko so bile razmere z današnjega vidika nemogoče, a so se ljudje znali prilagajati drug drugemu, znali so potrpeti ter preživeti, ustvariti in obdržati družino. Za Cankarjeve s Planine nad Horjulom je bilo več trpljenja in negotovosti po vojni, ko se je komunistična oblast spravila nad kmeta ter ga dušila z obvezno oddajo kmetijskih pridelkov. Posebna dragocenost tega pričevanja je tudi sprehod po muzeju kmečkega orodja in drugih predmetov, ki ga je skrbno ustvaril Janez Cankar. Spoznamo številne že pozabljene predmete in orodja, ki pričajo o iznajdljivosti in bogati tehniški kulturi naših prednikov. Janez nas odpelje tudi k največjemu spomeniku, ponosu teh krajev – romarski cerkvi sv. Andreja, ki je izredno bogata. Izpred cerkve pa se odpira pogled na bližnjo okolico.
Milan Gregorič, rojen leta 1934 v Dekanih pri Kopru, je v širšem slovenskem prostoru znan kot neutruden publicist in raziskovalec, borec za resnico, kar se nedvomno odraža tudi v izjemnem pričevanju, ki je bilo posneto na njegovem domu pod Tinjanom v slovenski Istri. Osnovno šolo v domači vasi je obiskoval v času fašizma, ko je bila slovenska beseda prepovedana. Slovenske otroke je domačega jezika učil župnik Rozman, ki so ga komunisti po vojni »v zahvalo« okrutno preganjali, da je moral zbežati čez mejo v Italijo. Iz časa pojava partizanskega gibanja se spomni navdušenja pa tudi ran, ki jih je v njihovih krajih povzročilo revolucionarno nasilje. Po vojni je obiskoval Malo semenišče v Gorici in kasneje še klasični licej, ki ga je končal v Trstu. Tam se je navzel komunističnih idej in se oddaljil od vere. Študiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in se dejavno vključil v študentsko politiko tudi na mednarodni ravni. Kljub temu, da je vstopil v komunistično partijo, je ostal načelen, zato so ga v 70. letih iz stranke izključili. Pričevalec Gregorič je začel obiskovali študijske dneve Draga v zamejstvu, kar mu je odprlo pogled v svet demokracije in resničnih svoboščin. Navdušen je bil nad slovensko pomladjo ter je dejavno sodeloval v Demosu in pri procesu slovenske emancipacije. V iskrenem pričevanju spoznamo mehko, a hkrati odločno osebnost Milana Gregoriča, ki nam predstavi svoje številne knjige. Pisal je o primorskih osebnostih, o italijanskem poskusu destabilizacije Istre po letu 1991 in veliko tudi o TIGR-u. Z grenkobo ugotavlja, da se je društvo Tigr v zadnjih letih odmaknilo od svojega čistega poslanstva, da so ga prevzeli borci, in društvo je žal postalo njihov satelit, namesto da bi šel po poti, ki so jo začrtali pokojni ustanovitelji.
Milan Gregorič, rojen leta 1934 v Dekanih pri Kopru, je v širšem slovenskem prostoru znan kot neutruden publicist in raziskovalec, borec za resnico, kar se nedvomno odraža tudi v izjemnem pričevanju, ki je bilo posneto na njegovem domu pod Tinjanom v slovenski Istri. Osnovno šolo v domači vasi je obiskoval v času fašizma, ko je bila slovenska beseda prepovedana. Slovenske otroke je domačega jezika učil župnik Rozman, ki so ga komunisti po vojni »v zahvalo« okrutno preganjali, da je moral zbežati čez mejo v Italijo. Iz časa pojava partizanskega gibanja se spomni navdušenja pa tudi ran, ki jih je v njihovih krajih povzročilo revolucionarno nasilje. Po vojni je obiskoval Malo semenišče v Gorici in kasneje še klasični licej, ki ga je končal v Trstu. Tam se je navzel komunističnih idej in se oddaljil od vere. Študiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in se dejavno vključil v študentsko politiko tudi na mednarodni ravni. Kljub temu, da je vstopil v komunistično partijo, je ostal načelen, zato so ga v 70. letih iz stranke izključili. Pričevalec Gregorič je začel obiskovali študijske dneve Draga v zamejstvu, kar mu je odprlo pogled v svet demokracije in resničnih svoboščin. Navdušen je bil nad slovensko pomladjo ter je dejavno sodeloval v Demosu in pri procesu slovenske emancipacije. V iskrenem pričevanju spoznamo mehko, a hkrati odločno osebnost Milana Gregoriča, ki nam predstavi svoje številne knjige. Pisal je o primorskih osebnostih, o italijanskem poskusu destabilizacije Istre po letu 1991 in veliko tudi o TIGR-u. Z grenkobo ugotavlja, da se je društvo Tigr v zadnjih letih odmaknilo od svojega čistega poslanstva, da so ga prevzeli borci, in društvo je žal postalo njihov satelit, namesto da bi šel po poti, ki so jo začrtali pokojni ustanovitelji.
Vida Bajželj, rojena Dolinar, leta 1930, nam v izjemno zanimivem in iskrenem pričevanju ponuja vpogled v predvojno življenje uradniške družine z obrobja Ljubljane, točneje iz Šiške, ki je bila takrat samostojna občina. Vidin oče, privrženec Antona Korošca, je služboval na vojaškem uradu, mama pa je bila sprva uradnica na magistratu. Pozneje je družina kupila brunarico v Goričanah in se začela ukvarjati s turistično dejavnostjo. Vida se spomni, kako so se tik pred 2. svetovno vojno k njim zgrinjali zaskrbljeni domačini in poslušali radio. Razmere so se spremenile po pojavu partizanov; tedaj se je mama zaradi srečne okoliščine izognila nasilju, po tem pa se je družina iz Goričan umaknila v Ljubljano. Vida je med vojno nekaj časa obiskovala gimnazijo v Lienzu, po vojni pa se je, še ne 15-letno dekle, pridružila beguncem in se s sestrično Majdo znašla na Vetrinjskem polju. Bila je med tistimi, ki so jih Angleži pod pretvezo, da gredo v Italijo, poslali v roke partizanom. Tam je bila priča kalvariji slovenskih ujetnikov v Kranju in Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Tam je bilo takrat največje zbirno koncentracijsko taborišče, od koder so ujetnike vozili v smrt. Rešilo jo je srečno naključje; pomagal ji je partizan, ki je njihovo družino poznal kot dimnikar. Ta je odnesel sporočilo, ki je prišlo do ministra Franca Snoja, s katerim so bili v sorodu. Po vojni je bila družina Dolinar zaznamovana, hišo so povečini zasedli tujci. Vida je končala šolo in postala zobozdravstvena tehnica. V tistem času je spoznala moža, ki je bil najprej mobiliziranec v nemško vojsko in mornar na vojaški ladji, kasneje pa se je pridružil partizanom. Življenje jima je prineslo veliko uspehov in lepega, a tudi preizkušnje, o katerih pričevalka Vida govori odkrito. Ob koncu stopi do omare in vzame zvezek, v katerega je zapisala najbolj trpke dogodke povojnega dogajanja. »Tega še nihče ni videl …« doda in prebere nekaj odlomkov. Bogato slikovno gradivo v družinskih albumih nam odstira polno življenje njene družine.
