Raziskujte
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V Sobotnem glasbenem večeru se odpravljamo na štiriintrideseto Kreslinovanje – enega izmed letošnjih tradicionalnih decembrskih koncertov Vlada Kreslina v Cankarjevem domu. Vladu se na odru pridružijo njegovi zvesti Mali bogovi, v drugem delu, ki ga bomo predvajali prihodnji teden, pa bodo zazveneli še zvoki Beltinške bande. Vlado Kreslin letos posebno mesto namenja mladim glasbenim gostom: ob njem zapoje pevka Nina Gvardjančič, ob vrhuncu prvega dela koncerta pa občinstvo navduši radgonski rapar Leopold I.
V Sobotnem glasbenem večeru se odpravljamo na štiriintrideseto Kreslinovanje – enega izmed letošnjih tradicionalnih decembrskih koncertov Vlada Kreslina v Cankarjevem domu. Vladu se na odru pridružijo njegovi zvesti Mali bogovi, v drugem delu, ki ga bomo predvajali prihodnji teden, pa bodo zazveneli še zvoki Beltinške bande. Vlado Kreslin letos posebno mesto namenja mladim glasbenim gostom: ob njem zapoje pevka Nina Gvardjančič, ob vrhuncu prvega dela koncerta pa občinstvo navduši radgonski rapar Leopold I.
Neprekinjena mešanica tujih elektronskih ritmov, ki so zaznamovali iztekajoče se leto 2024. 01. Disclosure - You & Me (Rivo Remix) 02. Raffa Guido - Famax 03. Salif Keita, Cesaria Evora, MoBlack, Franc Fala & Benja (NL) - Yamore 04. Adam Port & Stryv ft. Camila Cabello - Move 05. Maz (BR) & VXSION - Amana 06. Cristoph, Pete Tong & Paul Rogers - Where’s The Music Gone 07. Gorge - Intensity 08. Super Flu - We You (Adam Ten Remix) 09. Wolfram & Josh Ludlow - YoYo Disco (Purple Disco Machine Remix) 10. Max Styler & GENESI - See You Sweat 11. Mau P - MERTHER 12. PAWSA ft. Nate Dogg - PICK UP THE PHONE 13. Mr. Belt & Wezol - It’s Not Right (But It’s Ok) 14. Sem Jacobs & Tagmann - Blue Berries 15. Trace x Liquid Rose - Bitch, Don’t Kill My Vibe 16. Chris Lake, Gotye, FISHER & Sante Sansone - Somebody 17. Matroda x Martin Ikin - 4U 18. Nic Fanciulli ft. Robert Courtois - Set Me Free 19. James Hype - Wild 20. Borai & Denham Audio - Make Me (Franky Rizardo Remix) 21. Blackchild (ITA) - So Good (Heat Mix) 22. The Chemical Brothers - Hey Boy Hey Girl (ARTBAT Remix) 23. John Summit & Hayla - Shiver 24. Anyma - Pictures Of You 25. Sharam - PATT (Adam Beyer, Layton Giordani & Green Velvet Remix) 26. Hi-Lo & Space 92 - Orion 27. SUDO - Real World 28. Dom Dolla - GIRL$ 29. MPH - One Sixty 30. Disclosure - She’s Gone, Dance On
Neprekinjena mešanica tujih elektronskih ritmov, ki so zaznamovali iztekajoče se leto 2024. 01. Disclosure - You & Me (Rivo Remix) 02. Raffa Guido - Famax 03. Salif Keita, Cesaria Evora, MoBlack, Franc Fala & Benja (NL) - Yamore 04. Adam Port & Stryv ft. Camila Cabello - Move 05. Maz (BR) & VXSION - Amana 06. Cristoph, Pete Tong & Paul Rogers - Where’s The Music Gone 07. Gorge - Intensity 08. Super Flu - We You (Adam Ten Remix) 09. Wolfram & Josh Ludlow - YoYo Disco (Purple Disco Machine Remix) 10. Max Styler & GENESI - See You Sweat 11. Mau P - MERTHER 12. PAWSA ft. Nate Dogg - PICK UP THE PHONE 13. Mr. Belt & Wezol - It’s Not Right (But It’s Ok) 14. Sem Jacobs & Tagmann - Blue Berries 15. Trace x Liquid Rose - Bitch, Don’t Kill My Vibe 16. Chris Lake, Gotye, FISHER & Sante Sansone - Somebody 17. Matroda x Martin Ikin - 4U 18. Nic Fanciulli ft. Robert Courtois - Set Me Free 19. James Hype - Wild 20. Borai & Denham Audio - Make Me (Franky Rizardo Remix) 21. Blackchild (ITA) - So Good (Heat Mix) 22. The Chemical Brothers - Hey Boy Hey Girl (ARTBAT Remix) 23. John Summit & Hayla - Shiver 24. Anyma - Pictures Of You 25. Sharam - PATT (Adam Beyer, Layton Giordani & Green Velvet Remix) 26. Hi-Lo & Space 92 - Orion 27. SUDO - Real World 28. Dom Dolla - GIRL$ 29. MPH - One Sixty 30. Disclosure - She’s Gone, Dance On
Misionar ni le religiozni sel. A tudi če je samo in zgolj to, sta se Snopp Dogg in Dr.Dre, hiphop super-legendi, priložnostno poimenovala do pike natačno. Skupno delo veteranskih kalifornijskih raperjev ali raje raperja in producenta pričakovano ponudi pest hitov. Ti zvenijo odlično, strukturno pa niso kaj prida ambiciozni, kaj šele progresivni. Zanimivo je slišati, kako delo Missionary v, nemara res preštevilnih zavihkih, prevzema, s tem pa skoraj upokojensko caplja za hiphop modo, ki so jo skozi desetletja prevzeli mlajši kreativci. Zato Galerija v misionarstvo Snoop Dogga in Dr.Dreja vmeša še marsikoga in marsikaj drugačnega. Pau Salieu, Redman, Boldy James ter domači dvojec Mrigo Ghet z novostmi iz njihovih spoštovanih repertorarjev zacvetijo še bolj. V miksu ne izostaneta niti zadnje tedne rubrična stalneža Ice Cube in Kendrick Lamar. Čudovit komad, en tak za vzpostavitev emotivnega in energijskega ravnovesja, pristavi še mlada brazilska diva Dora Morelenbaum.
Misionar ni le religiozni sel. A tudi če je samo in zgolj to, sta se Snopp Dogg in Dr.Dre, hiphop super-legendi, priložnostno poimenovala do pike natačno. Skupno delo veteranskih kalifornijskih raperjev ali raje raperja in producenta pričakovano ponudi pest hitov. Ti zvenijo odlično, strukturno pa niso kaj prida ambiciozni, kaj šele progresivni. Zanimivo je slišati, kako delo Missionary v, nemara res preštevilnih zavihkih, prevzema, s tem pa skoraj upokojensko caplja za hiphop modo, ki so jo skozi desetletja prevzeli mlajši kreativci. Zato Galerija v misionarstvo Snoop Dogga in Dr.Dreja vmeša še marsikoga in marsikaj drugačnega. Pau Salieu, Redman, Boldy James ter domači dvojec Mrigo Ghet z novostmi iz njihovih spoštovanih repertorarjev zacvetijo še bolj. V miksu ne izostaneta niti zadnje tedne rubrična stalneža Ice Cube in Kendrick Lamar. Čudovit komad, en tak za vzpostavitev emotivnega in energijskega ravnovesja, pristavi še mlada brazilska diva Dora Morelenbaum.
Legendarni roker Janez Bončina - Benč praznuje 76. rojstni dan in zato v oddaji Godbe z zgodbo poslušamo nekaj njegovih največjih uspešnic.
Legendarni roker Janez Bončina - Benč praznuje 76. rojstni dan in zato v oddaji Godbe z zgodbo poslušamo nekaj njegovih največjih uspešnic.
Recenzentski ples z ameriško pop-rock skupino White Denim velja za zahtevnejšega. A je zato veselje ob analizah njihovih del toliko večje. 12 kot je naslov, seveda, dvanajstemu albumu benda izvorno iz Teksasa je, tako značilno zanje, sladka kolizija različnih žanrov. 12-ica vsebuje manj psihadelije, a več gladkega baročnega popa, prav tako manj progresivno-rockovskih struktur, zato pa več belega soula, prav tako južnjaškega boogieja. Novi album zasedbe White Denim pogosto spomni na obdobje, ki ga je ikonski David Bowie zaznamoval z albumom Young Americans. Kot referenčni se v tem 12-em konkekstu izpostavijo še reminescence na jato britanskih novo-valovskih in novo-romantičnih pop ekipi, med temi sta tudi Aztec Camera in Scritti Politti ter druge. Dobra, dobra in zelo zanimiva ter v valovskem smislu ljubeče sprejemljiva muzika, res. Cool stuff!
Recenzentski ples z ameriško pop-rock skupino White Denim velja za zahtevnejšega. A je zato veselje ob analizah njihovih del toliko večje. 12 kot je naslov, seveda, dvanajstemu albumu benda izvorno iz Teksasa je, tako značilno zanje, sladka kolizija različnih žanrov. 12-ica vsebuje manj psihadelije, a več gladkega baročnega popa, prav tako manj progresivno-rockovskih struktur, zato pa več belega soula, prav tako južnjaškega boogieja. Novi album zasedbe White Denim pogosto spomni na obdobje, ki ga je ikonski David Bowie zaznamoval z albumom Young Americans. Kot referenčni se v tem 12-em konkekstu izpostavijo še reminescence na jato britanskih novo-valovskih in novo-romantičnih pop ekipi, med temi sta tudi Aztec Camera in Scritti Politti ter druge. Dobra, dobra in zelo zanimiva ter v valovskem smislu ljubeče sprejemljiva muzika, res. Cool stuff!
Skladba, ki ima v preprostosti moč. V njej je vsebinska dualnost med senzibilnim hrepenenjem in simpatično sprijaznjenostjo.
