Opis epizode

Danes pa o temah, ki niso od tega sveta. Oziroma od tega planeta. Slovenija je te dni postala
polnopravna članica Evropske vesoljske agencije Esa. Prireditev je potekala v Vitanju, kar
pomeni, da je morala slovenska elita na Googlovih zemljevidih najti Vitanje in kako se do tja
pride. Ob slovenski politični eliti je bila prisotna še slovenska estrada, oboji z vesoljsko
tematiko. S tem, da si težko ločil, kdo na prireditvi so resnični vesoljci, in kdo se za vesoljce
samo izdaja.

Prireditev je potekala pod geslom ali motom »Slovenija – majhna na Zemlji, velika v
vesolju«. Kar je kljub PR-ovskemu presežku v sloganu debela laž. Oziroma vsaj ne ustreza
dejstvom, za katere se v profesionalnih medijih borimo. Resnica je namreč ta, da je Slovenija
na planetu Zemlja majhna država, še manjša, neznatna, skoraj znotraj statistične napake
mičkena pa je Slovenija v vesolju. Kar niti ni nič tragičnega, kajti celo največje države na
Zemlji so v primerjavi z vesoljem neznatne. Eno je vesolje, drugo pa so slogani kreativnih
direktorjev.

Kakorkoli; ob Hermanu Potočniku smo Slovenci imeli še nekaj pomembnih vesoljskih
pionirjev. Recimo astronavte slovenskega rodu, pa tudi raziskovalce, kot je bil Dušan Petrač
in nenazadnje umetnike, kot je Dragan Živadinov. Ampak to so obrobnosti. Poskusimo si
predstavljati, z močjo vesoljske domišljije, kako bomo Slovenci čim bolj tvorno pomagali pri
kolonizaciji vesolja.

Najprej je treba priti gor. Tehnološke rešitve so sicer znane, a so izjemno drage. Nekateri v
Sloveniji predlagajo, da si že z obiskom naših gora precej blizu, druga metoda, ki je sicer
nekaj bolj ortodoksna, pa predlaga hitrorastočo fižolovko, s pomočjo katere je potem mogoče
splezati na luno. Še ena metoda je, da sedemo na inflacijo ali življenjske stroške ali cene
nepremičnin, saj so to vse kategorije, ki letijo v nebo; težava je le v tem, da je vesolje končno,
dražénje našega življenja pa kot kaže brezmejno.

Kakorkoli bomo že Slovenci prišli gor, ostaja glavno vprašanje, kaj bomo tam počeli.
Govorci na uradnem sprejemu v evropsko vesoljsko druščino so se strinjali, da je
vlaganje v vesoljsko industrijo, ki je bila lani vredna 604 milijarde evrov in raste z 9-odstotno
letno rastjo, odlična priložnost za slovensko gospodarstvo. V veliki črnini naj bi bilo polno
poslovnih priložnosti. Tako s civilnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji
znosnejše, kot tudi z obrambnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji
neznosnejše. Z drugo besedo; glavna naloga evropskih pa tudi ostalih vesoljskih agencij je v
kozmos izstreliti kapitalizem. Ker kot vse na Zemlji, se mora tudi vesolje najprej splačati, da
postane zanimivo.

Kot nam kažejo vsakodnevne vesoljske aspiracije multimilijarderjev, je vesolje, ki je bilo na
začetku vesoljske tekme ideološko bojišče, danes postalo tržišče. V vesolju od začetka časa
veljajo osnovni fizikalni zakoni, zadnjih nekaj let pa še zakoni trga.
Torej se je Slovenija, sklepamo, priključila Esi tako pozno zaradi tega, ker pred tem v
vesolju ni bilo bog ve kaj profita. Bili so stroški in prestiž, se pravi kategorije, ki si jih
Slovenci ne moremo ravno privoščiti. Čim pa je mogoče v vesolju služiti, smo zraven. Kar ni
naključje, saj smo – če sklepamo po našem bleščečem kripto trgu, kripto inovacijah in kripto
milijonarjih – Slovenci mojstri za delati denar iz nič, oziroma v primeru vesolja v nič. Najbolj
nenavadno je, da evropski vesoljski umi, ter po novem tudi slovenska vesoljska terminologija,
uporabljajo izraz »vesoljski sektor«. Kot da bi bilo vesolje del neke korporacije, ki ima
oddelek za »človeške vire«, računovodstvo, »skupne službe« in pa »vesoljski sektor«. Je pa
ravno obratno: vesolje ima »zemeljski sektor«, ki pa je nezanimiv, zaprašen in krvav,
pozabljen v zadnjem predalu vesoljskega arhiva.
Če smo že uničili naš domači planet, pa obstaja velika možnost, da nam vesolja ne bo
uspelo uničiti. Kvečjemu se lahko zgodi obratno.

Paradoks, s katerim se kapitalisti na čelu človeštva spravljajo v vesolje, je ta isti paradoks, ki
je v vesolje že na začetku civilizacije inštaliral domovanja bogov, medtem ko so pokopališča
ostala na Zemlji.

Marko Radmilovič