Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Pesmi prepeva in izvaja na ljudskih glasbilih ansambel Trutamora Slovenica.
619077 epizod
Pesmi prepeva in izvaja na ljudskih glasbilih ansambel Trutamora Slovenica.
V oddaji Dvanajst jedi v dvanajstih urah bo angleški raper Big Zuu svoje sopotnike s pokušanjem dvanajstih jedi naučil vsega, kar morajo vedeti o nekem mestu. Ne glede na to, ali gre za lokalno ulično hrano ali za odkrivanje sodobne gastronomije, bo Zuu s svojim zanimivim kulinaričnim pristopom vodil gledalce in slavne goste po številnih mestih, kjer bodo odkrivali skrite bisere, tržnice s hrano, domače gostilne in vrhunske restavracije, in tako predstavil še nikoli videno stran nekaterih najbolj živahnih evropskih mest. 1. del: Marseille Raper se z Oti Mabuse, sodnico oddaje Ples na ledu, odpravi na okusno raziskovanje Marseilla. S pomočjo dvanajstih jedi ji predstavi mesto in njegovo kulinarično dušo – od drznih in novih elegantnih restavracij do živahne arabske četrti, polne okusov Bližnjega vzhoda in Afrike. Marseille namreč predstavlja mešanico kultur in kuhinj, edinstveno za jug Francije. BIG ZUU'S 12 DISHES IN 12 HOURS / Velika Britanija / 2023 / Režija: Chris Faith
28 min 2. 2. 2026
Tele M je osrednja dnevna aktualno-informativna oddaja regionalnega programa Televizije Maribor, v kateri poročajo, v pogovorih z gosti, z živimi vklopi s terena, in v povezavi z dopisništvi obravnavajo aktualne teme, ki še posebej zanimajo gledalce v severovzhodni Sloveniji.
2 min 2. 2. 2026
Tele M je osrednja dnevna aktualno-informativna oddaja regionalnega programa Televizije Maribor, v kateri poročajo, v pogovorih z gosti, z živimi vklopi s terena, in v povezavi z dopisništvi obravnavajo aktualne teme, ki še posebej zanimajo gledalce v severovzhodni Sloveniji.
1 min 2. 2. 2026
Tele M je osrednja dnevna aktualno-informativna oddaja regionalnega programa Televizije Maribor, v kateri poročajo, v pogovorih z gosti, z živimi vklopi s terena, in v povezavi z dopisništvi obravnavajo aktualne teme, ki še posebej zanimajo gledalce v severovzhodni Sloveniji.
1 min 2. 2. 2026
* Präsidentin Pirc Musar zu Besuch in Berlin * Wir feiern den Weltfeuchtgebietstag * Domen und Nika Prevc Fahnenträger bei Olympischen Winterspielen
3 min 2. 2. 2026
Na svojem domu na Kontovelu pri Trstu se je danes poslovil pesnik in dramatik Miroslav Košuta. Njegov odhod je velika izguba za slovensko književnost in kulturni prostor na obeh straneh meje, poudarjajo na ministrstvu za kulturo. Zaobljubljen slovenski besedi je ustvaril obsežen opus pesniških zbirk za otroke, mladostnike in odrasle. Ustvarjal je dramska besedila, pisal članke, aktualno družbeno politično dogajanje pa je pospremil z zbadljivimi epigrafi. Skozi njegova dela odsevajo različne teme. Kot ključno je sam označil ljubezen, se pesnika in prijatelja, ki bi 11. marca dopolnil 90 let, spominja predsednik Društva slovenskih pisateljev Marij Čuk. Predstavljamo tudi letošnje nagrajence Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Zlato plaketo za življenjsko delo v zborovski glasbi je prejel Mitja Gobec. Srebrne plakete pa so tokrat močno zaznamovale primorsko ustvarjalnost. Prejele so jih: igralka Maja Gal Štromar, zborovodkinja Barbara Kovačič in beneški kolektiv Piuramaura. V galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana smo si ogledali razstavo z naslovom Pressure ali Pritisk umetnika Zmaga Lenárdiča. Skozi devet avtorskih del avtor nastavlja ogledalo družbi in spodbuja h kritičnemu razmisleku o svetu, v katerem živimo. Ritmi Detroita označujejo današnjo glasbeno ogrlico. Goran Gregorič predstavlja ameriškega pevca, glasbenika, tekstopisca Boba Segerja.
32 min 2. 2. 2026
Aleš Jelenko: Socialna omrežja, Tone Partljič: Voranc, Semira Osmanagić: Za nagrado. Recenzije so napisali Tatjana Pregl Kobe, Milan Vogel in Marija Švajncer.