Skladba, ki ima v preprostosti moč. V njej je vsebinska dualnost med senzibilnim hrepenenjem in simpatično sprijaznjenostjo.
Viperstone je klasična rock skupina iz Ljubljane. Njen zvok odlikujejo melodični kitarski riffi in pogosto provokativna besedila v angleščini, kritična do družbenega in političnega stanja današnjega sveta. Njeni člani ustvarjajo že debelo desetletje, v oddaji o glasbi s plošč Red in Planet Paranoia pevec Jure Kopušar.
Viperstone je klasična rock skupina iz Ljubljane. Njen zvok odlikujejo melodični kitarski riffi in pogosto provokativna besedila v angleščini, kritična do družbenega in političnega stanja današnjega sveta. Njeni člani ustvarjajo že debelo desetletje, v oddaji o glasbi s plošč Red in Planet Paranoia pevec Jure Kopušar.
Jutra ob kavi so še lepša ob kitari
"Jutra ob kavi, so še lepša ob kitari," smo poimenovali sredin jutranji program, ko v studio povabimo glasbenike, s katerimi klepetamo in nam prebujanje polepšajo tudi z igranjem in petjem v živo.
"Jutra ob kavi, so še lepša ob kitari," smo poimenovali sredin jutranji program, ko v studio povabimo glasbenike, s katerimi klepetamo in nam prebujanje polepšajo tudi z igranjem in petjem v živo.
Predpraznični december v Hendrixu je odmeval intimno, meditativno. Po albumu Senses je nove zvočnosti projekta Nuances predstavil trio pozavnista Denisa Beganovića. Nuances je prinesel nove, senzualne odtenke glasbe, tokrat s harmonikarjem Aleksandrom Ipavcem, kitaristom Zoranom Majstorovičem in avtorjem nove zgodbe, Denisom Beganovićem. Oddajo je vodila Mojca Maljevac.
Predpraznični december v Hendrixu je odmeval intimno, meditativno. Po albumu Senses je nove zvočnosti projekta Nuances predstavil trio pozavnista Denisa Beganovića. Nuances je prinesel nove, senzualne odtenke glasbe, tokrat s harmonikarjem Aleksandrom Ipavcem, kitaristom Zoranom Majstorovičem in avtorjem nove zgodbe, Denisom Beganovićem. Oddajo je vodila Mojca Maljevac.
Nocoj k poslušanju vabimo ljubitelje različnih zvrsti ameriške ljudske in popularne glasbe. Clarence Gatemouth Brown je bil resnični mojster ameriške izvirne glasbe, piše glasbeni urednik Jane Weber. Virtuoz, najbolj znan po značilnem slogu igranja na akustično in električno kitaro, je odlično igral tudi na gosli, mandolino in orglice, vešč pa je bil igranja tako bluesa, countryja, western-swinga kot cajuna (beri: kejđna), polke, jazza in svojevrstne mešanice omenjenih slogov. Ta eklektični z grammyjem nagrajeni mojster je ob prihodu v Slovenijo praznoval svoje šesto desetletje snemanj in nastopanj z vračanjem k eni svojih najljubših glasbenih oblik - klasičnemu jazzu big banda, ki je priljubljen tudi pri nas. Takšna je namreč glasba na albumu za založbo Verve z naslovom "Gate Swings". Clarence Gatemouth Brown se je rodil leta 1924 v Vintonu, v državi Louisiana, odraščal je na kmetiji v bližnjem kraju Orange v Teksasu. Njegov glasbeni slog je bil do zgodnjih osemdesetih let že vsesplošno priznan, kar brez dvoma dokazuje tudi nagrada grammy za ploščo "Alright Again!" kot najboljši bluesovski album leta 1982.
Nocoj k poslušanju vabimo ljubitelje različnih zvrsti ameriške ljudske in popularne glasbe. Clarence Gatemouth Brown je bil resnični mojster ameriške izvirne glasbe, piše glasbeni urednik Jane Weber. Virtuoz, najbolj znan po značilnem slogu igranja na akustično in električno kitaro, je odlično igral tudi na gosli, mandolino in orglice, vešč pa je bil igranja tako bluesa, countryja, western-swinga kot cajuna (beri: kejđna), polke, jazza in svojevrstne mešanice omenjenih slogov. Ta eklektični z grammyjem nagrajeni mojster je ob prihodu v Slovenijo praznoval svoje šesto desetletje snemanj in nastopanj z vračanjem k eni svojih najljubših glasbenih oblik - klasičnemu jazzu big banda, ki je priljubljen tudi pri nas. Takšna je namreč glasba na albumu za založbo Verve z naslovom "Gate Swings". Clarence Gatemouth Brown se je rodil leta 1924 v Vintonu, v državi Louisiana, odraščal je na kmetiji v bližnjem kraju Orange v Teksasu. Njegov glasbeni slog je bil do zgodnjih osemdesetih let že vsesplošno priznan, kar brez dvoma dokazuje tudi nagrada grammy za ploščo "Alright Again!" kot najboljši bluesovski album leta 1982.
Slovenski pianist, skladatelj in pevec Tine Grgurevič - Bowrain je v desetletju delovanja močno zaznamoval domačo glasbeno sceno s svojimi raznovrstnimi albumi. Aktualni se imenuje Million Homes, njegovi zametki so nastali med pandemijo, ukvarja pa se z večno aktualnimi težavami in vprašanji sodobnega časa, kot so okoljska kriza, osamljenost in vojne, hkrati pa daje upanje ter pobudo za humano delovanje v okviru skupnosti.
Slovenski pianist, skladatelj in pevec Tine Grgurevič - Bowrain je v desetletju delovanja močno zaznamoval domačo glasbeno sceno s svojimi raznovrstnimi albumi. Aktualni se imenuje Million Homes, njegovi zametki so nastali med pandemijo, ukvarja pa se z večno aktualnimi težavami in vprašanji sodobnega časa, kot so okoljska kriza, osamljenost in vojne, hkrati pa daje upanje ter pobudo za humano delovanje v okviru skupnosti.
Glasba je vedno odsev časa, v katerem nastaja, in glasbena zvrst disko pri tem ni izjema. Razvila se je na podlagi političnega, družbenega in moralnega kaosa, v katerem so se na začetku sedemdesetih znašle ZDA. Vse skupaj se je začelo v marginalnih newyorških klubih, v katerih so se zbirali pripadniki manjšin, ki so hoteli pobegniti sivini vsakdanjika in se predvsem zabavati. Prav glasba je bila eden izmed načinov pobega iz realnosti. V dobi diska so bili vsi ena sama velika družina, združena v glasbi in plesu. Čeprav je disko v začetku osemdesetih zamrl, je glasba preživela in se v sodobnejši produkciji vedno znova vrača na svetovne lestvice. V Godbah z zgodbo vas z ritmi diska vabijo k plesu Cheryl Lynn, Kool and the Gang, Village People, Bee Gees, Sister Sledge in drugi glasbeniki, ki so bili popularni v sedemdesetih.
Glasba je vedno odsev časa, v katerem nastaja, in glasbena zvrst disko pri tem ni izjema. Razvila se je na podlagi političnega, družbenega in moralnega kaosa, v katerem so se na začetku sedemdesetih znašle ZDA. Vse skupaj se je začelo v marginalnih newyorških klubih, v katerih so se zbirali pripadniki manjšin, ki so hoteli pobegniti sivini vsakdanjika in se predvsem zabavati. Prav glasba je bila eden izmed načinov pobega iz realnosti. V dobi diska so bili vsi ena sama velika družina, združena v glasbi in plesu. Čeprav je disko v začetku osemdesetih zamrl, je glasba preživela in se v sodobnejši produkciji vedno znova vrača na svetovne lestvice. V Godbah z zgodbo vas z ritmi diska vabijo k plesu Cheryl Lynn, Kool and the Gang, Village People, Bee Gees, Sister Sledge in drugi glasbeniki, ki so bili popularni v sedemdesetih.
Veliko ljudi ima praznične izkušnje, ki niso samo lepe. Skladba izpostavlja težek del božiča.
Veliko ljudi ima praznične izkušnje, ki niso samo lepe. Skladba izpostavlja težek del božiča.
Jutra ob kavi so še lepša ob kitari
V oddaji Jutra ob kavi so še lepša ob kitari, smo gostili čudovito pevko Karin Zemljič, ki je z nami delila svojo glasbeno pot, ustvarjanje in navdihujoče trenutke iz svoje kariere. Prisluhnili smo njenim izjemnim interpretacijam, se pogovarjali o njenih prihodnjih projektih in ustvarili prijetno, praznično vzdušje.
V oddaji Jutra ob kavi so še lepša ob kitari, smo gostili čudovito pevko Karin Zemljič, ki je z nami delila svojo glasbeno pot, ustvarjanje in navdihujoče trenutke iz svoje kariere. Prisluhnili smo njenim izjemnim interpretacijam, se pogovarjali o njenih prihodnjih projektih in ustvarili prijetno, praznično vzdušje.
Jutra ob kavi so še lepša ob kitari
V oddaji Jutra ob kavi so še lepša ob kitari, smo gostili čudovito pevko Karin Zemljič, ki je z nami delila svojo glasbeno pot, ustvarjanje in navdihujoče trenutke iz svoje kariere. Prisluhnili smo njenim izjemnim interpretacijam, se pogovarjali o njenih prihodnjih projektih in ustvarili prijetno, praznično vzdušje.
V oddaji Jutra ob kavi so še lepša ob kitari, smo gostili čudovito pevko Karin Zemljič, ki je z nami delila svojo glasbeno pot, ustvarjanje in navdihujoče trenutke iz svoje kariere. Prisluhnili smo njenim izjemnim interpretacijam, se pogovarjali o njenih prihodnjih projektih in ustvarili prijetno, praznično vzdušje.
