Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Leto 1974. Martin Uhernik je vpleten v zločin, v umor soseda Jakoba Luzarja. Na prvostopenjskem sojenju je oproščen. Za umor ni dovolj dokazov. Ker se v sodbo vpletejo nepoklicani, tožilstvo zahteva ponovno sojenje na Višjem sodišču. Ta najde nove dokaze in Uhernika pošlje v zapor. Za sodelovanje pri umoru obdolžijo tudi njegovo ženo Ano. Med prestajanjem osemletne kazni družina razpade: umre žena, osem in dvanajstletna otroka sta prepuščena drugim. Domačini nizajo pripovedi o domnevnem morilcu, nakazujejo pa tudi možnost, da je v zločin vpleten nekdo drug. V zaporu Uhernik piše pisma in jih naslavlja na najrazličnejše ustanove, celo na maršalat v Beogradu. Dokazuje, da ni morilec in da sodišče ni ravnalo prav. Izkaže se, da so bili preiskovalci zelo površni in da so pri dokazovanju izpustili marsikateri relevantni dokaz. O tem govorijo dokumenti, sodniki, kriminalisti, izvedenci, odvetniki in domačini. Iz leta v leto je v Uhernikovi pisni korespondenci več dokazov, ki govorijo njemu v prid. Po prestani kazni se vrne na svoj dom, v katerem želi na novo zaživeti in pozabiti na usodno zmoto, ki ga je pahnila za rešetke in zaznamovala za vse življenje. Bolj kot se oddaljuje čas od zločina, bolj je jasno, da so Uhernika obsodili zgolj na osnovi govoric in domnev. Zato po krivem obdolženi skupaj z odvetnikom vloži zahtevo za obnovo procesa. Po tridesetih letih kalvarije Martin Uhernik doživi katarzo: slovenska sodna oblast razveljavi sodbo, izrečeno leta 1975. Uhernik odhaja s sodišča, v njegovem žepu sta oprostilna sodba in odškodnina, spremlja ga tudi opravičilo pravosodnega ministra.
75 min 22. 4. 2026
Dolgo je bil zaprt, temačen in odrinjen na rob mesta. Po več kot pol stoletja vztrajne prenove, pogumnih odločitev in nepričakovanih odkritij je Ljubljanski grad znova postal Krona nad mestom. Na griču nad mestom stoji bitje iz kamna, ki je videlo vse - padce, tišino, vstajenje in novo življenje. Ljubljanski grad ni le spomenik preteklosti, temveč živ organizem, ki diha z mestom. Dokumentarni film o eni najdrznejših in najvztrajnejših prenov kulturne dediščine v Sloveniji razkriva dialog med kamnom, časom in človekom.
49 min 19. 4. 2026
Smrekarjev tarok so bile igralne karte znanega karikaturista Henrika Hinka Smrekarja, ki jih je tiskala ljubljanska tovarna igralnih kart. Oblasti so leta 1916 prepovedale Slovanski tarok in igralne karte Slovan ter Primorka z utemeljitvijo, da so karte s slovansko motiviko vzpodbujale sovražna čustva do monarhije in simpatizirale z njihovimi sovražniki, Srbi in Rusi. Motivi izbranih Smrekarjevih tarok kart segajo od slovenskega etničnega prostora do številnih slovanskih narodov z namenom, da prikaže skupne šege in navade Slovanov, torej skupne korenine. Nekatere šege so žive še danes, zato jih je film poiskal med Jurjaši v Beli Krajini, ob plesih Moreško na Korčuli ter Smrtoli na Slovaškem, ob Štehvanju v Ziljski dolini in Nočnim čuvajem ob Cerkniškem jezeru. Vojni absolutizem, ki je nastopil kmalu po začetku svetovne vojne na celotnem ozemlju A - O, je videl sovražnika monarhije ne samo v narodnostni – slovenski in slovanski motiviki, ampak tudi v slovenskih karikaturah, ki so začele nastajati in se po slovenskih časnikih bohotiti že po taborskem gibanju v drugi polovici 19. stoletja. Zoper take vrste kritike in osveščanja obenem je nastopil močan represivni aparat države – ovaduštvo in cenzura. V zgodovino cenzure, še posebej pred in med prvo svetovno vojno je kot žrtev ovaduštva padel marsikateri vidni slovenski ustvarjalec, umetnik ali intelektualec; mnoge med njimi je doletela zaporna kazen. Tudi Hinka Smrekarja. Ovadba, da je srbofil, rusofil, da s karikaturo kritizira monarhično oblast in hrabre vojake, ki umirajo za svojega cesarja, ga je pripeljala najprej v zapore na ljubljanskem gradu, po kalvariji, dolgi več kot eno leto, pa je končal v Judenburgu. Po dolgotrajni simulaciji so Smrekarja izpustili iz graške bolnišnice inb ga oprostili vojaške službe. Smrekar pa je – ob še dveh odličnih karikaturistih, Gaspariju in Podrekarju – tudi naprej smešil in bičal vojno in monarhe, ki so jo zakuhali, ter v slikah pozival k združitvi in enotnosti. Ko je bila leta 1917 na Dunaju sprejeta Majniškia deklaracija so bile družabne igre že omajani diktaturi še vedno nevarne. Kljub temu je časnik Slovenski narod še pred koncem vojne oznanil : «Prodaja igralnih kart »Slovan«, »Primorka« in »Slovanski tarok« je zopet dovoljena«.
