Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ars
Termine četrtkove radijske igre na Arsu je novembra zasedel Cikel radijskih iger Duše Počkaj ob 100. obletnici rojstva te izjemne dramske igralke. Duša Počkaj se je rodila 16. novembra 1924 v Lendavi. Po maturi se je sprva vpisala na študij arhitekture, po vojni pa je bila ena prvih študentk na tedanji Akademiji za igralsko umetnost, današnji Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. V ljubljanski Drami je nastopala od leta 1946 in ji ostala zvesta vse življenje. Od tega sveta se je poslovila 24. junija 1982 med predstavo Gozd po predlogi Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega in v režiji Georgija Para. Bila je vodilna karakterna igralka svojega časa in tako izoblikovala plejado značajskih vlog, ob njih pa upodobila tudi niz zapletenih sodobnih ženskih likov. Rodovom je ostala v spominu kot nepozabna Martha v tandemu z Jurijem Součkom kot Georgeem v Albeejevi drami Kdo se boji Virginie Woolf? iz leta 1964 v režiji Mileta Koruna, cineastom pa kot Maruša rdečelaska v Plesu v dežju Boštjana Hladnika iz leta 1961, ali še posebej kot izjemna Teta iz prav tako Hladnikovega filma Ubij me nežno iz leta 1979. Za svoje delo je prejela niz nagrad, med katerimi izpostavimo vsaj zlato areno v Pulju leta 1961 in nagrado Prešernovega sklada leto dni pozneje. Ob številnih filmskih vlogah in vlogah v TV-dramah je v gledališču ustvarila več kot 100 vlog, na radiu pa več kot 200, od tega večinoma nosilne vloge v dramah in komedijah tujih avtorjev. Zanimivo pa je, da skoraj polovico njenega radijskega opusa zajemajo radijske igre za otroke, to kaže na nenavaden fenomen, kako so jo slišali tedanji režiserji. Ko omenjamo radijske igre za otroke, je morda treba spomniti še na njen nenavadni izlet v Lutkovno gledališče Ljubljana leta 1974, ko je za danes skoraj pozabljeno nadvse poetično uprizoritev Deklice Delfine in lisice Zvitorepke po zgodbi Kristine Brenkove in v režiji Matije Milčinskega oblikovala preudarno in modro Lisico v dialogu z Nadjo Vidmar v vlogi Delfine. Sicer pa nam le prelet slušnih vlog Duše Počkaj izriše relief nadvse razgibane zvočni pokrajine slabo poznanega in še neraziskanega opusa, ki bi si prav gotovo zaslužil podrobnejšo analizo, tako pa tudi njen nezanemarljivi šansonjerski opus. Režiser Klemen Markovčič je v tokratni slušni cikel sklenil štiri raznolike igre, te pa so imele za svoj temeljni cilj predvsem osvetlitev različnih žanrskih in igralskih nians Duše Počkaj v radijskem mediju.
Osrednja osebnost komedije Madame Sans Gene po predlogi francoskega dramatika Victoriena Sardouja, znanega predvsem kot obrtno spretnega pisca z nemalo duhovitimi domislicami, je perica Catherine Hübscher iz 18. stoletja, v upodobitvi Duše Počkaj, ki po revoluciji postane vojvodinja Danziška. Sicer pa revolucionarji po uspeli francoski revoluciji pozabijo na svoje korenine in se začnejo vesti kot prejšnji tirani, le Madame Sans Gene ne.