Koncerti – razvedrilni program
Na odru ljubljanske Cvetličarne je izjemna glasbena umetnica Masayah zaznamovala pet let ustvarjanja. Ni šlo zgolj za praznovanje njenih dosedanjih uspehov, temveč tudi za pogled v prihodnost, saj je Masayah premierno predstavila nove člane odrske zasedbe in nove glasbene uspešnice. Ekskluzivne izvedbe so prvič zazvenele pred občinstvom v živo. Poleg že znanih hitov, ki so Masayah izstrelili med domače glasbene zvezde, je bil to tudi večer poln nove glasbe, nepozabnih trenutkov in presenečenj. Režija: Urška Žnidaršič
Na odru ljubljanske Cvetličarne je izjemna glasbena umetnica Masayah zaznamovala pet let ustvarjanja. Ni šlo zgolj za praznovanje njenih dosedanjih uspehov, temveč tudi za pogled v prihodnost, saj je Masayah premierno predstavila nove člane odrske zasedbe in nove glasbene uspešnice. Ekskluzivne izvedbe so prvič zazvenele pred občinstvom v živo. Poleg že znanih hitov, ki so Masayah izstrelili med domače glasbene zvezde, je bil to tudi večer poln nove glasbe, nepozabnih trenutkov in presenečenj. Režija: Urška Žnidaršič
Žal že pokojni Stanley Dural je bil eden tistih ameriških glasbenikov, ki so brezkompromisno ustvarjali v tradiciji in izročilu zakoreninjeno glasbo, hkrati pa so starim in obrabljenim obrazcem dodali nekaj novega ter s kakovostnim pristopom budili upanje, da Amerike le ne bo mogoče tako zlahka zbrisati z glasbenega zemljevida. Zydeco je sodeč po prodaji plošč tudi pri nas razmeroma priljubljen, vendar smo doslej koncertov tovrstne glasbe slišali bolj malo. Če ne bi bilo festivala Druga godba, pa bi nam bila tudi glasba s koncertov skupine Buckwheat Zydeco tuja in neznana. No, ob skupini Buckwheat Zydeco Stanleyja Durala smo pozneje pri nas slišali še Nathana Williamsa in C.J. Chenierja. Tako smo zydeco spoznali z različnih zornih kotov in estetskih prepričanj, prav vse koncerte pa ste lahko slišali v oddajah urednika Janeta Webra na Radiu Slovenija. Nocoj vam prvič predstavljamo integralno inačico koncerta Stanleyja Durala in njegove skupine Buckwheat Zydeco s festivala Druga godba. Želimo vam prijetno poslušanje in obilo zabave. Ta glasba je namreč namenjena plesu. Igra vam skupina Buckwheat Zydeco!!! Festival Druga godba si bomo zapomnili tudi po vročem koncertu Stanleyja 'Buckwheata' Durala oziroma skupine Buckwheat Zydeco. To je bilo prvo srečanje slovenskega občinstva z zydecom in resnično upamo, da jih bo v naših krajih še več. Tu lahko prvič slišite integralno inačico koncerta.Preberete pa lahko tudi intervju s Stanleyjem Duralom. Buckweat Zydeco Glasbo moraš imeti rad Festival Druga godba si bomo zapomnili tudi po vročem koncertu Stanleyja 'Buckwheata' Durala oziroma skupine Buckwheat Zydeco. To je bilo prvo srečanje slovenskega občinstva z zydecom in resnično upam, da jih bo v naših krajih še več. Številni kritiki ljubljanskega koncerta sicer niso ravno pohvalili, sam pa sem imel srečo, da sem to skupino - eno najboljših, ki izvajajo današnji zydeco - slišal tudi v Perli. Pregrešno igralniško razpoloženje je bilo več kot primerno za odlično predstavo in lahko mi verjamete, da se glasba zasedbe Buckwheat Zydeco lepše sliši na klubskem odru. S Stanleyjem Duralom sva se pred koncertom v Križankah pogovarjala v studiu Radia Slovenija. Povejte nam kaj o svoji mladosti. Kdaj ste vzljubili glasbo in kdo so bili vaši prvi vzorniki? Glasba je bila pravzaprav že v moji družini. Oče je vsak dan mojega življenja, kolikor se spominjam, igral harmoniko, mati je doma prepevala spirituale, starejši brat pa je igral klavir. Klavir smo imeli vedno pri hiši, včasih celo dva. Skušal sem igrati na klavir in se igranja nanj začel učiti že zelo zgodaj, s petimi leti. Svoje orgle sem dobil, ko mi je bilo devet let. Tedaj sem začel poklicno kariero na odru. Moja junaka sta bila Fats Domino in Little Richard, zaradi igranja na klavir, in nekateri bluesovski pevci, recimo Lightnin' Hopkins in Muddy Waters. Najbolj sta me privlačila rock'n'roll in blues. To je bilo tisto, kar sem poslušal. Vsak dan sem poslušal tudi očeta, kako je igral na harmoniko, vendar je sam nisem preveč rad igral. Moji glasbeni vplivi so se vseeno začeli doma. Spomnim se, da ste na začetku igrali funk. Rad imam funk. Dolgo sem ga igral. Funk je v moji glasbi slišati tudi danes, skoraj v vsaki pesmi ga lahko slišite. Kot sem že rekel, sem začel nastopati z devetimi leti, ko sem v spremstvu močne rhythm and bluesovske zasedbe Sammy And The Untouchables po Louisiani igral rock'n'roll in funk. Takšen močan rhythm and blues smo igrali do leta 1975. Harmoniki sem se začel posvečati leta 1979, takoj po tistem, ko nisem več igral Hammondovih orgel za kralja zydeca Cliftona Chenierja. Kako pa ste dokončno tako globoko vzljubili zydeco? Mnenje o igranju na harmoniko sem spremenil, ko sem začel igrati orgle v zasedbi Cliftona Chenierja. Do tedaj sem zydeco ostro kritiziral. Nisem ga prenesel, kajti moj oče je harmoniko igral vsak dan, lahko bi rekel skoraj nepretrgoma vseh 24 ur, zato mi je harmonika presedala. Mislil sem, da je to glasba stare generacije, glasba mojega očeta in ne moja glasba, glasba moje generacije. Sodelovanje s Cliftonom Chenierjem pa me je povsem spreobrnilo. Neupravičeno sem kritiziral nekaj, kar ima korenine v kulturi. Naučil sem se, da tistega, česar ne poznaš, ne smeš kritizirati. To je bila dobra šola zame. Danes zato govorim mladim: 'Če česa ne razumete, se o tem poučite, kajti jutri s takšnim mišljenjem ne boste prišli nič dlje kot do tam, kjer ste danes.' Chenierjeva glasba me je popolnoma prevzela. Prvič sem z njim nastopil nekega večera v klubu v svojem domačem mestu Lafayette; povabil me je, naj se mu pridružim kot organist. Odločil sem se poskusiti, saj se z očetom nisva preveč dobro razumela; nikoli me ni prišel poslušat, ko sem igral funk in rock'n'roll. Sploh ni želel, da bi njegov sin igral orgle; želel je, da bi igral harmoniko. Nisva bila v dobrih odnosih, dokler se nisem pridružil Cliftonu Chenierju. Tistega večera sem se vabilu odzval, da bi ustregel očetu. Nameraval sem igrati le tisto noč, vendar sem v zasedbi ostal dve leti. Nastop je bil podoben eksploziji, energija je bila na vrhuncu in nisem mogel verjeti, da se da tako igrati na harmoniko. Zaljubil sem se vanjo. Kako pa je danes v Lafayettu? Kar se tiče zdajšnjega dogajanja v klubih, je čudovit El Sid O's Rhythm and Blues Club. S Sidovim bratom sva dobra prijatelja in tudi on je vedno bolj priljubljen harmonikar. Vedno več njegovih uspešnic lahko slišimo na glasbenih lestvicah. Zapomnite si ime Nathan Williams and His Zydeco Cha-Chas. Če želite resnično dobro zabavo, morate priti v Louisiano; klub El Sid O's je pravo mesto! Tam najdete zydeco in blues. Vrniva se h glasbi Cliftona Chenierja. Kako glasbo tega pomembnega glasbenika čutite danes? Če ne bi bilo Cliftona Chenierja, jaz danes ne bi igral te glasbe. On je bil moj navdih. Govoril mi je, naj se ne sramujem svoje kulture. Naj igram zydeco, saj je to moja glasba, glasba, ki je del mene. Ni mi je treba hoditi iskat drugam, ker je že tu. Če ne bi bilo njega, ne bi bilo ne glasbenikov, kot sem jaz, ne glasbe, ki temelji na črnski tradicionalni; ne bi bilo kreolskega zydeca in cajuna za mlajše generacije. Verjemite mi, če ne bi bilo njega, jaz danes ne bi bil tukaj. Kako je Clifton Chenier vplival na vas in zakaj ga cenite? Veliko sem se naučil. Sem zelo žilav glasbenik, igral sem različne glasbene sloge, predvsem pa zelo rad igram. Ni važno, za kakšno zvrst gre, vedno dam vse od sebe. Prav tega sem se naučil od Cliftona Chenierja, kajti ko je on stopil na oder, je prostor preplavila energija. Denar ni pomemben, pomembno je, kaj rad počneš. Rekel bi takole. So ljudje, ki pravijo, da z igranjem zaslužijo, vendar moraš imeti glasbo najprej v srcu. Nič nimam proti temu, da si kdo z glasbo služi denar, vendar moraš imeti glasbo predvsem rad, rad moraš imeti tisto, kar delaš. Jaz uživam v tem, kar počnem. Katero obdobje Chenierjevega ustvarjanja imate najraje? Njegovo glasbo poznam od tedaj, ko sem ga spoznal, to je od leta 1976. Moj oče in Clifton Chenier sta bila zelo dobra prijatelja. On ga dobro pozna, jaz pa sem njegovo