44 min 16. 4. 2026
Dokumentarno-igrani film Cankar nam v igranih prizorih približa zasebno življenje največjega slovenskega pisatelja. Filmska pripoved se začne novembra 1899, ko Ivan Cankar najame kabinet pri družini Löffler v dunajskem predmestju Ottakring. Sprva se približa gospodinji, pozneje pa njeni odraščajoči hčeri Steffi. Pri njih se ustali za skoraj deset let in tam ustvari večino svojih del. Ob obisku brata Karla v Sarajevu je gost nadškofa Josipa Stadlerja. Tam napiše Hlapce in se odloči, da se ne bo vrnil k zaročenki na Dunaj. Naslednja leta živi na ljubljanskem Rožniku. Tudi tam se zapleta s tamkajšnjimi dekleti; je pozoren ljubimec, družaben in izjemno inteligenten. Opazuje bedo obubožanega delavskega razreda okoli sebe in se navduši za socialdemokracijo. Upor proti krivičnemu družbenemu redu preveva celoten Cankarjev opus. Z rekonstrukcijami nekaterih javnih nastopov v filmu je poudarjena moč in aktualnost njegove politične besede. Pozorno branje Cankarjevih del nam razkriva podrobnosti iz pisateljevega življenja. V njegovih skoraj filmskih opisih prepoznavamo prostore, portrete najbližjih in sodobnikov. Marsikaj, kar je opisal v literaturi, je nekaj let pozneje tudi sam doživel. V premišljenih prepletih igranega, animiranega in dokumentarnega so rokopisi in pisma iz njegove zapuščine vtkani v igrane prizore. Junaki v filmu spregovorijo z besedami iz Cankarjeve proze. Film odpira vprašanje, kako se je v dobrem stoletju izoblikoval mit o Ivanu Cankarju. Veličasten opus romanov, povesti, črtic, pesmi, esejev, političnih govorov, člankov in pisem ponuja široko polje interpretacij. Cankarja so si prisvajali tako na levici kot na desnici. V dokumentarnem delu filma se srečujemo s poznavalci, ki strastno razkrivajo prezrte plati pisateljevega dela. Prepričani smo, da smo o Cankarju v dobrem stoletju izvedeli vse, vendar njegovo delo v resnici le površno poznamo.
92 min 13. 4. 2026
Portretno osvetljene poteze ustvarjalca, ki je več desetletij oblikoval slovenski in evropski gledališki prostor ter čas - Tomaža Pandurja. Dokumentarni film je zastavljen kot portret gledališkega ustvarjalca na eni in razmišljujočega, občutljivega človeka na drugi strani. Že kot mlad režiser je Pandur s strastnim prepričanjem v ritualno moč gledališča kot svetišča umetnosti zaznamoval domači gledališki prostor, zadnjih nekaj let pa se uspešno uveljavlja v tujini. Gledališka pot ga je vodila od gimnazijske gledališke skupine Tespisov voz v rodnem Mariboru do njegove prve, danes kultne predstave Šeherezada v Mladinskem gledališču Ljubljana, nato pa prek uspešnega mariborskega obdobja, ko je vodil gledališče tudi kot umetniški direktor, do prestopa v evropski gledališki prostor. Osrednji del dokumentarne pripovedi temelji na predstavi Barocco, ki jo je premierno predstavil madridskemu občinstvu.