Vida Bajželj, rojena Dolinar, leta 1930, nam v izjemno zanimivem in iskrenem pričevanju ponuja vpogled v predvojno življenje uradniške družine z obrobja Ljubljane, točneje iz Šiške, ki je bila takrat samostojna občina. Vidin oče, privrženec Antona Korošca, je služboval na vojaškem uradu, mama pa je bila sprva uradnica na magistratu. Pozneje je družina kupila brunarico v Goričanah in se začela ukvarjati s turistično dejavnostjo. Vida se spomni, kako so se tik pred 2. svetovno vojno k njim zgrinjali zaskrbljeni domačini in poslušali radio. Razmere so se spremenile po pojavu partizanov; tedaj se je mama zaradi srečne okoliščine izognila nasilju, po tem pa se je družina iz Goričan umaknila v Ljubljano. Vida je med vojno nekaj časa obiskovala gimnazijo v Lienzu, po vojni pa se je, še ne 15-letno dekle, pridružila beguncem in se s sestrično Majdo znašla na Vetrinjskem polju. Bila je med tistimi, ki so jih Angleži pod pretvezo, da gredo v Italijo, poslali v roke partizanom. Tam je bila priča kalvariji slovenskih ujetnikov v Kranju in Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Tam je bilo takrat največje zbirno koncentracijsko taborišče, od koder so ujetnike vozili v smrt. Rešilo jo je srečno naključje; pomagal ji je partizan, ki je njihovo družino poznal kot dimnikar. Ta je odnesel sporočilo, ki je prišlo do ministra Franca Snoja, s katerim so bili v sorodu. Po vojni je bila družina Dolinar zaznamovana, hišo so povečini zasedli tujci. Vida je končala šolo in postala zobozdravstvena tehnica. V tistem času je spoznala moža, ki je bil najprej mobiliziranec v nemško vojsko in mornar na vojaški ladji, kasneje pa se je pridružil partizanom. Življenje jima je prineslo veliko uspehov in lepega, a tudi preizkušnje, o katerih pričevalka Vida govori odkrito. Ob koncu stopi do omare in vzame zvezek, v katerega je zapisala najbolj trpke dogodke povojnega dogajanja. »Tega še nihče ni videl …« doda in prebere nekaj odlomkov. Bogato slikovno gradivo v družinskih albumih nam odstira polno življenje njene družine.
Franc Šetar - Rado je mladost preživel v župniji Device Marije v Polju – danes Ljubljana - Polje, v bližini takratnega vojaškega letališča. Njegov oče je bil med prvo svetovno vojno bolničar, in to je bil tudi njegov poklic v bližnji psihiatrični bolnišnici. Spomni se napada na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941, ki je popolnoma spremenil tok zgodovine in zaznamoval tudi življenje mladega Franca. Družina je bila katoliška, Franc je bil tretji od petih otrok. Spomni se, kako so med italijansko okupacijo prve umore domačih ljudi začeli izvajati partizani, kar je naposled privedlo do ustanovitve vaške straže. Ob koncu vojne se je skupaj s številnimi drugimi begunci umaknil čez Ljubelj na Koroško in bil vrnjen v Slovenijo. Doživel je kataklizmo pogroma nad ujetniki, ki so jih komunistične oblasti povečini zverinsko pobile. Najprej je bil na škofjeloškem gradu, nekaj časa skupaj s poznejšim osamosvojiteljem Ivanom Omenom, pozneje pa so jih premestili v taborišče v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Od tam je potekal transport v Kočevski Rog – v Macesnovo gorico, pravzaprav v smrt. Njegov pogled na te najbolj tragične dogodke v slovenski zgodovini je zelo dragocen. Sam je bil izpuščen in je preživel vse te grozote, ki so mu ukradle mladost in ga trajno zaznamovale. Po vojni mu je ob številnih težavah in preprekah ter ob preganjanju Udbe le uspelo uresničiti svojo mladostno željo, da bi postal duhovnik (in misijonar v Indiji). V jezuitski red je vstopil oktobra 1947 v Zagrebu. Po dveletnem uvajanju je med dveletno vojaščino opravil izpite za osmi razred klasične gimnazije in maturo. Po končanem izobraževanju je v 60. letih v Mariboru kljub okrnjenemu zdravju sodeloval pri ustanavljanju šestih jezuitskih župnij. Poleg tega je sodeloval pri ljudskih misijonih, občasno pa je pomagal tudi na Ptujski gori in v Brezju. Dolga leta je bil zelo dejaven tudi na Svetih Višarjah. Od leta 1971 je deloval v ljubljanski župniji Dravlje, kjer je poleg prejšnjega dela pošiljal članke v Družino, objavljal prevode, izdal avtobiografijo Časi smo ljudje in nato njen ponatis Svoboda na izpitu. Po naročilu škofov Turka, Šuštarja in Rodeta je deloval v Beogradu v jezuitski župniji sv. Petra apostola ter osem let v Kočevski Reki in okoliških krajih, kjer je na novo postavil po koncu vojne porušeno cerkev. Od leta 2005 je bil župnik v župniji sv. Jakoba na Gornjem trgu v Ljubljani. Pomagal pa je tudi v okoliških župnijah, zlasti v župniji Ljubljana Moste. V tem obdobju je tudi zavzeto spremljal filme s poučno in krščansko vsebino ter jih skupaj s p. Ivanom Hercegom prirejal za potrebe verouka in kateheze. Na področju kateheze s pomočjo filma velja za enega od pionirjev v Slovenski katoliški Cerkvi. Zdaj že dobrih pet let sodeluje v domači baročni cerkvi sv. Jakoba z jutranjo mašo ter vestno opravlja gospodinjska dela v skupnosti jezuitov. Izdal je več knjig, ki zadevajo verska pa tudi politična in zgodovinska vprašanja. Ena od zadnjih je futuristična oz. vizionarska zgodba Nova Emona, ki govori o obujanju krščanstva v razkristjanjeni Ljubljani v desetletjih, ki so pred nami.