glasbo dobro spoznal šele, ko sem igral z njim. Pesmi, ki jih je igral prej, sem spoznaval na odru, igral sem jih in vse so mi bile neznansko všeč. Torej poznam tudi njegovo starejšo glasbo. Od dne, ko sem se mu pridružil, pa do zadnjega dne sodelovanja z njim sem se povsem zavedal njegove veličine. Njegova veličina sta bili glasba in kultura, v njegovi glasbi so prevladovale korenine. Kako se spominjate nastopov Cliftona Chenierja, posebno tistih, pri katerih ste bili zraven? Ko si na odru s Cliftonom Chenierjem, tega ne pozabiš. Ne pozabiš nobenega izmed 365 dni, spominjaš se vsakega posebej, kajti vedno je bilo razburljivo in neprekosljivo. Bil je preprosto človek, poln energije. Tako je bilo vse do njegove smrti. Njegovi nastopi so trajali po štiri ure skupaj, energija je bila tako močna, da si si, ko je bilo koncerta konec, rekel: 'Kako hitro je čas minil.' Štiri ure so se zdele kot ena, kajti vse je potekalo tako gladko. Bil je zelo profesionalen glasbenik; zavedal se je, da je na odru zato, da se razdaja v igranju. Kakšno pa je vaše mnenje o vplivu Amedeeja Ardoina na cajun in zydeco? Ta družina je nastopala več generacij, bili so med največjimi glasbeniki tistega obdobja. Moje poznavanje Ardoinov ni preveč dobro, vendar vem, da je bila vsa družina zelo predana glasbi in danes pomeni korenine zydeca. To so bili zelo profesionalni ljudje. Kdaj ste začeli pisati svoje pesmi in o čem govorite v njih? Vedno sem sam pisal pesmi, ki jih igram, izvajam pa tudi veliko priredb. S skupino aranžiram pesmi in jih prilagodim zvoku harmonike in zydeca. Moja glasba govori o resničnosti. Ko igram zydeco, mislim na srečne ljudi, ki se vedno smejijo in plešejo. To so pesmi, ki te razvedrijo, ko si žalosten. To ni takšna zvrst glasbe kot, recimo, žalostni blues, ki te zamori. Če si otožen in želiš ostati otožen, nikar na prihajaj na takšne predstave, kajti ko boš odšel, zaradi velike zabave gotovo ne boš več žalosten. To je tisto, kar nosim v srcu, pa naj prideta dva ali pa dva tisoč ljudi; nasmeh na licu mi pove, da sem na dobri poti. Nenehno moram čutiti, da z glasbo osrečujem ljudi. Na svetu je že tako ali tako preveč žalostnih obrazov. Kaj je bil glavni razlog, da ste ustanovili skupino, ki igra zydeco? Prvo skupino sem imel leta 1971; imenovala se je Buckwheat And Hitchhikers. Nastopal sem s petnajstimi glasbeniki. Tega, kar delam od leta 1975, nisem počel nikoli prej v življenju. Sploh nisem prepeval. Pel sem nekaj spremljevalnih vokalov pri Cliftonu Chenierju, vendar kot glavni pevec nisem nastopal. Do leta 1979 nisem nikoli igral harmonike. V moji prvi zasedbi Buckwheat And Hitchhikers - z njo sem igral do leta 1975 - je bilo petnajst zelo različnih mlajših glasbenikov. Ko sem si vzel leto dni počitka, sem dobil povabilo od Cliftona Chenierja. Mislil sem, da bo to dobra sprememba zame. Tudi z očetom se do tedaj nisva dobro razumela. Ko sem začel igrati s Cliftonom Chenierjem, pa sva postala najboljša prijatelja. Tedaj sem sklenil, da bom v svoji novi skupini igral harmoniko. Imel sem težave, ker nisem mogel najti dobrih pevcev. Vedel sem sicer zanje, vendar niso želeli peti z mano, saj so me poznali le kot organista. Niso si mogli predstavljati, da bi Buckwheat lahko igral harmoniko. Tako sem bil primoran peti sam in to počnem še danes. To je moja druga zasedba, gre nam dobro, ljudje prihajajo na naše koncerte, posneli smo petnajst albumov in s to zasedbo sem prepotoval veliko več držav kot s prvo. Za nameček sva se z očetom zelo zbližala. To je bila torej dobra poteza. Vaše igranje na harmoniko je nekaj posebnega. Kakšen je bil razvoj vašega lastnega sloga? Ko sem prvič igral zydeco, sem se odločil, da nekaj časa ne bom igral nič drugega. Tej glasbi sem želel dati priložnost. Odločil sem se: če bom igral to glasbo, jo bom igral za vse generacije. Do tedaj sem bil eden največjih kritikov zydeca, zanj sem dolgo mislil, da je glasba stare generacije. Začel sem igrati za stare in mlade. Vse se je dogajalo zelo hitro. Ljudje so čutili tako, kot sem čutil jaz. Sploh nisem vedel, da harmonika to zmore. Mislil sem, da se jo lahko igra le na en način, jaz pa sem popolnoma spremenil njen repertoar. Vnesel sem malo rock'n'rolla, bluesa in funka. Povejte mi kaj več o vplivu rhythm and bluesa v svoji glasbi. Funk Jamesa Browna, skupina Neville Brothers in funk iz New Orleansa, ljudje, kot so Bobby Womack in Aretha Franklin, veliko sta me naučila tudi Rufus Thomas in Chaka Khan. Tako veliko različnih ljudi je vplivalo name, kajti zares se veliko dogaja. V bluesu so to B. B. King, Little Milton, Albert Collins, Albert King, veliko je bluesovskega vpliva. Poslušam veliko bluesa, veliko funka, na sploh poslušam veliko različne glasbe, kajti vedno se učim. Nikoli nisi prestar, da se ne bi še česa naučil. Moji prijatelji iz skupine Los Lobos igrajo tex mex. Rad poslušam vse zvrsti glasbe. Imam prijatelja Paquita s Karibov, ki je saksofonist. Poslušam glasbo različnih kultur, tudi rap. To sicer še ne pomeni, da mi je všeč vsaka pesem, vendar najdem tisto, kar mi je všeč, in iz tega črpam in se učim. Nikoli ne zapiram vrat. Ušesa imam vedno na široko odprta. Vaš slog zydeca je bil izoblikovan že na prvih albumih. Kako vam je v vseh teh letih uspelo ostati zvest svojim načelom? Včasih je to zelo težko. Vendar, ko ustvarjaš nekaj, kar ti je zelo pomembno, zame je to glasba, ne smeš pustiti, da te zmotijo ali ti vzamejo pogum že majhne težave. Zavedam se, da mi je glasba najpomembnejša, da je na prvem mestu. Vse drugo ni tako pomembno, in zato za druge stvari ne skrbim preveč. Povsod pustim, da gre kaj narobe, razen pri glasbi. Zelo sem ji predan. Če si prepričan, da je glasba tisto, kar znaš najbolje, je to v redu. Če pa nisi prepričan, si moraš najti kaj drugega. Bil sem vesel, ko sem Willieja Nelsona slišal peti skladbo Man With The Blues na vaši plošči Five Card Stud. Kako se spominjate tega snemanja? Že dolgo sem oboževalec Willieja Nelsona. Rad imam country and western, Charlie Pride je osupljivo dober pevec. To sta moji legendi. Ko sem Willieja Nelsona osebno spoznal - to je bilo v studiu v Austinu v Teksasu, ko sva snemala njegovo pesem, pravzaprav eno prvih pesmi, kar jih je posnel - je bilo enkratno. Srečen je bil, da sem izbral eno njegovih pesmi za ploščo. Zelo profesionalen je, in to zelo cenim. Ni veliko ljudi, ki so tako prijazni in prijetni. Včasih je treba dolgo iskati in izbirati med številnimi glasbeniki, preden najdeš pravega človeka. Jaz sem izbral Willieja Nelsona. Kakšna bo prihodnost zydeca? Prihodnosti zydeca doma in v svetu ne morem napovedati. Vesel sem, da je ta glasba danes povsod navzoča, saj je bila nekoč omejena le na jugozahodno Louisiano in namenjena predvsem družinski zabavi. Vesel sem, da sem jo lahko doživljal z ljudmi iz Lousiane. Ta glasba bo torej prav gotovo še tu, ne glede na to, ali bo na radiu in ali jo bodo poslušali povsod ali ne. Vedno jo bodo igrali za domačo zabavo, tako kot so jo stare generacije. Ta glasba ne bo nikoli izginila. Moji otroci, moji vnuki in njihovi otroci bodo še dolgo poslušali zydeco. Še naprej bi rad delal to, kar delam zdaj, in upam, da se bom nekoč vrnil v tvojo deželo, ti zaigral nekaj glasbe ter te zapustil z nasmehom na obrazu. Moji načrti so še naprej snemati in ustvarjati glasbo. Tega se zelo veselim. JANE WEBER
