Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ars
Termine četrtkove radijske igre na Arsu je novembra zasedel Cikel radijskih iger Duše Počkaj ob stoti obletnici rojstva te izjemne dramske igralke. Duša Počkaj se je rodila 16. novembra 1924 v Lendavi. Po maturi se je sprva vpisala na študij arhitekture, po vojni pa je bila ena prvih študentk na tedanji Akademiji za igralsko umetnost, današnji Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. V ljubljanski Drami je nastopala od leta 1946 in ji ostala zvesta vse življenje. Od tega sveta se je poslovila 24. junija 1982 med predstavo Gozd po predlogi Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega in režiji Georgija Para. Bila je vodilna karakterna igralka svojega časa in tako izoblikovala številne značajske vloge, ob njih pa upodobila tudi niz zapletenih sodobnih ženskih likov. Generacijam je ostala v spominu kot nepozabna Martha v tandemu z Jurijem Sovčkom kot Georgeom v Albeejevi drami Kdo se boji Virginie Woolf iz leta 1964 v režiji Mileta Koruna, cineastom pa kot Maruša rdečelaska v Plesu v dežju Boštjana Hladnika iz leta 1961 ali še posebej kot izjemna Teta iz prav tako Hladnikovega filma Ubij me nežno iz leta 1979. Za svoje delo je prejela niz nagrad, med katerimi poudarimo vsaj zlato areno v Pulju leta 1961 in nagrado Prešernovega sklada leto pozneje. Ob številnih filmskih vlogah in vlogah v TV-dramah je v gledališču ustvarila več kot sto vlog, na radiu pa več kot dvesto, od tega po večini nosilne vloge v dramah in komedijah tujih avtorjev. Zanimivo pa je, da skoraj polovico njenega radijskega opusa predstavljajo radijske igre za otroke, kar kaže na nenavaden fenomen, kako so jo slišali tedanji režiserji. Ko omenjamo radijske igre za otroke, morda velja spomniti še na njen nenavadeni izlet v Lutkovno gledališče Ljubljana leta 1974, ko je za danes skoraj pozabljeno nadvse poetično uprizoritev Deklica delfina in lisica zvitorepka po zgodbi Kristine Brenk in režiji Matije Milčinskega oblikovala preudarno in modro Lisico v dialogu z Nadjo Vidmar v vlogi Delfine. Sicer pa nam zgolj prelet slušnih vlog Duše Počkaj izriše relief nadvse razgibane zvočne pokrajine slabo poznanega in še neraziskanega opusa, ki bi si prav gotovo zaslužil podrobnejšo analizo, kot tudi njen nezanemarljivi šansonjerki opus. Režiser Klemen Markovčič je v tokratni slušni cikel sklenil štiri raznovrstne igre, te pa so imele za svoj temeljni cilj predvsem osvetlitev različnih žanrskih in igralskih nians Duše Počkaj v radijskem mediju.
Za pisavo Matjaža Kmecla je značilna iskrena zavzetost za tisto, čemur se je včasih reklo svoboda, sočutje in ustvarjalnost v kolikor toliko pravično urejeni socialni družbeni ureditvi. Danes imajo te besede, če se jih še pozna, drugačno, manj zavezujočo vsebino. Kar pa se nas še dotakne, morda tudi zaradi osebne izkušnje, je vojna, ki podaljšuje trpljenje v nevojne dni in leta. Prav o tem govori tudi radijska igra Intervju iz leta 1968.
Režiser: Žarko Petan
Tonski mojster: Dušan Mauser
Intervjuvanka – Duša Počkaj
Novinar – Janez Hočevar
Produkcija Uredništva igranega programa.
Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana novembra 1968.
Klemen Markovčič
Termine četrtkove radijske igre na Arsu je novembra zasedel Cikel radijskih iger Duše Počkaj ob stoti obletnici rojstva te izjemne dramske igralke. Duša Počkaj se je rodila 16. novembra 1924 v Lendavi. Po maturi se je sprva vpisala na študij arhitekture, po vojni pa je bila ena prvih študentk na tedanji Akademiji za igralsko umetnost, današnji Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. V ljubljanski Drami je nastopala od leta 1946 in ji ostala zvesta vse življenje. Od tega sveta se je poslovila 24. junija 1982 med predstavo Gozd po predlogi Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega in režiji Georgija Para. Bila je vodilna karakterna igralka svojega časa in tako izoblikovala številne značajske vloge, ob njih pa upodobila tudi niz zapletenih sodobnih ženskih likov. Generacijam je ostala v spominu kot nepozabna Martha v tandemu z Jurijem Sovčkom kot Georgeom v Albeejevi drami Kdo se boji Virginie Woolf iz leta 1964 v režiji Mileta Koruna, cineastom pa kot Maruša rdečelaska v Plesu v dežju Boštjana Hladnika iz leta 1961 ali še posebej kot izjemna Teta iz prav tako Hladnikovega filma Ubij me nežno iz leta 1979. Za svoje delo je prejela niz nagrad, med katerimi poudarimo vsaj zlato areno v Pulju leta 1961 in nagrado Prešernovega sklada leto pozneje. Ob številnih filmskih vlogah in vlogah v TV-dramah je v gledališču ustvarila več kot sto vlog, na radiu pa več kot dvesto, od tega po večini nosilne vloge v dramah in komedijah tujih avtorjev. Zanimivo pa je, da skoraj polovico njenega radijskega opusa predstavljajo radijske igre za otroke, kar kaže na nenavaden fenomen, kako so jo slišali tedanji režiserji. Ko omenjamo radijske igre za otroke, morda velja spomniti še na njen nenavadeni izlet v Lutkovno gledališče Ljubljana leta 1974, ko je za danes skoraj pozabljeno nadvse poetično uprizoritev Deklica delfina in lisica zvitorepka po zgodbi Kristine Brenk in režiji Matije Milčinskega oblikovala preudarno in modro Lisico v dialogu z Nadjo Vidmar v vlogi Delfine. Sicer pa nam zgolj prelet slušnih vlog Duše Počkaj izriše relief nadvse razgibane zvočne pokrajine slabo poznanega in še neraziskanega opusa, ki bi si prav gotovo zaslužil podrobnejšo analizo, kot tudi njen nezanemarljivi šansonjerki opus. Režiser Klemen Markovčič je v tokratni slušni cikel sklenil štiri raznovrstne igre, te pa so imele za svoj temeljni cilj predvsem osvetlitev različnih žanrskih in igralskih nians Duše Počkaj v radijskem mediju.
Za pisavo Matjaža Kmecla je značilna iskrena zavzetost za tisto, čemur se je včasih reklo svoboda, sočutje in ustvarjalnost v kolikor toliko pravično urejeni socialni družbeni ureditvi. Danes imajo te besede, če se jih še pozna, drugačno, manj zavezujočo vsebino. Kar pa se nas še dotakne, morda tudi zaradi osebne izkušnje, je vojna, ki podaljšuje trpljenje v nevojne dni in leta. Prav o tem govori tudi radijska igra Intervju iz leta 1968.
Režiser: Žarko Petan
Tonski mojster: Dušan Mauser
Intervjuvanka – Duša Počkaj
Novinar – Janez Hočevar
Produkcija Uredništva igranega programa.
Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana novembra 1968.
Klemen Markovčič
Vse epizode