27 min 2. 2. 2026
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Pesniško zbirko Aleša Jelenka Socialna omrežja zaznamuje spajanje različnega in na prvi pogled nezdružljivega. Prevladujoč neoseben digitalni svet in iskanje intime, tišine, resnice. V pesmi najpomembnejši dan dneva se pesnik pretaka v svojo kopijo, v svojo elektronsko verzijo brez spomina ali občutkov, ker jih ne potrebuje in oni ne njega. Resničnost zanj sploh ne bo pomembna, ker je ne bo več. Digitalna poezija, kot je naslov prve pesmi, je edina možna napoved pesniške zbirke Socialna omrežja: kaže se kot govorica robota, ki monotono uporablja in prelamlja besede. Prvoosebnega pripovedovalca razgradi do niča. »fejsbuk / fejst rukne vate da te izloči / izlušči te to-talno / izkoščiči // dokler od tebe osta-ne le votla glava / da se manifestiraš skozi ekran / / apdejtaš status / digitaliziraš živ-ljenje do konca / povsem do konca / da od tebe ne ostane nič čisto nič // nič.« V pesmi glas(ovi) tudi glas lirskega subjekta z vstopom v brezobličnost izgubi osebnost, da se lahko razblini in povsem raztelesi. Njegov glas nenadoma ni več en glas izmed mnogih, temveč glas mnogih v enem. »Smo novi kiborgi, ki beležimo svet, ki ga sploh ne živimo,« je v eno misel strnila koncept celotne pesniške zbirke Tonja Jelen v spremnem besedilu. Zbirko Socialna omrežja sestavljajo trije sklopi pesmi: Čipi in mikrokozmos, Bližina in njena odsotnost in Digitalizacija in robotizacija. Vsi naslovi pesmi so napisani z malo začetnico in so večinoma ključ do razumevanja vsebine. Kako vstopiti v prostor poezije Aleša Jelenka, kako ubesediti podobo našega časa v verzih pesnika, ki med hitrim tokom sodobne tehnologije v današnjem digitalnem svetu išče svetlobna leta oddaljeno tišino? Tehnologije vrtoglavo napredujejo in so postale neločljiv del našega vsakdana. S tem se je marsikaj spremenilo. To je bilo Jelenku jasno že v njegovi zbirki Kontejner (2016), ki je s strupeno indigo modro barvo naslovnice, za kar gre zasluga sopesnici Heleni Zemljič, ki je prispevala tudi tako imenovano vezje za to podobo, že asociirala na računalnik kot nekakšno simbolično predhodnico zbirke Socialna omrežja. Ne sestavljajo je ničvredne ali zavržene pesmi, temveč na novo ustvarjene: recikliranje v umetnosti jemlje za osnovo že uporabljeno in celo izrabljeno staro snov in jo predela. Prosto po Kosovelu postane gnoj zlato. Na nek način je tako snov vsebinsko in oblikovno uporabljal tudi Tomaž Šalamun. Pesmi v zbirki Kontejner so s poustvarjanjem njegovih pesmi postale nove, sveže, sodobne in se s samosvojo izreko znova ponujajo v branje prav v letošnjem, velikemu kraškemu poetu posvečenem letu. A če je šlo pri Kontejnerju za protest proti ekološki bombi, gre v zbirki Socialna omrežja za iskanje prostora tišine v digitaliziranem svetu, za zavedanje lastne notranjosti. Za iskanje v klikih na računalniku izgubljene resnice in intimno človeškega v času, ko nas oblikujejo algoritmi, zasloni in povezave, ki ne poznajo odklopa. Ta poezija z ubesedovanjem izkušnje v objavljenih pesmih oblikuje odprt socialni prostor. Že s tem stopi v ospredje aktualen pogled v razliko med informiranjem, vedenjem in spoznanjem, poleg tega je v njej ubesedeno razmerje med digitalnim in resničnim svetom kot ga doživlja pesnik na četrtini 21. stoletja. Realno življenje, pravi v drobnem preblisku v pesmi paralelnost, je blazno krhko kot porcelan, toda tišina, ta tišina je tukaj. Ve, da se kljub staranju nikoli ne bo odvezal tišini (definicije). Živimo v času, ko se tok zgodovine in tehnološkega napredka spreminja z vrtoglavo hitrostjo. Sprejemamo ga, saj se dogaja zunaj naših odločitev. Računalnik nas sili, da povsod puščamo svoje sledi. Z digitalnim pretokom informacij se je spremenil tudi način življenja, družabno življenje in medsebojno druženje se vedno bolj umikata