Žal že pokojni Stanley Dural je bil eden tistih ameriških glasbenikov, ki so brezkompromisno ustvarjali v tradiciji in izročilu zakoreninjeno glasbo, hkrati pa so starim in obrabljenim obrazcem dodali nekaj novega ter s kakovostnim pristopom budili upanje, da Amerike le ne bo mogoče tako zlahka zbrisati z glasbenega zemljevida. Zydeco je sodeč po prodaji plošč tudi pri nas razmeroma priljubljen, vendar smo doslej koncertov tovrstne glasbe slišali bolj malo. Če ne bi bilo festivala Druga godba, pa bi nam bila tudi glasba s koncertov skupine Buckwheat Zydeco tuja in neznana. No, ob skupini Buckwheat Zydeco Stanleyja Durala smo pozneje pri nas slišali še Nathana Williamsa in C.J. Chenierja. Tako smo zydeco spoznali z različnih zornih kotov in estetskih prepričanj, prav vse koncerte pa ste lahko slišali v oddajah urednika Janeta Webra na Radiu Slovenija. Nocoj vam prvič predstavljamo integralno inačico koncerta Stanleyja Durala in njegove skupine Buckwheat Zydeco s festivala Druga godba. Želimo vam prijetno poslušanje in obilo zabave. Ta glasba je namreč namenjena plesu. Igra vam skupina Buckwheat Zydeco!!! Festival Druga godba si bomo zapomnili tudi po vročem koncertu Stanleyja 'Buckwheata' Durala oziroma skupine Buckwheat Zydeco. To je bilo prvo srečanje slovenskega občinstva z zydecom in resnično upamo, da jih bo v naših krajih še več. Tu lahko prvič slišite integralno inačico koncerta.Preberete pa lahko tudi intervju s Stanleyjem Duralom. Buckweat Zydeco Glasbo moraš imeti rad Festival Druga godba si bomo zapomnili tudi po vročem koncertu Stanleyja 'Buckwheata' Durala oziroma skupine Buckwheat Zydeco. To je bilo prvo srečanje slovenskega občinstva z zydecom in resnično upam, da jih bo v naših krajih še več. Številni kritiki ljubljanskega koncerta sicer niso ravno pohvalili, sam pa sem imel srečo, da sem to skupino - eno najboljših, ki izvajajo današnji zydeco - slišal tudi v Perli. Pregrešno igralniško razpoloženje je bilo več kot primerno za odlično predstavo in lahko mi verjamete, da se glasba zasedbe Buckwheat Zydeco lepše sliši na klubskem odru. S Stanleyjem Duralom sva se pred koncertom v Križankah pogovarjala v studiu Radia Slovenija. Povejte nam kaj o svoji mladosti. Kdaj ste vzljubili glasbo in kdo so bili vaši prvi vzorniki? Glasba je bila pravzaprav že v moji družini. Oče je vsak dan mojega življenja, kolikor se spominjam, igral harmoniko, mati je doma prepevala spirituale, starejši brat pa je igral klavir. Klavir smo imeli vedno pri hiši, včasih celo dva. Skušal sem igrati na klavir in se igranja nanj začel učiti že zelo zgodaj, s petimi leti. Svoje orgle sem dobil, ko mi je bilo devet let. Tedaj sem začel poklicno kariero na odru. Moja junaka sta bila Fats Domino in Little Richard, zaradi igranja na klavir, in nekateri bluesovski pevci, recimo Lightnin' Hopkins in Muddy Waters. Najbolj sta me privlačila rock'n'roll in blues. To je bilo tisto, kar sem poslušal. Vsak dan sem poslušal tudi očeta, kako je igral na harmoniko, vendar je sam nisem preveč rad igral. Moji glasbeni vplivi so se vseeno začeli doma. Spomnim se, da ste na začetku igrali funk. Rad imam funk. Dolgo sem ga igral. Funk je v moji glasbi slišati tudi danes, skoraj v vsaki pesmi ga lahko slišite. Kot sem že rekel, sem začel nastopati z devetimi leti, ko sem v spremstvu močne rhythm and bluesovske zasedbe Sammy And The Untouchables po Louisiani igral rock'n'roll in funk. Takšen močan rhythm and blues smo igrali do leta 1975. Harmoniki sem se začel posvečati leta 1979, takoj po tistem, ko nisem več igral Hammondovih orgel za kralja zydeca Cliftona Chenierja. Kako pa ste dokončno tako globoko vzljubili zydeco? Mnenje o igranju na harmoniko sem spremenil, ko sem začel igrati orgle v zasedbi Cliftona Chenierja. Do tedaj sem zydeco ostro kritiziral. Nisem ga prenesel, kajti moj oče je harmoniko igral vsak dan, lahko bi rekel skoraj nepretrgoma vseh 24 ur, zato mi je harmonika presedala. Mislil sem, da je to glasba stare generacije, glasba mojega očeta in ne moja glasba, glasba moje generacije. Sodelovanje s Cliftonom Chenierjem pa me je povsem spreobrnilo. Neupravičeno sem kritiziral nekaj, kar ima korenine v kulturi. Naučil sem se, da tistega, česar ne poznaš, ne smeš kritizirati. To je bila dobra šola zame. Danes zato govorim mladim: 'Če česa ne razumete, se o tem poučite, kajti jutri s takšnim mišljenjem ne boste prišli nič dlje kot do tam, kjer ste danes.' Chenierjeva glasba me je popolnoma prevzela. Prvič sem z njim nastopil nekega večera v klubu v svojem domačem mestu Lafayette; povabil me je, naj se mu pridružim kot organist. Odločil sem se poskusiti, saj se z očetom nisva preveč dobro razumela; nikoli me ni prišel poslušat, ko sem igral funk in rock'n'roll. Sploh ni želel, da bi njegov sin igral orgle; želel je, da bi igral harmoniko. Nisva bila v dobrih odnosih, dokler se nisem pridružil Cliftonu Chenierju. Tistega večera sem se vabilu odzval, da bi ustregel očetu. Nameraval sem igrati le tisto noč, vendar sem v zasedbi ostal dve leti. Nastop je bil podoben eksploziji, energija je bila na vrhuncu in nisem mogel verjeti, da se da tako igrati na harmoniko. Zaljubil sem se vanjo. Kako pa je danes v Lafayettu? Kar se tiče zdajšnjega dogajanja v klubih, je čudovit El Sid O's Rhythm and Blues Club. S Sidovim bratom sva dobra prijatelja in tudi on je vedno bolj priljubljen harmonikar. Vedno več njegovih uspešnic lahko slišimo na glasbenih lestvicah. Zapomnite si ime Nathan Williams and His Zydeco Cha-Chas. Če želite resnično dobro zabavo, morate priti v Louisiano; klub El Sid O's je pravo mesto! Tam najdete zydeco in blues. Vrniva se h glasbi Cliftona Chenierja. Kako glasbo tega pomembnega glasbenika čutite danes? Če ne bi bilo Cliftona Chenierja, jaz danes ne bi igral te glasbe. On je bil moj navdih. Govoril mi je, naj se ne sramujem svoje kulture. Naj igram zydeco, saj je to moja glasba, glasba, ki je del mene. Ni mi je treba hoditi iskat drugam, ker je že tu. Če ne bi bilo njega, ne bi bilo ne glasbenikov, kot sem jaz, ne glasbe, ki temelji na črnski tradicionalni; ne bi bilo kreolskega zydeca in cajuna za mlajše generacije. Verjemite mi, če ne bi bilo njega, jaz danes ne bi bil tukaj. Kako je Clifton Chenier vplival na vas in zakaj ga cenite? Veliko sem se naučil. Sem zelo žilav glasbenik, igral sem različne glasbene sloge, predvsem pa zelo rad igram. Ni važno, za kakšno zvrst gre, vedno dam vse od sebe. Prav tega sem se naučil od Cliftona Chenierja, kajti ko je on stopil na oder, je prostor preplavila energija. Denar ni pomemben, pomembno je, kaj rad počneš. Rekel bi takole. So ljudje, ki pravijo, da z igranjem zaslužijo, vendar moraš imeti glasbo najprej v srcu. Nič nimam proti temu, da si kdo z glasbo služi denar, vendar moraš imeti glasbo predvsem rad, rad moraš imeti tisto, kar delaš. Jaz uživam v tem, kar počnem. Katero obdobje Chenierjevega ustvarjanja imate najraje? Njegovo glasbo poznam od tedaj, ko sem ga spoznal, to je od leta 1976. Moj oče in Clifton Chenier sta bila zelo dobra prijatelja. On ga dobro pozna, jaz pa sem njegovo glasbo dobro spoznal šele, ko sem igral z njim. Pesmi, ki jih je igral prej, sem spoznaval na odru, igral sem jih in vse so mi bile neznansko všeč. Torej poznam tudi njegovo starejšo glasbo. Od dne, ko sem se mu pridružil, pa do zadnjega dne sodelovanja z njim sem se povsem zavedal njegove veličine. Njegova veličina sta bili glasba in kultura, v njegovi glasbi so prevladovale korenine. Kako se spominjate nastopov Cliftona Chenierja, posebno tistih, pri katerih ste bili zraven? Ko si na odru s Cliftonom Chenierjem, tega ne pozabiš. Ne pozabiš nobenega izmed 365 dni, spominjaš se vsakega posebej, kajti vedno je bilo razburljivo in neprekosljivo. Bil je preprosto človek, poln energije. Tako je bilo vse do njegove smrti. Njegovi nastopi so trajali po štiri ure skupaj, energija je bila tako močna, da si si, ko je bilo koncerta konec, rekel: 'Kako hitro je čas minil.' Štiri ure so se zdele kot ena, kajti vse je potekalo tako gladko. Bil je zelo profesionalen glasbenik; zavedal se je, da je na odru zato, da se razdaja v igranju. Kakšno pa je vaše mnenje o vplivu Amedeeja Ardoina na cajun in zydeco? Ta družina je nastopala več generacij, bili so med največjimi glasbeniki tistega obdobja. Moje poznavanje Ardoinov ni preveč dobro, vendar vem, da je bila vsa družina zelo predana glasbi in danes pomeni korenine zydeca. To so bili zelo profesionalni ljudje. Kdaj ste začeli pisati svoje pesmi in o čem govorite v njih? Vedno sem sam pisal pesmi, ki jih igram, izvajam pa tudi veliko priredb. S skupino aranžiram pesmi in jih prilagodim zvoku harmonike in zydeca. Moja glasba govori o resničnosti. Ko igram zydeco, mislim na srečne ljudi, ki se vedno smejijo in plešejo. To so pesmi, ki te razvedrijo, ko si žalosten. To ni takšna zvrst glasbe kot, recimo, žalostni blues, ki te zamori. Če si otožen in želiš ostati otožen, nikar na prihajaj na takšne predstave, kajti ko boš odšel, zaradi velike