53 min 9. 4. 2026
Ivan Vurnik je ob Fabianiju in Plečniku eden od velike trojice arhitektov, ki so postavili temelj sodobne slovenske arhitekture. Ti trije veliki arhitekti so zaznamovali svoj in naš historični čas in življenjski prostor. Zametek vsega modernega v arhitekturi je k nam z Dunaja prinesel Maks Fabiani. Jože Plečnik, najznamenitejši predstavnik historične arhitekture in začetnik moderne stavbarske arhitekture pri nas, je objekte obogatil z regionalnimi izraznimi elementi. Ivan Vurnik pa je v dvajsetih letih 20. stoletja iskal slovensko nacionalno umetnost. Po tem romantičnem poskusu je v tridesetih letih 20. stoletja postal vnet zagovornik funkcionalizma in je naredil prve načrte socialne arhitekture pri nas. V nečem pa je bil Ivan Vurnik povsem drugačen od svojih dveh poklicnih kolegov. Fabiani in Plečnik sta živela večji del samsko, asketsko življenje. Vurnikovo življenje pa je bilo burno, zaznamovano tudi z družinsko tragedijo. Njegova žena in tovarišica v umetnosti je bila slikarka Helena Kottler. Sobivanje slikarke in arhitekta se jasno kaže v njunih skupnih delih. Tako imenovani Gesamtkunst v zgodovini umetnosti ni nekaj posebnega, redkost pa je umetniško sodelovanje dveh zakoncev, ki sta zavezana različnima vrstama umetnosti. Ob skupnem delu Ivana in Helene se porajata dve vprašanji: kako je intimni partnerski odnos vplival na njuno strokovno in umetniško sodelovanje ter kako so tragični in usodni dogodki zarezali v delo obeh? Dokumentarno igrani film ISKALCA skuša prikazati vsaj del tega zanimivega intimnega in umetniškega sobivanja, ki ne more biti nikoli v celoti pojasnjeno. Scenarij in režija sta delo Alme Lapajne.
75 min 8. 4. 2026
Ruanda je s 14 milijoni prebivalcev najgosteje poseljena afriška država. Misijon v kraju Musangu, v hribih na zahodu Ruande, je zadnjih devet let dom Novomeščanke, usmiljenke sestre Anke Burger. Po njeni zaslugi in po zaslugi sester usmiljenk je pred 20 leti z deželo tisočerih gričev začela graditi most solidarnosti Slovenska karitas. Dobrodelne akcije Za srce Afrike, Z delom do dostojnega življenja in Kupim kozo ter sodelovanje z lokalno Karitas, so za najrevnejše prebivalce znamenja upanja na boljšo prihodnost.
32 min 6. 4. 2026
Dokumentarni film »Zven stoletij« predstavlja bogato dediščino zvonov na Slovenskem. Zvonjenje namreč pomeni zvočno identiteto naše kulturne krajine, zvonovi pa so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo. Zvonovi niso samo cerkvena glasbila, ampak so družbeni povezovalci in usmerjevalci človeških življenj. Zvonjenje se je oglasilo tudi ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Poudariti je treba, da je bila simbolna in praktična vloga zvonov v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče. V filmu so predstavljene raznovrstne teme v povezavi z zvonovi, med drugim ulivanje v edini slovenski livarni zvonov v Žalcu in dvig novega zvona v Šturjah, zvonjenje na Šmarni gori in pritrkavanje v Šentvidu pri Stični, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih omrežjih in raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu, zvončarska obrt v Gorjah, zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem in koncert za zvonove, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Pri nastajanju filma so sodelovale številne ustanove in posamezniki, ki niso zgolj strokovnjaki, ampak tudi veliki navdušenci nad zvonovi.
51 min 5. 4. 2026
Vokalno skupino Plamen sestavljajo dekleta, ki so bila rojena in živijo v Kanadi, njihovi predniki pa prihajajo iz Slovenije. Pred več kot 30 leti je prvo generacijo pevk v Torontu zbrala in začela voditi slovenska izseljenka, glasbenica Marija Ahačič Pollak. V Sloveniji je njeno ime dobro znano ljubiteljem narodnozabavne glasbe, saj je v 50. letih 20. stoletja zaslovela kot pevka Ansambla bratov Avsenik. Pod njenim dolgoletnim in vztrajnim vodstvom dekleta v Kanadi ohranjajo ljubezen do slovenskega jezika in glasbe. S koncerti in koncertnimi turnejami pa predstavljajo slovensko glasbo po svetu.
45 min 2. 4. 2026
V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.
47 min 2. 4. 2026