v odvisnost od ekranov in socialnih omrežij. Množična uporaba digitalnega sveta se je začela s FaceBook-om po letu 2004, v naslednjih dveh desetletjih so se pridružili Instragram, Twitter, X, TikTok. V zbirki Socialna omrežja pesnikov glas opozarja na proces drugačnega branja, drugačnega spoznavanja sveta s pomočjo tehnologije, ki »hiti in se giblje ter vsake toliko časa poskoči« in ga prehiteva z obeh strani (v kontekstu). Ve, da se je spremenil pretok informacij, način komuniciranja med ljudmi, splošen odnos do umetnosti in tudi nivo rabe jezika. Tudi poezije, saj pesniška antologija Instapoeti vključuje najboljše pesnike sveta na Instagramu, kamor se jih prijavlja na tisoče. Indijsko kanadska pesnica Rupi Kaur, ena izmed začetnic globalnega fenomena prenove literature oziroma poezije kot mainstreama, v svojih treh knjigah, prevedenih tudi v slovenščino, s pesmimi, ki izražajo bolečino, a tudi katarzo in osvobajanje, razbija univerzalne tabuje na socialnih omrežjih. Tudi Jelenkova revolucionarna pesem nič manj ne razbija tabujev na slovenski literarni sceni. Ta pesem »ne bo krvavela namesto tebe / niti ne bo krvavela za kogarkoli drugega / ne bo oznanjala moderne božje besede / ne bo mahala z vpijočimi zastavami / ne bo iskala pravice / niti maščevala neresnice / ne bo / ona zgolj bo / in to ji bo dovolj.« Doživljanje razlike med minulim in današnjim svetom se bo spremenilo v vrtoglavo bližajočem se času nadvlade umetne inteligence. Se bomo še spraševali, kako doseči in spoznati resnico, ki je vedno izmuzljivo daleč zunaj posameznikovega dosega. Kako slediti pesniku, ki v meditaciji obstaja točno tam, kjer se stikata splet in poezija; kako prisluhniti njegovi definiciji, po kateri otipljivost nosi v sebi tisto literarno držo, ki je word ne vzdrži, ker je prepoln samega sebe? Posameznik je v svetu Aleša Jelenka – in ne le njegovem – omejen samo nase in na svojo odtujenost v digitalnem vesolju računalnikov, pametnih telefonov, tablic, umetne inteligence in robotov. Zunaj sklenjene verige medsebojnih odnosov ni več neposredno odvisen od preteklosti niti ne odloča o prihodnosti. Odpre računalnik, se izlije vanj (računalnik) in shrani spomine, čeprav ve, da bodo čez dvajset let peščeno pot prekrivali tlakovci, spomini pa bodo, skonektani z internetom, kadarkoli dosegljivi, le njihova pristnost bo vprašljiva (o spominih).
7 min 2. 2. 2026
Piše Milan Vogel, bere Bernard Stramič. Malo nenavadno je, da se roman o nekom začne z njegovim pogrebom, a Tone Partljič se je tako odločil v prvem delu skoraj sedemsto strani obsegajoče knjige Voranc. V uvodnih stavkih je zapisal: ”Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so celo zapisani v kakih šolskih knjigah. ” Roman je napisan na podlagi biografskih podatkov in zgodovinskih arhivskih virov. Avtor je pri tem opravil spoštovanja vredno delo in ga s svojim humorjem tudi nekoliko partljičevsko obarval. Nit Vorančevega življenja in dela teče od mladosti še ne na svojem na Preškem vrhu do umika pred aretacijo čez Strojno v Avstrijo leta 1930. Vmes pa je dogajanje zelo živahno, Partljič na primer piše o vihtenju cimprovke, ko je Lovro očetu pomagal tesati tramove – oče je bil namreč prepričan, da bo postal ”holcar”, saj so imeli denar za šolanje samo za sina Alojza, ki je pozneje postal duhovnik in celo član pobegle jugoslovanske vlade v Londonu). Beremo tudi o dveh zadružnih tečajih v Ljubljani in na Dunaju, poroki z Micko Šisernik in dveh hčerah, organiziranju in vodenju različnih skladov, ko je bil v službi v železarni v Guštanju, itd. Javnosti pa je bilo bolj neznano njegovo ilegalno delovanje kot člana prepovedane Komunistične partije Jugoslavije, čeprav tudi to ni ostalo skrito, saj, kot je rekla neka Hotuljka, ”v Kotljah se vse zve”. Sčasoma je postal tako pomemben komunist, da je bil izvoljen za enega od