zabave gotovo ne boš več žalosten. To je tisto, kar nosim v srcu, pa naj prideta dva ali pa dva tisoč ljudi; nasmeh na licu mi pove, da sem na dobri poti. Nenehno moram čutiti, da z glasbo osrečujem ljudi. Na svetu je že tako ali tako preveč žalostnih obrazov. Kaj je bil glavni razlog, da ste ustanovili skupino, ki igra zydeco? Prvo skupino sem imel leta 1971; imenovala se je Buckwheat And Hitchhikers. Nastopal sem s petnajstimi glasbeniki. Tega, kar delam od leta 1975, nisem počel nikoli prej v življenju. Sploh nisem prepeval. Pel sem nekaj spremljevalnih vokalov pri Cliftonu Chenierju, vendar kot glavni pevec nisem nastopal. Do leta 1979 nisem nikoli igral harmonike. V moji prvi zasedbi Buckwheat And Hitchhikers - z njo sem igral do leta 1975 - je bilo petnajst zelo različnih mlajših glasbenikov. Ko sem si vzel leto dni počitka, sem dobil povabilo od Cliftona Chenierja. Mislil sem, da bo to dobra sprememba zame. Tudi z očetom se do tedaj nisva dobro razumela. Ko sem začel igrati s Cliftonom Chenierjem, pa sva postala najboljša prijatelja. Tedaj sem sklenil, da bom v svoji novi skupini igral harmoniko. Imel sem težave, ker nisem mogel najti dobrih pevcev. Vedel sem sicer zanje, vendar niso želeli peti z mano, saj so me poznali le kot organista. Niso si mogli predstavljati, da bi Buckwheat lahko igral harmoniko. Tako sem bil primoran peti sam in to počnem še danes. To je moja druga zasedba, gre nam dobro, ljudje prihajajo na naše koncerte, posneli smo petnajst albumov in s to zasedbo sem prepotoval veliko več držav kot s prvo. Za nameček sva se z očetom zelo zbližala. To je bila torej dobra poteza. Vaše igranje na harmoniko je nekaj posebnega. Kakšen je bil razvoj vašega lastnega sloga? Ko sem prvič igral zydeco, sem se odločil, da nekaj časa ne bom igral nič drugega. Tej glasbi sem želel dati priložnost. Odločil sem se: če bom igral to glasbo, jo bom igral za vse generacije. Do tedaj sem bil eden največjih kritikov zydeca, zanj sem dolgo mislil, da je glasba stare generacije. Začel sem igrati za stare in mlade. Vse se je dogajalo zelo hitro. Ljudje so čutili tako, kot sem čutil jaz. Sploh nisem vedel, da harmonika to zmore. Mislil sem, da se jo lahko igra le na en način, jaz pa sem popolnoma spremenil njen repertoar. Vnesel sem malo rock'n'rolla, bluesa in funka. Povejte mi kaj več o vplivu rhythm and bluesa v svoji glasbi. Funk Jamesa Browna, skupina Neville Brothers in funk iz New Orleansa, ljudje, kot so Bobby Womack in Aretha Franklin, veliko sta me naučila tudi Rufus Thomas in Chaka Khan. Tako veliko različnih ljudi je vplivalo name, kajti zares se veliko dogaja. V bluesu so to B. B. King, Little Milton, Albert Collins, Albert King, veliko je bluesovskega vpliva. Poslušam veliko bluesa, veliko funka, na sploh poslušam veliko različne glasbe, kajti vedno se učim. Nikoli nisi prestar, da se ne bi še česa naučil. Moji prijatelji iz skupine Los Lobos igrajo tex mex. Rad poslušam vse zvrsti glasbe. Imam prijatelja Paquita s Karibov, ki je saksofonist. Poslušam glasbo različnih kultur, tudi rap. To sicer še ne pomeni, da mi je všeč vsaka pesem, vendar najdem tisto, kar mi je všeč, in iz tega črpam in se učim. Nikoli ne zapiram vrat. Ušesa imam vedno na široko odprta. Vaš slog zydeca je bil izoblikovan že na prvih albumih. Kako vam je v vseh teh letih uspelo ostati zvest svojim načelom? Včasih je to zelo težko. Vendar, ko ustvarjaš nekaj, kar ti je zelo pomembno, zame je to glasba, ne smeš pustiti, da te zmotijo ali ti vzamejo pogum že majhne težave. Zavedam se, da mi je glasba najpomembnejša, da je na prvem mestu. Vse drugo ni tako pomembno, in zato za druge stvari ne skrbim preveč. Povsod pustim, da gre kaj narobe, razen pri glasbi. Zelo sem ji predan. Če si prepričan, da je glasba tisto, kar znaš najbolje, je to v redu. Če pa nisi prepričan, si moraš najti kaj drugega. Bil sem vesel, ko sem Willieja Nelsona slišal peti skladbo Man With The Blues na vaši plošči Five Card Stud. Kako se spominjate tega snemanja? Že dolgo sem oboževalec Willieja Nelsona. Rad imam country and western, Charlie Pride je osupljivo dober pevec. To sta moji legendi. Ko sem Willieja Nelsona osebno spoznal - to je bilo v studiu v Austinu v Teksasu, ko sva snemala njegovo pesem, pravzaprav eno prvih pesmi, kar jih je posnel - je bilo enkratno. Srečen je bil, da sem izbral eno njegovih pesmi za ploščo. Zelo profesionalen je, in to zelo cenim. Ni veliko ljudi, ki so tako prijazni in prijetni. Včasih je treba dolgo iskati in izbirati med številnimi glasbeniki, preden najdeš pravega človeka. Jaz sem izbral Willieja Nelsona. Kakšna bo prihodnost zydeca? Prihodnosti zydeca doma in v svetu ne morem napovedati. Vesel sem, da je ta glasba danes povsod navzoča, saj je bila nekoč omejena le na jugozahodno Louisiano in namenjena predvsem družinski zabavi. Vesel sem, da sem jo lahko doživljal z ljudmi iz Lousiane. Ta glasba bo torej prav gotovo še tu, ne glede na to, ali bo na radiu in ali jo bodo poslušali povsod ali ne. Vedno jo bodo igrali za domačo zabavo, tako kot so jo stare generacije. Ta glasba ne bo nikoli izginila. Moji otroci, moji vnuki in njihovi otroci bodo še dolgo poslušali zydeco. Še naprej bi rad delal to, kar delam zdaj, in upam, da se bom nekoč vrnil v tvojo deželo, ti zaigral nekaj glasbe ter te zapustil z nasmehom na obrazu. Moji načrti so še naprej snemati in ustvarjati glasbo. Tega se zelo veselim. JANE WEBER
Koncert v sklopu RadioSi MainStage je tokrat prinesel novo izjemno glasbeno doživetje z nastopom dolenjskih glasbenikov Lamai in Bort Rossa. V polurnem koncertu sta občinstvo razvajala s tenkočutnim prepletom svojih avtorskih skladb, ki nosijo globoko čustveno noto. Skladbe kot so Spet te slišim, Moja jutra, Ko čutim te jaz in aktualna Ampak midva sva svobodna prepletajo intimo, emocije in svobodomiselnost, kar je ustvarilo prijetno vzdušje vredno poslušanja.
Koncert v sklopu RadioSi MainStage je tokrat prinesel novo izjemno glasbeno doživetje z nastopom dolenjskih glasbenikov Lamai in Bort Rossa. V polurnem koncertu sta občinstvo razvajala s tenkočutnim prepletom svojih avtorskih skladb, ki nosijo globoko čustveno noto. Skladbe kot so Spet te slišim, Moja jutra, Ko čutim te jaz in aktualna Ampak midva sva svobodna prepletajo intimo, emocije in svobodomiselnost, kar je ustvarilo prijetno vzdušje vredno poslušanja.
Serija gostovanj izbranih slovenskih bendov na Radio Si Main Stage.
Serija gostovanj izbranih slovenskih bendov na Radio Si Main Stage.
Serija gostovanj izbranih slovenskih bendov na Radio Si Main Stage.
Serija gostovanj izbranih slovenskih bendov na Radio Si Main Stage.
V Godbah z zgodbo poslušamo nekaj skladb, ki jih je revija Rolling Stone uvrstila med 500 najboljših vseh časov. Med njimi so tudi Purple Rain pokojnega Princa, pa Ring of fire v izvedbi Johnnyja Casha, Crazy in love ameriške pevke z največ nagradami gramy- Beyonce, Superstition Stevieja Wonderja in Smells like Teen Spirit skupine Nirvana.
V Godbah z zgodbo poslušamo nekaj skladb, ki jih je revija Rolling Stone uvrstila med 500 najboljših vseh časov. Med njimi so tudi Purple Rain pokojnega Princa, pa Ring of fire v izvedbi Johnnyja Casha, Crazy in love ameriške pevke z največ nagradami gramy- Beyonce, Superstition Stevieja Wonderja in Smells like Teen Spirit skupine Nirvana.
Trio prepušča poslušalcu, da v skladbah najde vprašanja in odgovore nanj. Če so odgovori različni, je namen dosežen.
Trio prepušča poslušalcu, da v skladbah najde vprašanja in odgovore nanj. Če so odgovori različni, je namen dosežen.
Jutra ob kavi so še lepša ob kitari
Glasbenica mnogih žanrov Eva Kovačič diha za in z glasbo. Podala se je tudi na svojo glasbeno pot in kako ta zveni v akustični verziji?
Glasbenica mnogih žanrov Eva Kovačič diha za in z glasbo. Podala se je tudi na svojo glasbeno pot in kako ta zveni v akustični verziji?
Jutra ob kavi so še lepša ob kitari
Glasbenica mnogih žanrov Eva Kovačič diha za in z glasbo. Podala se je tudi na svojo glasbeno pot in kako ta zveni v akustični verziji?
Glasbenica mnogih žanrov Eva Kovačič diha za in z glasbo. Podala se je tudi na svojo glasbeno pot in kako ta zveni v akustični verziji?