Franc Šetar - Rado je mladost preživel v župniji Device Marije v Polju – danes Ljubljana - Polje, v bližini takratnega vojaškega letališča. Njegov oče je bil med prvo svetovno vojno bolničar, in to je bil tudi njegov poklic v bližnji psihiatrični bolnišnici. Spomni se napada na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941, ki je popolnoma spremenil tok zgodovine in zaznamoval tudi življenje mladega Franca. Družina je bila katoliška, Franc je bil tretji od petih otrok. Spomni se, kako so med italijansko okupacijo prve umore domačih ljudi začeli izvajati partizani, kar je naposled privedlo do ustanovitve vaške straže. Ob koncu vojne se je skupaj s številnimi drugimi begunci umaknil čez Ljubelj na Koroško in bil vrnjen v Slovenijo. Doživel je kataklizmo pogroma nad ujetniki, ki so jih komunistične oblasti povečini zverinsko pobile. Najprej je bil na škofjeloškem gradu, nekaj časa skupaj s poznejšim osamosvojiteljem Ivanom Omenom, pozneje pa so jih premestili v taborišče v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Od tam je potekal transport v Kočevski Rog – v Macesnovo gorico, pravzaprav v smrt. Njegov pogled na te najbolj tragične dogodke v slovenski zgodovini je zelo dragocen. Sam je bil izpuščen in je preživel vse te grozote, ki so mu ukradle mladost in ga trajno zaznamovale. Po vojni mu je ob številnih težavah in preprekah ter ob preganjanju Udbe le uspelo uresničiti svojo mladostno željo, da bi postal duhovnik (in misijonar v Indiji). V jezuitski red je vstopil oktobra 1947 v Zagrebu. Po dveletnem uvajanju je med dveletno vojaščino opravil izpite za osmi razred klasične gimnazije in maturo. Po končanem izobraževanju je v 60. letih v Mariboru kljub okrnjenemu zdravju sodeloval pri ustanavljanju šestih jezuitskih župnij. Poleg tega je sodeloval pri ljudskih misijonih, občasno pa je pomagal tudi na Ptujski gori in v Brezju. Dolga leta je bil zelo dejaven tudi na Svetih Višarjah. Od leta 1971 je deloval v ljubljanski župniji Dravlje, kjer je poleg prejšnjega dela pošiljal članke v Družino, objavljal prevode, izdal avtobiografijo Časi smo ljudje in nato njen ponatis Svoboda na izpitu. Po naročilu škofov Turka, Šuštarja in Rodeta je deloval v Beogradu v jezuitski župniji sv. Petra apostola ter osem let v Kočevski Reki in okoliških krajih, kjer je na novo postavil po koncu vojne porušeno cerkev. Od leta 2005 je bil župnik v župniji sv. Jakoba na Gornjem trgu v Ljubljani. Pomagal pa je tudi v okoliških župnijah, zlasti v župniji Ljubljana Moste. V tem obdobju je tudi zavzeto spremljal filme s poučno in krščansko vsebino ter jih skupaj s p. Ivanom Hercegom prirejal za potrebe verouka in kateheze. Na področju kateheze s pomočjo filma velja za enega od pionirjev v Slovenski katoliški Cerkvi. Zdaj že dobrih pet let sodeluje v domači baročni cerkvi sv. Jakoba z jutranjo mašo ter vestno opravlja gospodinjska dela v skupnosti jezuitov. Izdal je več knjig, ki zadevajo verska pa tudi politična in zgodovinska vprašanja. Ena od zadnjih je futuristična oz. vizionarska zgodba Nova Emona, ki govori o obujanju krščanstva v razkristjanjeni Ljubljani v desetletjih, ki so pred nami.
Pretresljiva, ganljiva izpoved Frančiške, ki je bila kot mlado dekle priča grozljivim dogodkom. Podeli pretresljivo zgodbo o umorjeni sestri Karmeli. Znano je bilo, da je bila komunističnim oblastem v napoto. Ko je 14. januarja 1949 šla na pevsko vajo, so jo 'neznanci' prijeli, jo vrgli v avto ter jo potem več dni mučili. Njeno truplo so odvrgli v Cerkniško jezero. Avgusta 1951 so ob košnji zadeli ob razpadlo truplo. Domači so hitro ugotovili, da gre za umorjeno sestro Karmelo. Želeli so jo dostojno pokopati, oblastniki pa so to preprečili in vse njene ostanke odpeljali. Njenega vpliva so se bali tudi še po njeni smrti. Kot pove pričevalka, so jo ubili, da bi uničili petje, sodelovanje pri maši. S tem onemogočali versko življenje, da bi vera čim bolj opešala. To je bil njen greh.
Pretresljiva, ganljiva izpoved Frančiške, ki je bila kot mlado dekle priča grozljivim dogodkom. Podeli pretresljivo zgodbo o umorjeni sestri Karmeli. Znano je bilo, da je bila komunističnim oblastem v napoto. Ko je 14. januarja 1949 šla na pevsko vajo, so jo 'neznanci' prijeli, jo vrgli v avto ter jo potem več dni mučili. Njeno truplo so odvrgli v Cerkniško jezero. Avgusta 1951 so ob košnji zadeli ob razpadlo truplo. Domači so hitro ugotovili, da gre za umorjeno sestro Karmelo. Želeli so jo dostojno pokopati, oblastniki pa so to preprečili in vse njene ostanke odpeljali. Njenega vpliva so se bali tudi še po njeni smrti. Kot pove pričevalka, so jo ubili, da bi uničili petje, sodelovanje pri maši. S tem onemogočali versko življenje, da bi vera čim bolj opešala. To je bil njen greh.