Prevajalec: Miran Jarc
Avtor radijske priredbe: Peter Zobec
Režiserka: Rosanda Sajko
Tonski mojster: Mladen Fortič
Avtor izvirne glasbe: Bojan Adamič
Katarina – Duša Počkaj
Napoleon – Stane Sever
Lefebvre – Polde Bibič
Fouché – Jurij Souček
Grof Neipperg – Janez Albreht
Kraljica Karolina – Slavka Glavina
Produkcija Uredništva igranega programa
Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana aprila 1963
Klemen Markovčič
Termine četrtkove radijske igre na Arsu je novembra zasedel Cikel radijskih iger Duše Počkaj ob 100. obletnici rojstva te izjemne dramske igralke. Duša Počkaj se je rodila 16. novembra 1924 v Lendavi. Po maturi se je sprva vpisala na študij arhitekture, po vojni pa je bila ena prvih študentk na tedanji Akademiji za igralsko umetnost, današnji Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. V ljubljanski Drami je nastopala od leta 1946 in ji ostala zvesta vse življenje. Od tega sveta se je poslovila 24. junija 1982 med predstavo Gozd po predlogi Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega in v režiji Georgija Para. Bila je vodilna karakterna igralka svojega časa in tako izoblikovala plejado značajskih vlog, ob njih pa upodobila tudi niz zapletenih sodobnih ženskih likov. Rodovom je ostala v spominu kot nepozabna Martha v tandemu z Jurijem Součkom kot Georgeem v Albeejevi drami Kdo se boji Virginie Woolf? iz leta 1964 v režiji Mileta Koruna, cineastom pa kot Maruša rdečelaska v Plesu v dežju Boštjana Hladnika iz leta 1961, ali še posebej kot izjemna Teta iz prav tako Hladnikovega filma Ubij me nežno iz leta 1979. Za svoje delo je prejela niz nagrad, med katerimi izpostavimo vsaj zlato areno v Pulju leta 1961 in nagrado Prešernovega sklada leto dni pozneje. Ob številnih filmskih vlogah in vlogah v TV-dramah je v gledališču ustvarila več kot 100 vlog, na radiu pa več kot 200, od tega večinoma nosilne vloge v dramah in komedijah tujih avtorjev. Zanimivo pa je, da skoraj polovico njenega radijskega opusa zajemajo radijske igre za otroke, to kaže na nenavaden fenomen, kako so jo slišali tedanji režiserji. Ko omenjamo radijske igre za otroke, je morda treba spomniti še na njen nenavadni izlet v Lutkovno gledališče Ljubljana leta 1974, ko je za danes skoraj pozabljeno nadvse poetično uprizoritev Deklice Delfine in lisice Zvitorepke po zgodbi Kristine Brenkove in v režiji Matije Milčinskega oblikovala preudarno in modro Lisico v dialogu z Nadjo Vidmar v vlogi Delfine. Sicer pa nam le prelet slušnih vlog Duše Počkaj izriše relief nadvse razgibane zvočni pokrajine slabo poznanega in še neraziskanega opusa, ki bi si prav gotovo zaslužil podrobnejšo analizo, tako pa tudi njen nezanemarljivi šansonjerski opus. Režiser Klemen Markovčič je v tokratni slušni cikel sklenil štiri raznolike igre, te pa so imele za svoj temeljni cilj predvsem osvetlitev različnih žanrskih in igralskih nians Duše Počkaj v radijskem mediju.
Osrednja osebnost komedije Madame Sans Gene po predlogi francoskega dramatika Victoriena Sardouja, znanega predvsem kot obrtno spretnega pisca z nemalo duhovitimi domislicami, je perica Catherine Hübscher iz 18. stoletja, v upodobitvi Duše Počkaj, ki po revoluciji postane vojvodinja Danziška. Sicer pa revolucionarji po uspeli francoski revoluciji pozabijo na svoje korenine in se začnejo vesti kot prejšnji tirani, le Madame Sans Gene ne.
Prevajalec: Miran Jarc
Avtor radijske priredbe: Peter Zobec
Režiserka: Rosanda Sajko
Tonski mojster: Mladen Fortič
Avtor izvirne glasbe: Bojan Adamič
Katarina – Duša Počkaj
Napoleon – Stane Sever
Lefebvre – Polde Bibič
Fouché – Jurij Souček
Grof Neipperg – Janez Albreht
Kraljica Karolina – Slavka Glavina
Produkcija Uredništva igranega programa
Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana aprila 1963
Klemen Markovčič
Vse epizode