Na tradicionalnem decembrskem koncertu Izštekanih 10 Vala 202 se je izštekala legendarna zasedba Elevators. Predstavila je nov album, ki ga je posnela z Big Bandom RTV Slovenija, skupaj s številnimi pevci pa se je ozrla tudi v svojo zgodovino. V polnem Kinu Šiška je sinoči nastopila legendarna zasedba Elevators, katere člani (basist Jani Hace, kitarist Robi Pikl, klaviaturist Davor Klarić in bobnar Sergej Ranđelović RunJoe) so vtkani v osrednja vozlišča mreže slovenske popularne glasbe. Skupaj z Big Bandom RTV Slovenija so predstavili nov album, ki je nastal pod okriljem Prvega programa Radia Slovenija. Aranžmaje za dvanajst skladb, ki dvigujejo telo in duha, so prispevali Aleš Avbelj, Tadej Tomšič, Matjaž Mikuletič in Tomaž Gajšt. Za nepozabno glasbeno doživetje so se jim pridružili Lara Love, Buda (Elvis Jackson), Tokac (Dan D), Simon Avsec (Ana Pupedan), Jernej Dirnbek (Mi2, Dimek in Davor Klarić), Aleksandra Ilijevski, člani Manouche, Klemen Klemen in Vlado Kreslin.
Na tradicionalnem decembrskem koncertu Izštekanih 10 Vala 202 se je izštekala legendarna zasedba Elevators. Predstavila je nov album, ki ga je posnela z Big Bandom RTV Slovenija, skupaj s številnimi pevci pa se je ozrla tudi v svojo zgodovino. V polnem Kinu Šiška je sinoči nastopila legendarna zasedba Elevators, katere člani (basist Jani Hace, kitarist Robi Pikl, klaviaturist Davor Klarić in bobnar Sergej Ranđelović RunJoe) so vtkani v osrednja vozlišča mreže slovenske popularne glasbe. Skupaj z Big Bandom RTV Slovenija so predstavili nov album, ki je nastal pod okriljem Prvega programa Radia Slovenija. Aranžmaje za dvanajst skladb, ki dvigujejo telo in duha, so prispevali Aleš Avbelj, Tadej Tomšič, Matjaž Mikuletič in Tomaž Gajšt. Za nepozabno glasbeno doživetje so se jim pridružili Lara Love, Buda (Elvis Jackson), Tokac (Dan D), Simon Avsec (Ana Pupedan), Jernej Dirnbek (Mi2, Dimek in Davor Klarić), Aleksandra Ilijevski, člani Manouche, Klemen Klemen in Vlado Kreslin.
Tudi letos je tradicionalni koncert IZŠTEKANIH 10 potekal pred polnim ljubljanskim Kinom Šiška. Pred občinstvom se je tokrat izštekala legendarna zasedba ELEVATORS.
Tudi letos je tradicionalni koncert IZŠTEKANIH 10 potekal pred polnim ljubljanskim Kinom Šiška. Pred občinstvom se je tokrat izštekala legendarna zasedba ELEVATORS.
Glasbeni žanri izginjajo, čeprav jih je zmeraj več, kontradiktorno trdi Robert Bobnič, ki razmišlja o evoluciji žanrov v času, ko v svetu prevladuje poslušanje glasbe na spletu.
Glasbeni žanri izginjajo, čeprav jih je zmeraj več, kontradiktorno trdi Robert Bobnič, ki razmišlja o evoluciji žanrov v času, ko v svetu prevladuje poslušanje glasbe na spletu.
Sid Griffin igra kitaro, orglice in mandolino ter poje in na veliko piše svoje skladbe. Najbolj znan je po delu s skupino The Long Riders. Že pred desetletji je napisal knjigo o pionirju kantri roka Gramu Parsonsu, ki je tudi njegov največji glasbeni vzornik. Ob Parsonsu so na Griffina vplivali še skupine The Birds, Flying Burrito Brothers in Blood on the Saddle ter številni kantavtorji. Slišali boste akustični kitari, vokala in orglice. Koncert smo pod uredniškim vodstvom Janeta Webra posneli v klubu K4 v Ljubljani. Sida Griffina je spremljal kitarist Jonathan Lowson. Tonski mojster je bil Andrej Semolič.
Sid Griffin igra kitaro, orglice in mandolino ter poje in na veliko piše svoje skladbe. Najbolj znan je po delu s skupino The Long Riders. Že pred desetletji je napisal knjigo o pionirju kantri roka Gramu Parsonsu, ki je tudi njegov največji glasbeni vzornik. Ob Parsonsu so na Griffina vplivali še skupine The Birds, Flying Burrito Brothers in Blood on the Saddle ter številni kantavtorji. Slišali boste akustični kitari, vokala in orglice. Koncert smo pod uredniškim vodstvom Janeta Webra posneli v klubu K4 v Ljubljani. Sida Griffina je spremljal kitarist Jonathan Lowson. Tonski mojster je bil Andrej Semolič.
V oddaji RadioLive! je v studiu Hendrix gostovala Mia Guček s svojim bendom! Mlada pianistka, ki je osvajala svet in hkrati že od mladih let navduševala tudi v studiu Hendrix, je tokrat pripravila odličen glasbeni radijski koncert. Mia, vsestranska glasbenica, avtorica, producentka, pevka in zmagovalka Popevke, ki večinoma ustvarja v tujini, je z energičnim nastopom ter zgodbami iz svojega glasbenega in svetovnega ustvarjanja navdušila občinstvo. Oddajo, polno novih glasbenih presežkov, svežih načrtov ter zanimivih peripetij iz zakulisja svetovnega šovbiznisa, je vodila Urša Mravlje. To je bil večer, ki ga ne bomo pozabili!
V oddaji RadioLive! je v studiu Hendrix gostovala Mia Guček s svojim bendom! Mlada pianistka, ki je osvajala svet in hkrati že od mladih let navduševala tudi v studiu Hendrix, je tokrat pripravila odličen glasbeni radijski koncert. Mia, vsestranska glasbenica, avtorica, producentka, pevka in zmagovalka Popevke, ki večinoma ustvarja v tujini, je z energičnim nastopom ter zgodbami iz svojega glasbenega in svetovnega ustvarjanja navdušila občinstvo. Oddajo, polno novih glasbenih presežkov, svežih načrtov ter zanimivih peripetij iz zakulisja svetovnega šovbiznisa, je vodila Urša Mravlje. To je bil večer, ki ga ne bomo pozabili!
Izjemen koncertni večer je potekal v dvorani Glasbene šole Koper, kjer so zazvenele nove skladbe iz opusa skladateljice Luise Antoni. Glasbeni program so obogatili vrhunski izvajalci: Tommaso Luison (violina) Alessandra Trentin (harfa) Margerita Criestig (saksofon) Beatrice Zonata (klavir) Francesca Cescon (flavta) Vsako skladbo je z uvodno besedo predstavila avtorica sama, kar je obiskovalcem omogočilo globlji vpogled v njeno glasbeno vizijo. Koncert je bil zadnja "Iskra" pred nizom petih koncertov s tematiko Ognja, ki jih prinaša 9. Bienale Koper – mednarodni festival sodobne glasbe. Oddajo je vodila Simona Moličnik
Izjemen koncertni večer je potekal v dvorani Glasbene šole Koper, kjer so zazvenele nove skladbe iz opusa skladateljice Luise Antoni. Glasbeni program so obogatili vrhunski izvajalci: Tommaso Luison (violina) Alessandra Trentin (harfa) Margerita Criestig (saksofon) Beatrice Zonata (klavir) Francesca Cescon (flavta) Vsako skladbo je z uvodno besedo predstavila avtorica sama, kar je obiskovalcem omogočilo globlji vpogled v njeno glasbeno vizijo. Koncert je bil zadnja "Iskra" pred nizom petih koncertov s tematiko Ognja, ki jih prinaša 9. Bienale Koper – mednarodni festival sodobne glasbe. Oddajo je vodila Simona Moličnik
Eden naših najbolj priljubljenih primorskih glasbenikov je prav gotovo Slavko Ivančič. Prav letos praznuje 50 let glasbene kariere, pa tudi osebni jubilej, 70. rojstni dan. Obletnici je proslavil z albumom in nastopom v Cankarjevem domu. V Godbah z zgodbo pa bomo slišali nekaj njegovih uspešnic.
Eden naših najbolj priljubljenih primorskih glasbenikov je prav gotovo Slavko Ivančič. Prav letos praznuje 50 let glasbene kariere, pa tudi osebni jubilej, 70. rojstni dan. Obletnici je proslavil z albumom in nastopom v Cankarjevem domu. V Godbah z zgodbo pa bomo slišali nekaj njegovih uspešnic.
"Ponosen sem na uspeh tria Matter. Neverjetno se mi zdi, da je stvar, ki je specifična, saj moraš razumeti neki kodeks ali sleng ali pa se vsaj potrudit najti smisel, dosegla, kar je. Najlepše je, da iz nečesa, kar si včasih delal, zraste nekaj novega, drugačnega, s tem da v tem prepoznaš delček sebe."
"Ponosen sem na uspeh tria Matter. Neverjetno se mi zdi, da je stvar, ki je specifična, saj moraš razumeti neki kodeks ali sleng ali pa se vsaj potrudit najti smisel, dosegla, kar je. Najlepše je, da iz nečesa, kar si včasih delal, zraste nekaj novega, drugačnega, s tem da v tem prepoznaš delček sebe."
Skupina Masharik predstavlja glasbo, ki se nas dotakne in nas v hipu ogreje ter poživi. Njeni člani delujejo kot usklajeno glasbeno telo, v izrazu prepletajo blues, rok, soul in psihedelijo. Glasba zveni sveže, a hkrati spominja na organski, brezkompromisni zvok preteklih časov. Več o prvencu Otroci cvetja pevka Maša Bogataj.
Skupina Masharik predstavlja glasbo, ki se nas dotakne in nas v hipu ogreje ter poživi. Njeni člani delujejo kot usklajeno glasbeno telo, v izrazu prepletajo blues, rok, soul in psihedelijo. Glasba zveni sveže, a hkrati spominja na organski, brezkompromisni zvok preteklih časov. Več o prvencu Otroci cvetja pevka Maša Bogataj.