Pričevanje Antona Murglja z Daljnega Vrha je eno od najpretresljivejših, saj glavnina njegove izpovedi zadeva okruten pomor dveh njegovih bratrancev in župnika Komljanca ter farovškega hlapca maja 1942. Anton se je kljub bolezni odločil za pričevanje. Želi si namreč, da zločinsko dogajanje ne bi šlo v pozabo in da se tak teror ne bi nikoli več ponovil. V uvodu nam predstavi življenje na Daljnem Vrhu pred vojno in ob začetku vojne, ko se je že pokazalo, da so med domačini nekateri privrženi sovjetskemu komunizmu in hkrati paktu Hitler-Stalin oz. nacionalnemu socializmu. Ti so potem agitirali, da je treba obesiti nacistično zastavo in zahtevati, da njihovi kraji, ki so padli pod italijansko okupacijo, spadajo pod Tretji rajh. Sprva miren potek okupacije za običajne ljudi je bil skaljen spomladi leta 1942, ko so začeli partizanski privrženci organizirano krasti konje, med domačine pa se je zalezel strah. Tisti, ki so bili potencialni nasprotniki prevratnih idej, so postali tarče revolucionarjev. Brata Murgelj ste bila znana kot "mlada luštna fanta", ki sta bila dejavna v verskem življenju in sta redno hodila k maši v Prečno. To, kar se je z njima ter župnikom in hlapcem zgodilo, je izjemno tragično, saj so pri okrutnem zločinu sodelovali domačini, pri ugrabitvi pa je, kot kaže, sodeloval tudi poznejši partizanski zgodovinar Franček Saje. Zajeto četverico so partizanski privrženci odpeljali na grad Hmeljnik ter jih tam okrutno mučili in pozneje v bližnjem gozdu pobili. Komaj verjetna okrutnost je prišla na dan 3. aprila 1943, ko so žrtve izkopali in opravili sodnomedicinski pregled, ki je pokazal, kaj se je s četverico dogajalo. Pričevalec Anton hrani originalni zapisnik, skupaj s fotografijami žrtev, ki so jih naredili ob ekshumaciji aprila 1943 in so v pričevanju tudi pokazane. Podrobno ve, kaj se je dogajalo in kdo je bil udeležen pri pomorih in mučenjih, saj je vsa leta po vojni poizvedoval o tem.
Pričevanje Antona Murglja z Daljnega Vrha je eno od najpretresljivejših, saj glavnina njegove izpovedi zadeva okruten pomor dveh njegovih bratrancev in župnika Komljanca ter farovškega hlapca maja 1942. Anton se je kljub bolezni odločil za pričevanje. Želi si namreč, da zločinsko dogajanje ne bi šlo v pozabo in da se tak teror ne bi nikoli več ponovil. V uvodu nam predstavi življenje na Daljnem Vrhu pred vojno in ob začetku vojne, ko se je že pokazalo, da so med domačini nekateri privrženi sovjetskemu komunizmu in hkrati paktu Hitler-Stalin oz. nacionalnemu socializmu. Ti so potem agitirali, da je treba obesiti nacistično zastavo in zahtevati, da njihovi kraji, ki so padli pod italijansko okupacijo, spadajo pod Tretji rajh. Sprva miren potek okupacije za običajne ljudi je bil skaljen spomladi leta 1942, ko so začeli partizanski privrženci organizirano krasti konje, med domačine pa se je zalezel strah. Tisti, ki so bili potencialni nasprotniki prevratnih idej, so postali tarče revolucionarjev. Brata Murgelj ste bila znana kot "mlada luštna fanta", ki sta bila dejavna v verskem življenju in sta redno hodila k maši v Prečno. To, kar se je z njima ter župnikom in hlapcem zgodilo, je izjemno tragično, saj so pri okrutnem zločinu sodelovali domačini, pri ugrabitvi pa je, kot kaže, sodeloval tudi poznejši partizanski zgodovinar Franček Saje. Zajeto četverico so partizanski privrženci odpeljali na grad Hmeljnik ter jih tam okrutno mučili in pozneje v bližnjem gozdu pobili. Komaj verjetna okrutnost je prišla na dan 3. aprila 1943, ko so žrtve izkopali in opravili sodnomedicinski pregled, ki je pokazal, kaj se je s četverico dogajalo. Pričevalec Anton hrani originalni zapisnik, skupaj s fotografijami žrtev, ki so jih naredili ob ekshumaciji aprila 1943 in so v pričevanju tudi pokazane. Podrobno ve, kaj se je dogajalo in kdo je bil udeležen pri pomorih in mučenjih, saj je vsa leta po vojni poizvedoval o tem.
Ob iskrenem in doživetem pričevanju Justine Doljak iz Predgriž na Črnovrški planoti nad Idrijo spoznamo življenje nezakonske deklice in njene družine. Justina je bila najprej stigmatizirana, ker je bila brez očeta oz. je ta ni priznal. Pozneje pa jo je močno zaznamovala vojna, ki je v teh krajih terjala visok krvni davek in veliko strahu ter trpljenja. Ob Justininem pričevanju spoznamo razmere, v katerih je z družino živela pred vojno in tudi po tem, ko je bil ubit njen očim in se je družina znašla v veliki revščini. Justina govori o neverjetni osebnosti mame, ki je premagala vse te preizkušnje in je tri hčerke spravila do kruha. Justina je postala učiteljica, čeprav se ji je napovedovala akademska kariera. Najdlje je službovala v Grgarju pod Sveto goro, kjer si je tudi ustvarila družino in kjer živi še danes. V času učiteljevanja so jo ovirali, ker ni hotela stopiti v komunistično partijo. »Ne morem izdati svoje družine,« si je takrat rekla in zaradi tega ni napredovala. Je neutrudna raziskovalka krajevne zgodovine, zaslužna za imeniten Grgarski zbornik ter druge knjige, ki pričajo o dediščini in ljudeh v teh krajih.
Ob iskrenem in doživetem pričevanju Justine Doljak iz Predgriž na Črnovrški planoti nad Idrijo spoznamo življenje nezakonske deklice in njene družine. Justina je bila najprej stigmatizirana, ker je bila brez očeta oz. je ta ni priznal. Pozneje pa jo je močno zaznamovala vojna, ki je v teh krajih terjala visok krvni davek in veliko strahu ter trpljenja. Ob Justininem pričevanju spoznamo razmere, v katerih je z družino živela pred vojno in tudi po tem, ko je bil ubit njen očim in se je družina znašla v veliki revščini. Justina govori o neverjetni osebnosti mame, ki je premagala vse te preizkušnje in je tri hčerke spravila do kruha. Justina je postala učiteljica, čeprav se ji je napovedovala akademska kariera. Najdlje je službovala v Grgarju pod Sveto goro, kjer si je tudi ustvarila družino in kjer živi še danes. V času učiteljevanja so jo ovirali, ker ni hotela stopiti v komunistično partijo. »Ne morem izdati svoje družine,« si je takrat rekla in zaradi tega ni napredovala. Je neutrudna raziskovalka krajevne zgodovine, zaslužna za imeniten Grgarski zbornik ter druge knjige, ki pričajo o dediščini in ljudeh v teh krajih.
