Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Glasbena oddaja prinaša koncerte različnih glasbenih zvrsti s področja slovenske in svetovne popularne, jazzovske, tudi klasične glasbe.
Avtor: Jane Weber
Pisec pesmi je na ameriškem glasbenem prizorišču zelo cenjena osebnost. Če se je katera izmed njegovih pesmi uvrstila visoko na lestvici, namreč obstaja velika verjetnost, da bo vse življenje redno dobival nezanemarljive vsote od avtorskih pravic; tudi če ni ne vem kako uspešen glasbenik, ga bodo poslušalci in nadobudni pevci radi poslušali in vedno znova snemali njegove skladbe. Townes Van Zandt svojih pesmi sicer ni prodajal na razprodajah; največ je verjetno zaslužil s pesmijo Pancho And Lefty, saj sta jo Merle Haggard in Willie Nelson ponesla na prvo mesto lestvice kantrija, se je pa vseeno zavedal, da od njih lahko preživi. Natančneje, zavedal se je, da mora preživeti njegova družina, zato je nad denarjem od avtorskih pravic bedela žena Jeanene, sam pa se je pravzaprav preživljal z najbolj krvavim delom, kar jih pozna neusmiljena glasbena industrija: s koncerti doma v ZDA in v tujini. Predvsem v Evropi je imel zvesto občinstvo, ki je prišlo tudi na koncert v ljubljanskem klubu K4. Posebno zadnja leta svojega življenja je Townes Van Zandt veliko nastopal in eno takih potovanj ga je je leta 1994 pripeljalo tudi v naše kraje. Townesovi trije glavni vzorniki so bili Hank Williams, Lightnin' Hopkins in Bob Dylan, je pa sam vplival na številne glasbenike; pri nas je njegove pesmi snemal Luka Gluvič, prevajal Matej Krajnc, med pomembnimi poslušalci in izvajalci Van Zandtove glasbe pa je tudi Američan Chris Eckman, ki živi v Sloveniji in ga po svetu poznajo kot vodjo skupine The Walkabouts. Minilo je 30 let od Van Zandtovega koncerta edinega v Sloveniji in zdaj ga boste prvič v celoti slišali na Prvem. Želimo vam prijetno poslušanje.
Pisec pesmi je na ameriškem glasbenem prizorišču zelo cenjena osebnost. Če se je katera izmed njegovih pesmi uvrstila visoko na lestvici, namreč obstaja velika verjetnost, da bo vse življenje redno dobival nezanemarljive vsote od avtorskih pravic; tudi če ni ne vem kako uspešen glasbenik, ga bodo poslušalci in nadobudni pevci radi poslušali in vedno znova snemali njegove skladbe. Townes Van Zandt svojih pesmi sicer ni prodajal na razprodajah; največ je verjetno zaslužil s pesmijo Pancho And Lefty, saj sta jo Merle Haggard in Willie Nelson ponesla na prvo mesto lestvice kantrija, se je pa vseeno zavedal, da od njih lahko preživi. Natančneje, zavedal se je, da mora preživeti njegova družina, zato je nad denarjem od avtorskih pravic bedela žena Jeanene, sam pa se je pravzaprav preživljal z najbolj krvavim delom, kar jih pozna neusmiljena glasbena industrija: s koncerti doma v ZDA in v tujini. Predvsem v Evropi je imel zvesto občinstvo, ki je prišlo tudi na koncert v ljubljanskem klubu K4. Posebno zadnja leta svojega življenja je Townes Van Zandt veliko nastopal in eno takih potovanj ga je je leta 1994 pripeljalo tudi v naše kraje. Townesovi trije glavni vzorniki so bili Hank Williams, Lightnin' Hopkins in Bob Dylan, je pa sam vplival na številne glasbenike; pri nas je njegove pesmi snemal Luka Gluvič, prevajal Matej Krajnc, med pomembnimi poslušalci in izvajalci Van Zandtove glasbe pa je tudi Američan Chris Eckman, ki živi v Sloveniji in ga po svetu poznajo kot vodjo skupine The Walkabouts. Minilo je 30 let od Van Zandtovega koncerta edinega v Sloveniji in zdaj ga boste prvič v celoti slišali na Prvem. Želimo vam prijetno poslušanje.