Jutra ob kavi so še lepša ob kitari
Tina Marinšek - Riba plava, nam je na Radiu Maribor predstavila nekaj pesmi iz svojega prvega albuma Potovalka. Kaj je v njo vse zložila? Prisluhnite.
Tina Marinšek - Riba plava, nam je na Radiu Maribor predstavila nekaj pesmi iz svojega prvega albuma Potovalka. Kaj je v njo vse zložila? Prisluhnite.
Jutra ob kavi so še lepša ob kitari
Tina Marinšek - Riba plava, nam je na Radiu Maribor predstavila nekaj pesmi iz svojega prvega albuma Potovalka. Kaj je v njo vse zložila? Prisluhnite.
Tina Marinšek - Riba plava, nam je na Radiu Maribor predstavila nekaj pesmi iz svojega prvega albuma Potovalka. Kaj je v njo vse zložila? Prisluhnite.
Koncerti – razvedrilni program
Jet Black Diamonds so nase prvič opozorili s singlom Retro anorak in od tedaj je šla njihova glasbena pot samo navzgor. Še zadnjič, Večvredne romance, Daj le daj, Strah me je, Pridni fantje, Belo sonce, Vlak … so uspešnice, ki so peterico kmalu ponesle med najvidnejše predstavnike novega vala slovenske glasbe. Aprila 2024 so se na velikem odru predstavili svoj dolgometražni prvenec Sladki problemi, ki je še vedno mladostno razigran, a zvokovno že zrelejši. V ritmu sladkih problemov je zaplesala razprodana dvorana Kina Šiška. Režija: Urška Žnidaršič.
Jet Black Diamonds so nase prvič opozorili s singlom Retro anorak in od tedaj je šla njihova glasbena pot samo navzgor. Še zadnjič, Večvredne romance, Daj le daj, Strah me je, Pridni fantje, Belo sonce, Vlak … so uspešnice, ki so peterico kmalu ponesle med najvidnejše predstavnike novega vala slovenske glasbe. Aprila 2024 so se na velikem odru predstavili svoj dolgometražni prvenec Sladki problemi, ki je še vedno mladostno razigran, a zvokovno že zrelejši. V ritmu sladkih problemov je zaplesala razprodana dvorana Kina Šiška. Režija: Urška Žnidaršič.
V Slovenijo po sedmih letih znova pride leta 1963 rojeni avstralski kitarist in pevec Hugo Race, ki ga poznamo po delu z Nickom Caveom in skupino The Bad Seeds. Race, ki je igral kitaro na štirih rednih studijskih albumih Nicka Cavea, sodi med glasbenike, ki se najdrzneje spopadajo z dediščino bluza in druge glasbe iz obdobja pred rokenrolom. Jedro koncerta v AKC Nama v Škofji Loki, ta bo v sredo, 27. novembra, bodo sestavljale skladbe s plošče Hundred Years, ki sta jo Race in njegov sedanji sodelavec, italijanski glasbeni čarovnik Michelangelo Russo, ki igra na orglice in skrbi za elektroniko, posnela lani, izšla pa je oktobra letos. »Hundred Years« je torej novi album Huga Racea in Michelangela Russoja. Združuje bluz, ambientalno glasbo in drzno futuristično elektroniko. Koncert v Škofji Loki bomo posneli za naš sobotni glasbeni večer. Tonski mojster bo Matjaž Mastnak, urednik pa Jane Weber. Koncert, ki ga lahko slišite tu, je iz leta 1994. Šlo je za enega prvih koncertov Huga Racea pri nas.
V Slovenijo po sedmih letih znova pride leta 1963 rojeni avstralski kitarist in pevec Hugo Race, ki ga poznamo po delu z Nickom Caveom in skupino The Bad Seeds. Race, ki je igral kitaro na štirih rednih studijskih albumih Nicka Cavea, sodi med glasbenike, ki se najdrzneje spopadajo z dediščino bluza in druge glasbe iz obdobja pred rokenrolom. Jedro koncerta v AKC Nama v Škofji Loki, ta bo v sredo, 27. novembra, bodo sestavljale skladbe s plošče Hundred Years, ki sta jo Race in njegov sedanji sodelavec, italijanski glasbeni čarovnik Michelangelo Russo, ki igra na orglice in skrbi za elektroniko, posnela lani, izšla pa je oktobra letos. »Hundred Years« je torej novi album Huga Racea in Michelangela Russoja. Združuje bluz, ambientalno glasbo in drzno futuristično elektroniko. Koncert v Škofji Loki bomo posneli za naš sobotni glasbeni večer. Tonski mojster bo Matjaž Mastnak, urednik pa Jane Weber. Koncert, ki ga lahko slišite tu, je iz leta 1994. Šlo je za enega prvih koncertov Huga Racea pri nas.
Serija gostovanj izbranih slovenskih bendov na Radio Si Main Stage.
Serija gostovanj izbranih slovenskih bendov na Radio Si Main Stage.
Serija gostovanj izbranih slovenskih bendov na Radio Si Main Stage.
Serija gostovanj izbranih slovenskih bendov na Radio Si Main Stage.
Serija gostovanj izbranih slovenskih bendov na Radio Si Main Stage.
Serija gostovanj izbranih slovenskih bendov na Radio Si Main Stage.
V studiu Hendrix Radia Koper je gostovala energična skupina Jet Black Diamonds, ki je v oddaji RadioLive! poskrbela za pravi glasbeni spektakel. Fantje, znani po svojem značilnem rock'n'roll zvoku in dinamičnih nastopih, so z nami delili glasbene utrinke, zanimive zgodbe iz ozadja ustvarjanja ter ekskluzivno predstavili svoje načrte za prihodnost. Večer je bil poln izjemne glasbe in nepozabnih vibracij, ki so navdušile vse prisotne Oddajo je vodil Blaž Maljevac
V studiu Hendrix Radia Koper je gostovala energična skupina Jet Black Diamonds, ki je v oddaji RadioLive! poskrbela za pravi glasbeni spektakel. Fantje, znani po svojem značilnem rock'n'roll zvoku in dinamičnih nastopih, so z nami delili glasbene utrinke, zanimive zgodbe iz ozadja ustvarjanja ter ekskluzivno predstavili svoje načrte za prihodnost. Večer je bil poln izjemne glasbe in nepozabnih vibracij, ki so navdušile vse prisotne Oddajo je vodil Blaž Maljevac
»Kot bend se začenjamo gibat bolj v elektronskih vodah. Zavedamo se, da kakšnemu oboževalcu ne bo všeč naš odmik od jazza, morda nam pa uspe kakšnem ljubitelju resne glasbe približati plesno.«
»Kot bend se začenjamo gibat bolj v elektronskih vodah. Zavedamo se, da kakšnemu oboževalcu ne bo všeč naš odmik od jazza, morda nam pa uspe kakšnem ljubitelju resne glasbe približati plesno.«
Jutra ob kavi so še lepša ob kitari
Mladi Primorci, so nam na Radiu Maribor s svojo glasbo pričarali veliko sonca in smeha. Čeprav sami pravijo, da jim akustične izvedbe, ne ležijo najbolj, v našem jutru tega ni bilo mogoče opaziti.
Mladi Primorci, so nam na Radiu Maribor s svojo glasbo pričarali veliko sonca in smeha. Čeprav sami pravijo, da jim akustične izvedbe, ne ležijo najbolj, v našem jutru tega ni bilo mogoče opaziti.
Jutra ob kavi so še lepša ob kitari
Mladi Primorci pravijo, da jim akustične izvedbe, ne ležijo najbolj, v našem jutru tega ni bilo mogoče opaziti.
Mladi Primorci pravijo, da jim akustične izvedbe, ne ležijo najbolj, v našem jutru tega ni bilo mogoče opaziti.
Sveža glasba slovenskih izvajalcev, ki so zjutraj slišati še posebej čudovito.
Sveža glasba slovenskih izvajalcev, ki so zjutraj slišati še posebej čudovito.
Mladeniči, zbrani v skupini Joker Out, so na tretjem albumu Souvenir pop zbrali vtise z raznih koncev Evrope. Večjezični album prinaša različne glasbene oblike in obraze ter bogato napolnjeno malho čustvenih stanj. Odveč je pisati, da se jim je v zadnjem letu in pol zgodilo veliko zanimivega, o tem in še marsičem pa pevec Bojan Cvjetićanin in basist Nace Jordan.
Mladeniči, zbrani v skupini Joker Out, so na tretjem albumu Souvenir pop zbrali vtise z raznih koncev Evrope. Večjezični album prinaša različne glasbene oblike in obraze ter bogato napolnjeno malho čustvenih stanj. Odveč je pisati, da se jim je v zadnjem letu in pol zgodilo veliko zanimivega, o tem in še marsičem pa pevec Bojan Cvjetićanin in basist Nace Jordan.
Jure Lesar je glasbenik in tekstopisec, ki ga spremljamo že več kot desetletje. Z edinstvenim vokalom in nostalgičnim zvokom kitare nas je tokratno sredino jutro skupaj z zasedbo Krila Ptice popeljal v druge čase s svežimi skladbami iz novega albuma Tu in zdaj.
Jure Lesar je glasbenik in tekstopisec, ki ga spremljamo že več kot desetletje. Z edinstvenim vokalom in nostalgičnim zvokom kitare nas je tokratno sredino jutro skupaj z zasedbo Krila Ptice popeljal v druge čase s svežimi skladbami iz novega albuma Tu in zdaj.
Sveža glasba slovenskih izvajalcev, ki so zjutraj slišati še posebej čudovito.
Sveža glasba slovenskih izvajalcev, ki so zjutraj slišati še posebej čudovito.
Sveža glasba slovenskih izvajalcev, ki so zjutraj slišati še posebej čudovito.
Sveža glasba slovenskih izvajalcev, ki so zjutraj slišati še posebej čudovito.
Sveža glasba slovenskih izvajalcev, ki so zjutraj slišati še posebej čudovito.
Sveža glasba slovenskih izvajalcev, ki so zjutraj slišati še posebej čudovito.