Primorski duhovnik Franc Prelc se nam v izjemni življenjski izpovedi predstavi kot skromen in iskreno veren dušni pastir. Ko pa podrobneje spoznamo njegovo življenje in dobra dela, ki jih je s sestro Kristino in sodelavci opravljal desetletja, ga lahko uvrstimo med najbolj karizmatične in karitativne osebnosti na Slovenskem. Pričevanje je bilo posneto v obdobju, ko se je oče Franc spopadel s težko boleznijo. Toda način, kako je to preizkušnjo sprejel, je izjemen primer duhovne moči in predanosti Božji volji. Prelčeva družina izvira iz Istre, z območja tromeje s Krasom in Brkini. Mama je bila izjemna ženska, ki je hotela v misijone v Indijo, a jo je sorodnik, župnik, prepričal, da ostane doma. In tako se je poročila, številna družina pa je obrodila veliko duhovnih poklicev. Njegovi prvi spomini segajo v čas vojne. Prelčeva hiša, ki je veljala za dom, v katerem so vrata odprta za vse, je bila tudi zatočišče za partizane. Pozneje, po vojni, ko so se fantje in dekleta odločali za duhovne poklice, se je na to pozabilo in tudi Franca so silili, da bi delal za Udbo, a se je temu odločno uprl. Med pričevanjem spoznamo razmere v semenišču v Pazinu, kjer so vzgajali izjemne primorske duhovnike. Oče Franc je po novi maši z vsem srcem zagrizel v pastoralno in karitativno delo, ob njem so bili ves čas sestra Kristina in tudi predani sodelavci. Najdlje je bil župnik v Portorožu. Tam so takrat ustanovili župnijo in zgradili čudovito Marijino cerkev. Služboval je tudi v Svetem Antonu in v Bertokih. Zaradi bolezni je poslanstvo župnika odložil, a po svojih močeh še naprej dela za dobro ljudi in skupnosti. Zelo dejaven je v Marijinem delu, kar v pričevanju lepo predstavi. Seveda pa je govor tudi o njegovi pobudi za pomoč zasvojencem z mamili, ki je bila eden od temeljev za ustanovitev več komun po Sloveniji. V Portorožu je nastala tudi skupnost za odvajanje od alkohola, poimenovana Vrtnica. Ob koncu oče Franc izrazi veliko hvaležnost za življenje in tudi za možnost pričevanja, ki je bolj kot za današnji pomembno za jutrišnji čas.
Primorski duhovnik Franc Prelc se nam v izjemni življenjski izpovedi predstavi kot skromen in iskreno veren dušni pastir. Ko pa podrobneje spoznamo njegovo življenje in dobra dela, ki jih je s sestro Kristino in sodelavci opravljal desetletja, ga lahko uvrstimo med najbolj karizmatične in karitativne osebnosti na Slovenskem. Pričevanje je bilo posneto v obdobju, ko se je oče Franc spopadel s težko boleznijo. Toda način, kako je to preizkušnjo sprejel, je izjemen primer duhovne moči in predanosti Božji volji. Prelčeva družina izvira iz Istre, z območja tromeje s Krasom in Brkini. Mama je bila izjemna ženska, ki je hotela v misijone v Indijo, a jo je sorodnik, župnik, prepričal, da ostane doma. In tako se je poročila, številna družina pa je obrodila veliko duhovnih poklicev. Njegovi prvi spomini segajo v čas vojne. Prelčeva hiša, ki je veljala za dom, v katerem so vrata odprta za vse, je bila tudi zatočišče za partizane. Pozneje, po vojni, ko so se fantje in dekleta odločali za duhovne poklice, se je na to pozabilo in tudi Franca so silili, da bi delal za Udbo, a se je temu odločno uprl. Med pričevanjem spoznamo razmere v semenišču v Pazinu, kjer so vzgajali izjemne primorske duhovnike. Oče Franc je po novi maši z vsem srcem zagrizel v pastoralno in karitativno delo, ob njem so bili ves čas sestra Kristina in tudi predani sodelavci. Najdlje je bil župnik v Portorožu. Tam so takrat ustanovili župnijo in zgradili čudovito Marijino cerkev. Služboval je tudi v Svetem Antonu in v Bertokih. Zaradi bolezni je poslanstvo župnika odložil, a po svojih močeh še naprej dela za dobro ljudi in skupnosti. Zelo dejaven je v Marijinem delu, kar v pričevanju lepo predstavi. Seveda pa je govor tudi o njegovi pobudi za pomoč zasvojencem z mamili, ki je bila eden od temeljev za ustanovitev več komun po Sloveniji. V Portorožu je nastala tudi skupnost za odvajanje od alkohola, poimenovana Vrtnica. Ob koncu oče Franc izrazi veliko hvaležnost za življenje in tudi za možnost pričevanja, ki je bolj kot za današnji pomembno za jutrišnji čas.
Ana Kosič iz Opatjega sela na Krasu je izjemna pričevalka. Z živo in iskreno pripovedjo nas najprej popelje v čas prve svetovne vojne, ko so bili njeni predniki zaradi bližine soške fronte izseljeni na Češko, kjer so bili zelo lepo sprejeti in so zato ohranili stike s tamkajšnjimi ljudmi. Od tam ima zanimive fotografije in predmete, med drugim očetovo spričevalo iz češke osnovne šole, pa angela varuha iz porcelana ... Ko so se po vojni vrnili domov, je bilo vse uničeno, zavladala je Italija, ki se je do Slovencev obnašala kot mačeha. A ljudje so držali skupaj, vas je dihala kot eno, veliko je bilo družabnosti in skupnega veselja. Kosičeva je zelo dobro in iskreno opisala tudi družinske razmere, nas potem skozi pripoved popeljala v čas fašizma in razpada Italije, ko so se tudi med Trstom in Gorico pojavili partizani. Domačini so jih sprva imeli za »naše fante«, pravi, a bolj kot z narodnoosvobodilnim delom so vas in okolico zaznamovali z divjimi pomori več domačinov, med njimi še ne 16-letne sosede Vilme Ferletič. Vilmina mati je morilcem sledila in videla, kako so hčerko posiljevali in ubili. Duševno je zbolela, in da ne bi koga »izdala« so ubili še njo in moža. Komunistična gverila je ubila kar devet domačinov. Ana z žalostjo resnicoljubno opiše takratne tragične dogodke, ki so tako zaznamovali vas, da se povezanost in veselje, ki so ju poznali pred vojno, nista več vrnila. Spomni se tudi, kako so zaradi partizanske