treh slovenskih delegatov na tretjem kongresu KPJ na Dunaju. Seveda ga je za vse življenje zaznamovala prva svetovna voja, ki jo je najprej doživel kot črnovojnik, nato pa kot mobiliziranec na soški fronti in potem na Tirolskem, kjer je prebegnil na italijansko stran in dolgo preživel v taboriščih tudi na jugu Italije. Ves čas mu je šlo po glavi, da bi moral o tem kaj napisati, a zaradi drugih obveznosti ni utegnil, tako da je roman Doberdob nastal šele pozneje. Voranca je njegovo ilegalno delovanje tako zaposlovalo, da ni imel časa ne za družino ne za pisanje. Nenehno je imel sestanke ali doma na Koroškem ali v centrali v Ljubljani, njegova glavna naloga pa je bilo organiziranje ilegalnih prehodov ljudi in literature čez jugoslovansko-avstrijsko mejo na Remšniku, Pernicah in največ na Strojni. Čeprav so ljudje vedeli, da je komunist, ki jih večinoma niso marali, je bil tako ugleden in priljubljen, da ga je pričakal domači žandar in ga opozoril, naj ne gre domov, ker ga tam čaka zaseda žandarjev, ki so prišli iz Ljubljane in Maribora, eden celo iz Beograda, da bi ga aretirali. Tako mu je uspel pobeg čez mejo v Avstrijo. Poleg zgodovinskih in biografskih dejstev Partljič v roman vpleta tudi motive iz Vorančevih literarnih del. Tako npr. naletimo na babico, ki pobira bobovce in ji Voranc pravi, da bodo že drugi pobrali, ona pa odgovori tako kot v Ajdovem strnišču: ”Pusti me Voranc, saj to delam zadnebar.” In res je je potem umrla. Ali občinska sirota, ki jo v kadunjah prevažajo po hišah, da jo preživijo. Pa Koplji pod brezo in tako naprej. Prvi del romana torej zajema Prežihovo delovanje od mladosti do pobega čez mejo leta 1930. V njem je le malo o njegovem literarnem ustvarjanju, saj mu je uspelo napisati le krajša besedila za različne revije, zelo pa se je razveselil svoje prve knjige Povesti, ki je izšla leta 1925. Partljiču pa snovi za drugi del gotovo ne bo zmanjkalo.
4 min 2. 2. 2026
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Na začetku romana Za nagrado bi morda predvidevali, da bo pisateljica Semira Osmanagić razgrnila svoj kritični pogled na delovanje komisije, ki ima zadnjo besedo in z literarno nagrado ovenča izbranko ali izbranca. Roman pa je vsekakor še marsikaj drugega. Že res, da spregovori o merilih za podeljevanje časti, ki jo na koncu doživi en sam književnik, toda roman je hkrati neke vrste literarizirana študija človeških nravi, predvsem nadvse duhovito in s humorjem in ironijo obloženo pisanje v dobrem pomenu besede. Oris značajev članov komisije nakazuje predvsem to, da je človek nekakšno dvojno bitje: eno sta njegova zunanja podoba in ravnanje, kadar je okoli sebe obkrožen z ljudmi, nekaj čisto drugega pa je njegov notranji svet. Pisateljica iskrivo in v izbranem slogu piše o tem, kako visoko lahko poletijo človekove misli in kakšno neverjetno moč ima domišljija. Kar je v realnosti neuresničljivo, se v domišljijskem svetu primeri z lahkoto in seže zelo daleč, tako rekoč kamor koli. V poletu fantazije nekdo, ki se mu v stvarnosti bolj malo posreči, postane zmagovalec, osvajalec in uspešnež. Ni se treba obvladovati in si postavljati mej, saj je mogoče skoraj vse. Morda pa je potem pristanek na trdnih tleh toliko bolj neprijeten. V spletu okoliščin se člani komisije drug pred drugim razgalijo in razkrijejo slabosti, ki so jih vse življenje skrivali, toda to se zgodi samo za hip, saj kaj kmalu spet postanejo ugledni in vsevedni razsojevalci, ki odločajo o kakovosti sodobne slovenske književnosti. Sprašujejo se, ali je to, kar prebirajo in vrednotijo, nekakšno stopicanje na mestu. Treba bi bilo stopiti korak naprej, če že ne naprej, pa vsaj na stran. Eden od njih se zamisli: »Takrat ga v želodcu nekaj zbode, v misli mu trešči predstava, ki si jo je zadnjič ogledal, Gaza in enormno trpljenje, ki se tam dogaja, medtem ko se ukvarjamo z našimi prozaičnimi ali manj prozaičnimi zadevami. Bi o tem načel debato, preden izberejo tekst? Čudno, v nobenem tekstu tega danes aktualnega dogajanja ni. Nima smisla, saj nič ne morejo spremeniti, zakaj bi to omenjali, pa še težje bodo izbrali, če padejo v še bolj duhamorno razpoloženje.