Leta 1961 rojenega Lobija umeščajo med najboljše mlajše malijske glasbenike. Prvi album “Bambara Blues” (Traore pripada bambarskemu ljudstvu) je objavil leta 1991, sledila sta “Bamako” (1994) in “Segati” (1996), pri katerem je bil glasbeni direktor in soigralec v nekaj skladbah starosta malijskega bluza Ali Farka Toure, ki je rad poslušal Američana Johna Leeja Hookerja. Februarja leta 1999 je pri francoski založbi Cobalt izšla Lobijeva četrta plošča “Duga”, ki jo je posnel v Tourejevem studiu, na njej pa ob številnih glasbenikih igra tudi francoski orgličar Vincent Bucher. Traore je z njim sodeloval od leta 1996, ko se je francoski glasbenik na nekem koncertu odzval njegovemu povabilu, da se mu na odru pridruži v skupnem igranju (t. i. jam sessionu). To je koncert za glasbene sladokusce in tiste, ki bi to radi postali.
Leta 1961 rojenega Lobija umeščajo med najboljše mlajše malijske glasbenike. Prvi album “Bambara Blues” (Traore pripada bambarskemu ljudstvu) je objavil leta 1991, sledila sta “Bamako” (1994) in “Segati” (1996), pri katerem je bil glasbeni direktor in soigralec v nekaj skladbah starosta malijskega bluza Ali Farka Toure, ki je rad poslušal Američana Johna Leeja Hookerja. Februarja leta 1999 je pri francoski založbi Cobalt izšla Lobijeva četrta plošča “Duga”, ki jo je posnel v Tourejevem studiu, na njej pa ob številnih glasbenikih igra tudi francoski orgličar Vincent Bucher. Traore je z njim sodeloval od leta 1996, ko se je francoski glasbenik na nekem koncertu odzval njegovemu povabilu, da se mu na odru pridruži v skupnem igranju (t. i. jam sessionu). To je koncert za glasbene sladokusce in tiste, ki bi to radi postali.
V sobotnem koncertu nastopa malijska zvezdnica Rokia Traoré . Njen koncert smo posneli na Festivalu Druga godba, na trak pa ga je prenesel naš pred nekaj dnevi umrli zvokovni mojster in tudi v blues zagledani kitarist, avtor in pevec Zoran Crnkovič, ki mu posvečamo naše nocojšnje glasbeno druženje na Prvem. Zoran Crnkovič je za oddaje, ki jih za Radio Slovenija že 31 let pripravlja Jane Weber, posnel več deset koncertov v glavnem bluesa, bluegrassa in afriške glasbe.
V sobotnem koncertu nastopa malijska zvezdnica Rokia Traoré . Njen koncert smo posneli na Festivalu Druga godba, na trak pa ga je prenesel naš pred nekaj dnevi umrli zvokovni mojster in tudi v blues zagledani kitarist, avtor in pevec Zoran Crnkovič, ki mu posvečamo naše nocojšnje glasbeno druženje na Prvem. Zoran Crnkovič je za oddaje, ki jih za Radio Slovenija že 31 let pripravlja Jane Weber, posnel več deset koncertov v glavnem bluesa, bluegrassa in afriške glasbe.