akcije Nemci postavili pred zid skupino vaščanov – rešila sta jih župnik in gostilničar Pahor, ki sta pred okupatorjem pokleknila in izprosila rešitev. Tudi Pahor je bil potem med žrtvami partizanov. Olajšanje je prišlo po vojni, ko so bili nekaj časa pod angleško zasedbo, ko pa je tudi te kraje zasedla Titova Jugoslavija, se začelo pomanjkanje in bežanje čez mejo in s tem povezano šikaniranje. Ana je spregovorila o bogati družinski zgodovini in o svoji življenjski poti, na kateri je ostala zvesta narodu in Bogu. Načelna je bila tudi, ko je udbovec od nje, uslužbenke na pošti, zahteval, naj mu priskrbi pisma iz tujine. Zavrnila ga je, vendar je bilo jasno, da je komunistična diktatura nadzirala vse. Zato je bila še posebej vesela, ko se je Slovenija leta 1991 osvobodila. Pričevanje je bilo posneto nekaj tednov pred obsežnim požarom poleti na Krasu, zato vidimo Opatje Selo z okolico v času, ko je bilo še zeleno …
Ana Kosič iz Opatjega sela na Krasu je izjemna pričevalka. Z živo in iskreno pripovedjo nas najprej popelje v čas prve svetovne vojne, ko so bili njeni predniki zaradi bližine soške fronte izseljeni na Češko, kjer so bili zelo lepo sprejeti in so zato ohranili stike s tamkajšnjimi ljudmi. Od tam ima zanimive fotografije in predmete, med drugim očetovo spričevalo iz češke osnovne šole, pa angela varuha iz porcelana ... Ko so se po vojni vrnili domov, je bilo vse uničeno, zavladala je Italija, ki se je do Slovencev obnašala kot mačeha. A ljudje so držali skupaj, vas je dihala kot eno, veliko je bilo družabnosti in skupnega veselja. Kosičeva je zelo dobro in iskreno opisala tudi družinske razmere, nas potem skozi pripoved popeljala v čas fašizma in razpada Italije, ko so se tudi med Trstom in Gorico pojavili partizani. Domačini so jih sprva imeli za »naše fante«, pravi, a bolj kot z narodnoosvobodilnim delom so vas in okolico zaznamovali z divjimi pomori več domačinov, med njimi še ne 16-letne sosede Vilme Ferletič. Vilmina mati je morilcem sledila in videla, kako so hčerko posiljevali in ubili. Duševno je zbolela, in da ne bi koga »izdala« so ubili še njo in moža. Komunistična gverila je ubila kar devet domačinov. Ana z žalostjo resnicoljubno opiše takratne tragične dogodke, ki so tako zaznamovali vas, da se povezanost in veselje, ki so ju poznali pred vojno, nista več vrnila. Spomni se tudi, kako so zaradi partizanske akcije Nemci postavili pred zid skupino vaščanov – rešila sta jih župnik in gostilničar Pahor, ki sta pred okupatorjem pokleknila in izprosila rešitev. Tudi Pahor je bil potem med žrtvami partizanov. Olajšanje je prišlo po vojni, ko so bili nekaj časa pod angleško zasedbo, ko pa je tudi te kraje zasedla Titova Jugoslavija, se začelo pomanjkanje in bežanje čez mejo in s tem povezano šikaniranje. Ana je spregovorila o bogati družinski zgodovini in o svoji življenjski poti, na kateri je ostala zvesta narodu in Bogu. Načelna je bila tudi, ko je udbovec od nje, uslužbenke na pošti, zahteval, naj mu priskrbi pisma iz tujine. Zavrnila ga je, vendar je bilo jasno, da je komunistična diktatura nadzirala vse. Zato je bila še posebej vesela, ko se je Slovenija leta 1991 osvobodila. Pričevanje je bilo posneto nekaj tednov pred obsežnim požarom poleti na Krasu, zato vidimo Opatje Selo z okolico v času, ko je bilo še zeleno …
Pričevanje g. Antona, rojenega v Rihemberku (danes Branik) na Primorskem, je posebej zaradi pričevalčevega izjemnega spominadragocen uvid v medvojno dogajanje v teh krajih. Pavlica je že desetletja ljubiteljski raziskovalec polpretekle zgodovine. Dokopal se je do številnih dokumentov in pričevanj, ki odstirajo zamolčani del preteklosti. Otroštvo, ki ga je Anton preživljal v zelo skromnih razmerah, je prekinil partizanski napad na nemško-italijansko vojaško kolono med Rihemberkom in Komnom leta 1944. Partizani so se izživljali nad trupli padlih okupatorjev in jih zažgali, Nemci pa so iz maščevanja požgali Rihemberk in Komen ter prebivalstvo odgnali v internacijo. Pavlica se je dokopal do fotografij, ki so bile posnete po napadu, in jih v oddaji tudi pokaže. Podrobno opiše pot v internacijo čez Brenner in življenje v Nemčiji, kjer so v katoliškem okolju z domačini kar dobro shajali. Anton se spomni, da so bili ljudje, sploh pa duhovniki in nune, proti Hitlerju. Z domačini v Nemčiji so ohranili lep odnos in so se obiskovali tudi po vojni. Spomni se konca vojne in prihoda Američanov, ki nemškemu civilnemu prebivalstvu niso storili hudega. Slovenci so z njihovo pomočjo pripravili slovensko mašo, ki je zaradi izjemnega petja na zaveznike naredila močan vtis. Z domačini iz Komna in Rihemberka je bil v begunstvu prostovoljno tudi komenski župnik Viktor Kos, ki so ga ljudje izjemno spoštovali. Prihod domov je bil poln novih preizkušenj. Rihemberk je bil sicer pod ameriško zasedbo, tako da je zavezniška uprava pomagala obnavljati in graditi hiše tistim, ki so želeli. Vladalo je sproščeno vzdušje, ki pa se je spremenilo, ko so ti kraji prišli pod jugoslovansko oblast. Takrat je bilo več ideologije in manj hrane ter življenjskih potrebščin. Anton je opravil osemletko v domačem kraju in se po poklicni šoli v Idriji zaposlil v podjetju Vozila Gorica. Veliko mladih fantov, najbolj sposobnih, je takrat zbežalo na zahod, tudi Antonov brat. Sam pa je ostal, našel ženo, za katero pravi, da mu je "padla sekira v med" ter si oblikoval družino ter zaživel v Plavah ob Soči. V pričevanju se dotakne tudi partizanskih umorov v domačem kraju, o čemer je neutrudno zbiral podatke in pričevanja ter se dokopal do presenetljivih ugotovitev.
