Poslušamo album Ptakh ukrajinske zasedbe DakhaBrakha, na katerem tradicionalne pesmi slišimo v modernih, dostikrat precej eksperimentalnih aranžmajih. Ukrajinski kvartet odlikuje izjemna eklektičnost, kajti tradicionalne pesmi drzno in učinkovito združuje s številnimi zvrstmi, od klasike in art-rocka prek hiphopa in celo tehna! Živim nastopom daje poseben pečat domiselna dramaturgija, kar je bilo pravzaprav zasedbi položeno v zibko že ob nastanku leta 2004. Takrat je zasedbo vkup zbral Vladislav Trojicki, direktor kijevskega Centra za sodobno umetnost Dakh, ki pa ni član zasedbe. To sestavljajo pevke in inštrumentalistke Irina Kovalenko, Nina Garenecka in Olena Cibulska ter neformalni vodja, Marko Galanevič, ki tudi občasno zapoje in v roke prime kak nekonvencionalni inštrument, denimo didžeridu. Zasedba v svojem izrazu namreč ne meša le različnih žanrov, temveč v večslojnih in dostikrat razposajenih skladbah uporablja širok nabor glasbil, od harmonike prek kontrabasa in pozavne do basovskega bobna, darbuke, table in drugih tolkal. Nasploh so neusmiljeni, frenetični ritmi gonilo in gorivo, ki poganja veliko zasedbinih skladb, kar ob ritmiziranem petju ustvari občutek hipnotičnega rituala. K vtisu prav posebne scenske predstave še kako pripomorejo ljudske noše treh pevk, ki na glavah nosijo nenavadne visoke kučme. A vendar na svežem, lani decembra v samozaložbi objavljenem albumu Ptakh – kar v prevodu pomeni »ptič« – poudarek pri večini skladb ni na ritmu. Na albumu, ki traja skoraj uro pa pol, prevladujejo daljše, tudi skoraj desetminutne skladbe, ki se po uvodnih klavirskih frazah počasi razpletajo v neke vrste kompleksne samospeve, katerih elegičnost in melanholija pri poslušalcu kljub pomanjkanju hipnotičih ritmov vendarle ustvarita občutek transa in zamaknjenosti.