Little Charlie and the Nightcats so pionirji preroda jump bluesa in swinga z Zahodne obale ZDA. Skupina odličnih glasbenikov že skoraj petdeset let z izvirnimi melodijami, priredbami obskurnih bluesovskih skladb in zabavnimi nastopi navdušuje tako kritike kot občinstvo po vsem svetu. Združenje British Blues Connection in revija Blue Print sta skupino že večkrat izbrala za najboljšo ameriško koncertno bluesovsko zasedbo. Ploščo That's Big, ki je za razumevanje te glasbe bistvena, sta za založbo Alligator producirala ustanovna člana skupine Little Charlie Baty in Rick Estrin. Štirinajst pesmi - v glavnem gre za Estrinove avtorske skladbe - bolje kot katera koli plošča doslej predstavlja glasbeno vsestranskost skupine. Estrinova občutena vokalna tehnika in mojstrsko igranje orglic se ves čas dopolnjujeta z Batyjevimi kitarskimi mojstrovinami, za celovito podobo pa poskrbi ena izpovedno najmočnejših bluesovskih ritmičnih sekcij. Baty je z bil s ploščo zelo zadovoljen: »To je naš najbolj življenjski in zato tudi najbolj dovršen studijski izdelek. Zanj smo si vzeli dovolj časa in ob snemanju smo resnično uživali,« je Baty povedal v intervuju z Janetom Webrom za Radio Slovenija. Zvok plošče so obogatili tudi številni gostujoči glasbeniki: klaviaturist Chris Siebert, tenorski saksofonist John Firmin, kitarist Rusty Zinn in drugi. Z vsako novo ploščo skupine Little Charlie and the Nightcats postaja bolj jasno, da Rick Estrin s svojo neposredno energijo in občutenim zvokom ne sodi le med vrhunske bluesovske orgličarje, pač pa tudi med spretne pisce besedil. Leta 1993 je dobil prestižno priznanje W.C. Handy Award za skladbo My Next Ex-Wife s plošče Night Vision kot najboljšo bluesovsko pesem leta. Estrinov talent spoštujejo tudi glasbeniki. Kraljica bluesa Koko Taylor je posnela njegovo pesem o družinskem nasilju Don’t Put Your Hands On Me, dolgoletni oboževalec skupine Robert Cray je z Estrinom napisal skladbo I’m Just Lucky That Way, v repertoarju Johna Hammonda, mojstra akustičnega bluesa, ki smo ga pri nas že slišali, pa zasledimo pesem Homely Girl. Vse tri omenjene Estrinove skladbe so na ploščah, ki so bile nominirane za prestižno nagrado grammy. Za Estrina je pisanje pesmi umetniško početje: »Rad imam pesmi z zgodbo. Zame so dobre pesmi tiste, ki so spretno napisane in imajo globoko sporočilo.« Med vzorniki omenja predvsem Sonnyja Boya Williamsona, Willieja Dixona in Percyja Mayfielda. Kot orgličar, pravi sam, nadaljuje tradicijo bluesovskih orgličarjev, kot so Little Walter, Sonny Boy Williamson, Big Walter Horton, James Cotton, Howlin’ Wolf in Jimmy Reed. Zaščitni znak skupine je poleg Estrinovih orglic od samega začetka tudi Batyjev samosvoj kitarski slog, v katerem se prepletajo jazz Charlieja Christiana, čikaški blues, swing in rockabilly z Zahodne obale, slišati pa je tudi vplive surfa. In prav takšna je tudi omenjena plošča. Polna je majhnih presenečenj, nepredvidljiva že kar se tiče glasbenih slogov, kaj šele, kar zadeva razpoloženja posameznih skladb. Zasedba Little Charlie and the Nightcats je prvi album All The Way Crazy posnela leta 1987 za založbo Alligator, nastopati pa je začela že leta 1976. Prvenec je dobil odlične ocene in skupini omogočil, da je klubske odre Sacramenta hitro zamenjala s koncertnimi prizorišči po vsej Ameriki in širom po svetu, in tako smo jo slišali tudi pri nas. Slišali boste enega boljših koncertov bluesa, kar smo jih posneli za Radio Slovenija. In teh ni bilo malo. Želimo vam veliko glasbenih užitkov. Igra vam skupina Little Charlie and the Nightcats. Takšno glasbo lahko slišite samo na Prvem.
