Beletrina je bila – ob Mladinski knjigi, založbi Učila in založbi Družina – dolga leta med našimi največjimi, najmočnejšimi založbami. V komunikacijskem krogu slovenske knjige je delovala tudi kot pomemben infrastrukturni akter – ob izdajanju knjig je skrbela za njihovo prepoznavnost in kroženje, ustvarjala je nove avtorje, soustvarjala je literarni kanon, literarno javnost, skrbela za prepoznavnost naših avtorjev v tujini in tujih pri nas.
Konec leta 2025 je postalo uradno to, o čemer se je že nekaj časa govorilo, namreč, da se Beletrina sooča s finančnimi težavami, zaradi katerih so, kot so zapisali na spletni strani založbe, uvedli »kadrovske spremembe, usklajene z novo poslovno strategijo. Poleg primarne založniške dejavnosti in mednarodnih kulturnih projektov se založba usmerja v dolgoročni razvoj digitalizacije kulturnih storitev in tehnoloških rešitev«.
Kaj konkretno bo obsegala »digitalizacija kulturnih storitev in tehnoloških rešitev«? Kako velik segment delovanja Beletrine bo predstavljala založniška dejavnost? Kaj njen nadaljnji razvoj v smer digitalizacije kulturnih storitev in tehnoloških rešitev pomeni za druge akterje komunikacijskega kroga slovenske knjige? O teh in drugih vprašanjih, ki jih odpira prestrukturiranje poslovnega modela Beletrine danes razmišljamo z dr. Mihom Kovačem, rednim profesorjem na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in z založnikom, urednikom in avtorjem dr. Samom Rugljem. K sodelovanju smo povabili tudi direktorico Beletrine, Almo Čaušević Klemenčič, ki se zaradi drugih obveznosti pogovora ni mogla udeležiti, nam je pa poslala pisne odgovore na nekaj naših vprašanj.