Pričevanje g. Antona, rojenega v Rihemberku (danes Branik) na Primorskem, je posebej zaradi pričevalčevega izjemnega spominadragocen uvid v medvojno dogajanje v teh krajih. Pavlica je že desetletja ljubiteljski raziskovalec polpretekle zgodovine. Dokopal se je do številnih dokumentov in pričevanj, ki odstirajo zamolčani del preteklosti. Otroštvo, ki ga je Anton preživljal v zelo skromnih razmerah, je prekinil partizanski napad na nemško-italijansko vojaško kolono med Rihemberkom in Komnom leta 1944. Partizani so se izživljali nad trupli padlih okupatorjev in jih zažgali, Nemci pa so iz maščevanja požgali Rihemberk in Komen ter prebivalstvo odgnali v internacijo. Pavlica se je dokopal do fotografij, ki so bile posnete po napadu, in jih v oddaji tudi pokaže. Podrobno opiše pot v internacijo čez Brenner in življenje v Nemčiji, kjer so v katoliškem okolju z domačini kar dobro shajali. Anton se spomni, da so bili ljudje, sploh pa duhovniki in nune, proti Hitlerju. Z domačini v Nemčiji so ohranili lep odnos in so se obiskovali tudi po vojni. Spomni se konca vojne in prihoda Američanov, ki nemškemu civilnemu prebivalstvu niso storili hudega. Slovenci so z njihovo pomočjo pripravili slovensko mašo, ki je zaradi izjemnega petja na zaveznike naredila močan vtis. Z domačini iz Komna in Rihemberka je bil v begunstvu prostovoljno tudi komenski župnik Viktor Kos, ki so ga ljudje izjemno spoštovali. Prihod domov je bil poln novih preizkušenj. Rihemberk je bil sicer pod ameriško zasedbo, tako da je zavezniška uprava pomagala obnavljati in graditi hiše tistim, ki so želeli. Vladalo je sproščeno vzdušje, ki pa se je spremenilo, ko so ti kraji prišli pod jugoslovansko oblast. Takrat je bilo več ideologije in manj hrane ter življenjskih potrebščin. Anton je opravil osemletko v domačem kraju in se po poklicni šoli v Idriji zaposlil v podjetju Vozila Gorica. Veliko mladih fantov, najbolj sposobnih, je takrat zbežalo na zahod, tudi Antonov brat. Sam pa je ostal, našel ženo, za katero pravi, da mu je "padla sekira v med" ter si oblikoval družino ter zaživel v Plavah ob Soči. V pričevanju se dotakne tudi partizanskih umorov v domačem kraju, o čemer je neutrudno zbiral podatke in pričevanja ter se dokopal do presenetljivih ugotovitev.
Pisatelj in akademik Boris Pahor se v tretjem delu svojega ekskluzivnega zgodovinskega pričevanja z vsem svojim bitjem postavi za narodno zavest in slovenski jezik, rekoč: »To ni noben nacionalizem, imeti svoj jezik, svojo identiteto, svojo kulturo.« Izpostavi, da se je vedno zavzemal za to, da se o Slovencih govori kot o samostojnem narodu v Evropi. Pahor izraža svojo skrb in nasprotovanje levici, ki krni nacionalno pripadnost z idejo internacionalizma. Za Slovence je to usodno, meni Pahor in je prepričan, da je domoljubna vzgoja v šolah ter zvestoba jeziku nekaj svetega. Pričakuje, da bo ob poglobljeni krizi na tem področju reševanje jezika in narodne zavesti v večji meri prevzela Cerkev. V pričevanju se znova spomni fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu, kar ga je trajno zaznamovalo v zvestobi in boju za slovenstvo. V Narodnem domu je gledal uprizoritev Jurčičevega besedila, kako je Krjavelj hudiča presekal na dvoje, spominja se tamkajšnjega miklavževanja in parkeljnov … Pahor opiše, kako ključen je bil za njegov pisateljski preboj v svet rojak Evgen Bavčar, ki mu je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja na široko odprl vrata v francoske kulturne kroge. Šele ko je s svojo literaturo in nastopi uspel v Franciji, se je uveljavil tudi v Evropi, v Italiji in v večji meri tudi v Sloveniji. Pravi, da ju z Bavčarjem veže podobna usoda njunih mater: »Imava nekaj skupnega, tudi naše primorsko gledanje na slovensko književnost in na slovenstvo, ki je drugačno od ljubljanskega. In to je velika sreča, da imamo Bavčarja.« V spominih se večkrat vrača k prijatelju Edvardu Kocbeku, za katerega pravi, da so ga komunisti v celoti izkoristili za svoje namene in ga potem skušali uničiti oz. onemogočiti, podobno kot vse krščanske socialiste, ki so bili v partizanih. Pahor spregovori tudi o svojem videnju slovenske samostojnosti, kjer je med slovenskimi literati oral ledino in navdihoval tudi krog Nove revije. Pri svojem delovanju ni poznal oportunizma, ampak je sledil resnici: »Računal sem, da če govorim po pravici, mi nihče ne more nič!« Pričevanje, ki ga lahko razumemo kot pisateljevo oporoko svojim rojakom, 104-letni Boris Pahor sklene s pozdravi tistim, ki ga bodo poslušali. Zlasti si želi, da bi bili to mladi ljudje, da bi šole, tudi prek njegovega pričevanja, poskrbele, da mladi izvedo, kaj je moral slovenski in primorski človek prestati, da je ostal zvest sebi in svojemu jeziku.
Pisatelj in akademik Boris Pahor se v tretjem delu svojega ekskluzivnega zgodovinskega pričevanja z vsem svojim bitjem postavi za narodno zavest in slovenski jezik, rekoč: »To ni noben nacionalizem, imeti svoj jezik, svojo identiteto, svojo kulturo.« Izpostavi, da se je vedno zavzemal za to, da se o Slovencih govori kot o samostojnem narodu v Evropi. Pahor izraža svojo skrb in nasprotovanje levici, ki krni nacionalno pripadnost z idejo internacionalizma. Za Slovence je to usodno, meni Pahor in je prepričan, da je domoljubna vzgoja v šolah ter zvestoba jeziku nekaj svetega. Pričakuje, da bo ob poglobljeni krizi na tem področju reševanje jezika in narodne zavesti v večji meri prevzela Cerkev. V pričevanju se znova spomni fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu, kar ga je trajno zaznamovalo v zvestobi in boju za slovenstvo. V Narodnem domu je gledal uprizoritev Jurčičevega besedila, kako je Krjavelj hudiča presekal na dvoje, spominja se tamkajšnjega miklavževanja in parkeljnov … Pahor opiše, kako ključen je bil za njegov pisateljski preboj v svet rojak Evgen Bavčar, ki mu je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja na široko odprl vrata v francoske kulturne kroge. Šele ko je s svojo literaturo in nastopi uspel v Franciji, se je uveljavil tudi v Evropi, v Italiji in v večji meri tudi v Sloveniji. Pravi, da ju z Bavčarjem veže podobna usoda njunih mater: »Imava nekaj skupnega, tudi naše primorsko gledanje na slovensko književnost in na slovenstvo, ki je drugačno od ljubljanskega. In to je velika sreča, da imamo Bavčarja.« V spominih se večkrat vrača k prijatelju Edvardu Kocbeku, za katerega pravi, da so ga komunisti v celoti izkoristili za svoje namene in ga potem skušali uničiti oz. onemogočiti, podobno kot vse krščanske socialiste, ki so bili v partizanih. Pahor spregovori tudi o svojem videnju slovenske samostojnosti, kjer je med slovenskimi literati oral ledino in navdihoval tudi krog Nove revije. Pri svojem delovanju ni poznal oportunizma, ampak je sledil resnici: »Računal sem, da če govorim po pravici, mi nihče ne more nič!« Pričevanje, ki ga lahko razumemo kot pisateljevo oporoko svojim rojakom, 104-letni Boris Pahor sklene s pozdravi tistim, ki ga bodo poslušali. Zlasti si želi, da bi bili to mladi ljudje, da bi šole, tudi prek njegovega pričevanja, poskrbele, da mladi izvedo, kaj je moral slovenski in primorski človek prestati, da je ostal zvest sebi in svojemu jeziku.