Little Charlie and the Nightcats so pionirji preroda jump bluesa in swinga z Zahodne obale ZDA. Skupina odličnih glasbenikov že skoraj petdeset let z izvirnimi melodijami, priredbami obskurnih bluesovskih skladb in zabavnimi nastopi navdušuje tako kritike kot občinstvo po vsem svetu. Združenje British Blues Connection in revija Blue Print sta skupino že večkrat izbrala za najboljšo ameriško koncertno bluesovsko zasedbo. Ploščo That's Big, ki je za razumevanje te glasbe bistvena, sta za založbo Alligator producirala ustanovna člana skupine Little Charlie Baty in Rick Estrin. Štirinajst pesmi - v glavnem gre za Estrinove avtorske skladbe - bolje kot katera koli plošča doslej predstavlja glasbeno vsestranskost skupine. Estrinova občutena vokalna tehnika in mojstrsko igranje orglic se ves čas dopolnjujeta z Batyjevimi kitarskimi mojstrovinami, za celovito podobo pa poskrbi ena izpovedno najmočnejših bluesovskih ritmičnih sekcij. Baty je z bil s ploščo zelo zadovoljen: »To je naš najbolj življenjski in zato tudi najbolj dovršen studijski izdelek. Zanj smo si vzeli dovolj časa in ob snemanju smo resnično uživali,« je Baty povedal v intervuju z Janetom Webrom za Radio Slovenija. Zvok plošče so obogatili tudi številni gostujoči glasbeniki: klaviaturist Chris Siebert, tenorski saksofonist John Firmin, kitarist Rusty Zinn in drugi. Z vsako novo ploščo skupine Little Charlie and the Nightcats postaja bolj jasno, da Rick Estrin s svojo neposredno energijo in občutenim zvokom ne sodi le med vrhunske bluesovske orgličarje, pač pa tudi med spretne pisce besedil. Leta 1993 je dobil prestižno priznanje W.C. Handy Award za skladbo My Next Ex-Wife s plošče Night Vision kot najboljšo bluesovsko pesem leta. Estrinov talent spoštujejo tudi glasbeniki. Kraljica bluesa Koko Taylor je posnela njegovo pesem o družinskem nasilju Don’t Put Your Hands On Me, dolgoletni oboževalec skupine Robert Cray je z Estrinom napisal skladbo I’m Just Lucky That Way, v repertoarju Johna Hammonda, mojstra akustičnega bluesa, ki smo ga pri nas že slišali, pa zasledimo pesem Homely Girl. Vse tri omenjene Estrinove skladbe so na ploščah, ki so bile nominirane za prestižno nagrado grammy. Za Estrina je pisanje pesmi umetniško početje: »Rad imam pesmi z zgodbo. Zame so dobre pesmi tiste, ki so spretno napisane in imajo globoko sporočilo.« Med vzorniki omenja predvsem Sonnyja Boya Williamsona, Willieja Dixona in Percyja Mayfielda. Kot orgličar, pravi sam, nadaljuje tradicijo bluesovskih orgličarjev, kot so Little Walter, Sonny Boy Williamson, Big Walter Horton, James Cotton, Howlin’ Wolf in Jimmy Reed. Zaščitni znak skupine je poleg Estrinovih orglic od samega začetka tudi Batyjev samosvoj kitarski slog, v katerem se prepletajo jazz Charlieja Christiana, čikaški blues, swing in rockabilly z Zahodne obale, slišati pa je tudi vplive surfa. In prav takšna je tudi omenjena plošča. Polna je majhnih presenečenj, nepredvidljiva že kar se tiče glasbenih slogov, kaj šele, kar zadeva razpoloženja posameznih skladb. Zasedba Little Charlie and the Nightcats je prvi album All The Way Crazy posnela leta 1987 za založbo Alligator, nastopati pa je začela že leta 1976. Prvenec je dobil odlične ocene in skupini omogočil, da je klubske odre Sacramenta hitro zamenjala s koncertnimi prizorišči po vsej Ameriki in širom po svetu, in tako smo jo slišali tudi pri nas. Slišali boste enega boljših koncertov bluesa, kar smo jih posneli za Radio Slovenija. In teh ni bilo malo. Želimo vam veliko glasbenih užitkov. Igra vam skupina Little Charlie and the Nightcats. Takšno glasbo lahko slišite samo na Prvem.
Neposredni prenos koncerta Jumbo Big Banda iz Gallusove dvorane Cankarjevega doma.
Neposredni prenos koncerta Jumbo Big Banda iz Gallusove dvorane Cankarjevega doma.
Jesenski niz koncertov ob 75-letnici Big Banda RTV Slovenija
Jesenski niz koncertov ob 75-letnici Big Banda RTV Slovenija