« Domiselna posebnost literarnega dela Za nagrado je roman v romanu. Vsak član komisije mora izbrati po tri romane, o katerih je prepričan, da so se avtorju ali avtorici najbolj posrečili. Ne prikrivajo tega, da imajo prednost že znani pisci, toda večina se navduši nad pisateljem z neznanim imenom, nekom, ki piše dobro, vendar o njem še ni bilo ničesar slišati. Nekaj strani tega dela je mogoče tudi spoznati. Bodo znani in z javnimi priznanji povzdignjeni pisatelji zaradi takšne izbire nejevoljni? Ali je bolje vse skupaj storiti s čim manjšim trudom in nagraditi imenitneže, ki so nagrad že vajeni? Priznajo si, da takšne obilice knjig, ki se vsako leto razbohoti na knjižnem tržišču, ni mogoče prebrati od prve do zadnje strani. Pet članov komisije, dve ženski in trije moški, mora izreči oceno o kar šestinpetdesetih rokopisih. Ljudje pišejo kot obsedeni, veliko imajo povedati, bralcev, pravzaprav bralk, pa je čedalje manj. K sreči s komisijo sodeluje referent, ki opravlja pomožna opravila, med vsemi pa je prav on najbolj vzoren in natančen bralec ter veliko ve o literaturi in njenem pomenu. Zadnjo besedo bodo, če se bodo seveda poenotili, izrekli različni ljudje, tako rekoč primerki, v katerih sta združena duh in telo, se pravi pojavne oblike bogate notranjosti in težave, ki jih kdaj pa kdaj povzročijo človekovi organi in telesni deli. Telo ima svojo pamet in mu je čisto vseeno, če se upre prav tedaj, kadar se skupina ukvarja z globokoumnimi zadevami. Tako duh kot telo sta zahtevna gospodarja. Članstvo v komisiji je začasno, saj imajo posamezniki tudi svoje skrbi, na primer kujavo družico, pomanjkanje samozavesti, uporništvo brez razloga ali utemeljeno postavljanje po robu vsakomur in vsemu in ne nazadnje nezmožnost in nemoč, da bi sami napisali kaj tehtnega. Prebrali so skladovnice knjig in so o marsičem dobro poučeni. Nekdo od njih ve naslednje: »Saj ve, da je vse že napisano, vse že povedano, ve pa tudi, da obstajajo novi prijemi, novi načini, kako predstaviti kaj novega, če ne novega, pa vsaj rahlo nepričakovanega.« Marsikateremu neizbranemu piscu se bo zgodila krivica, tudi moški spol bo prevladal nad ženskim, toda nagrada, ki jo podeljuje časopisna hiša, je ena sama. Zmagovalca bodo mediji slavili, seveda ne pretirano dolgo, našel se bo kdo, ki bo njegovo delo hlastno prebral, zlasti kak zavistnež. Knjigi Za nagrado so dodane barvne fotografije, ki jih je posnel neodvisni umetnik, fotograf in založnik Tadej Vaukman. V fotografsko oko ujete podobe so dopolnilo vsebine romana, sočasno pa imajo svojo lastno zgodbo, saj pisateljica na primer nikjer ne navede, da bi člani komisije na mizo moleli gole noge. Med precej slabo razpoloženimi in zaskrbljenimi osebami je mogoče prepoznati igralca Marka Mandića, tudi tokrat razgaljenega, vendar je na eni od fotografij njegovo golo telo videti samo do pasu. Jezikoslovec, prevajalec in glasbenik Primož Vitez je v spremni besedi v zgoščeni obliki podal poglavitno sporočilo romana Za nagrado in poudaril, da je tekst kritičen do literature na splošno, prav tako sodobne slovenske, v kateri manjka humorja in prave družbene vrednosti, očitna pa je hiperprodukcija. Besedilo je napisano v zajetnih proznih blokih in v očitni fascinaciji nad jezikom in pripovednim potencialom, ki ga jezik omogoča. K temu lahko dodamo, da Semira Osmanagić v svojem pisanju podaja resnice našega časa, odete v šegavost in prepredene z zabavnimi domislicami. Tudi resnih tem se je mogoče lotevati s prijazno zbadljivostjo in prizanesljivo kritičnostjo.
7 min 2. 2. 2026