Boris Pahor v svoji stoletni zvestobi slovenski kulturi, jeziku, identiteti in svobodi na najboljši način simbolizira slovensko vest stoletja. Njegovo izjemno pričevanje, ki ga je ob treh obiskih na njegovem domu v Trstu posnel Jože Možina, lahko razumemo tudi kot pisateljevo oporoko Slovencem. V drugem delu nas Boris Pahor povede v svet boja za slovenstvo in svobodo izražanja, ki je po drugi svetovni vojni potekal tudi ob močnem nasprotovanju jugoslovanskega režima in vohunjenju Udbe. Pahor se je bil ne glede na posledice vedno pripravljen izpostaviti, ko je šlo za laži in napade na osebnosti, ki jih je cenil. Postavil se je tudi za Edvarda Kocbeka, za katerega pravi, da so ga komunisti izrabili za svoje cilje. Režimu se je zameril, ko je v Primorskem dnevniku dobro ocenil Kocbekov Strah in pogum. Drugi tak primer je bil, ko sta z Alojzom Rebulo izdala revijo Zaliv s pogovorom Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, v katerem Kocbek spregovori o pomoru domobrancev. Sledilo je preganjanje, v katerem sta najvišjo ceno plačala Viktor Blažič in Franc Miklavčič. »Jaz se takrat, jaz se razpištolim, ko je krivica!« pravi Pahor, ko obudi spomin na takratno dogajanje. Prepovedali so mu vstop v Jugoslavijo, čeprav se je zavzemal za narodno identiteto in je to javno izpovedoval. »Jaz sem napadel Kardelja, ker je rekel, da bodo komunisti odpravil narod,« se spominja. Boris Pahor v nadaljevanju izraža veliko zaskrbljenost za prihodnost našega naroda: »Je treba dat v slovenske šole dijakom zavest, da so Slovenci in da imajo svojo tradicijo,« pravi in nasprotuje pritiskom, ko skušajo že omembo nacionalne zavesti vrednotiti kot nekaj slabega. Akademik Pahor izpostavlja slovenski humanizem, ki sta ga vzpostavila Trubar in Prešeren, kot močan zgled za sedanjost – od tod tudi njegovo prizadevanje, da se v besedilu slovenske himne uveljavi tisto, kar je najprej izpostavil največji slovenski pesnik: »Bog živi našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet. In potem Bog živi vse narode. Saj to je naš humanizem! Skazili smo ga med drugo svetovno vojno …« še doda Pahor. 104-letni tržaški pisatelj sklene pogovor z obžalovanjem in opozorilom, da smo Slovenci z medsebojnim ubijanjem med drugo svetovno vojno postali veliki antihumanisti: »To imamo danes, še vedno imamo v sebi, in namesto da bi se rešili in naredili neko zvezo za rešitev slovenske države, še vedno vztrajamo pri tem. To pa ni smisel Evropske unije in to ni v smislu obstoja slovenske države!«
Boris Pahor v svoji stoletni zvestobi slovenski kulturi, jeziku, identiteti in svobodi na najboljši način simbolizira slovensko vest stoletja. Njegovo izjemno pričevanje, ki ga je ob treh obiskih na njegovem domu v Trstu posnel Jože Možina, lahko razumemo tudi kot pisateljevo oporoko Slovencem. V drugem delu nas Boris Pahor povede v svet boja za slovenstvo in svobodo izražanja, ki je po drugi svetovni vojni potekal tudi ob močnem nasprotovanju jugoslovanskega režima in vohunjenju Udbe. Pahor se je bil ne glede na posledice vedno pripravljen izpostaviti, ko je šlo za laži in napade na osebnosti, ki jih je cenil. Postavil se je tudi za Edvarda Kocbeka, za katerega pravi, da so ga komunisti izrabili za svoje cilje. Režimu se je zameril, ko je v Primorskem dnevniku dobro ocenil Kocbekov Strah in pogum. Drugi tak primer je bil, ko sta z Alojzom Rebulo izdala revijo Zaliv s pogovorom Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, v katerem Kocbek spregovori o pomoru domobrancev. Sledilo je preganjanje, v katerem sta najvišjo ceno plačala Viktor Blažič in Franc Miklavčič. »Jaz se takrat, jaz se razpištolim, ko je krivica!« pravi Pahor, ko obudi spomin na takratno dogajanje. Prepovedali so mu vstop v Jugoslavijo, čeprav se je zavzemal za narodno identiteto in je to javno izpovedoval. »Jaz sem napadel Kardelja, ker je rekel, da bodo komunisti odpravil narod,« se spominja. Boris Pahor v nadaljevanju izraža veliko zaskrbljenost za prihodnost našega naroda: »Je treba dat v slovenske šole dijakom zavest, da so Slovenci in da imajo svojo tradicijo,« pravi in nasprotuje pritiskom, ko skušajo že omembo nacionalne zavesti vrednotiti kot nekaj slabega. Akademik Pahor izpostavlja slovenski humanizem, ki sta ga vzpostavila Trubar in Prešeren, kot močan zgled za sedanjost – od tod tudi njegovo prizadevanje, da se v besedilu slovenske himne uveljavi tisto, kar je najprej izpostavil največji slovenski pesnik: »Bog živi našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet. In potem Bog živi vse narode. Saj to je naš humanizem! Skazili smo ga med drugo svetovno vojno …« še doda Pahor. 104-letni tržaški pisatelj sklene pogovor z obžalovanjem in opozorilom, da smo Slovenci z medsebojnim ubijanjem med drugo svetovno vojno postali veliki antihumanisti: »To imamo danes, še vedno imamo v sebi, in namesto da bi se rešili in naredili neko zvezo za rešitev slovenske države, še vedno vztrajamo pri tem. To pa ni smisel Evropske unije in to ni v smislu obstoja slovenske države!«