Opis epizode

Piše Iztok Ilich,
bere Dejan Kaloper.

Boris Pahor je bil človek in pisatelj tolikih razsežnosti in dano mu je bilo tako dolgo živeti, da njegove biografije še dolgo ne bo mogoče skleniti z zadnjo piko. To potrjujejo predvsem epizode iz njegovega zasebnega življenja, o katerih dolgo ni rad ne govoril ne pisal in jih večidel niso razkrivali niti vpleteni bližnji in najbližji. Celo pisateljev sin Adrian je v uvodu v knjigo dolgoletne zaupne družinske prijateljice Ligi Roberto priznal, da je v njej odkril vrsto dotlej neznanih podrobnosti o očetu, ki »zdaj mozaik dopolnjujejo s podobo človeka in misleca«. Spominja se tudi njenih dragocenih besed, ko mu je nekega dne v želji, da premisli o svojih nespravljivih stališčih do premalo ljubečega in šibko navzočega očeta, dejala: »'Adrijan, nekoč sem v knjigi nekega cenjenega misleca prebrala, da so sinovi najslabši sodniki svojih očetov.' Zdaj lahko rečem,« ji je odvrnil on, »da sem si o svojem očetu ustvaril manj neprizanesljivo mnenje, in razumem, zakaj je moja mati odločitev za ločitev od življenjskega sopotnika venomer odlagala. Vodilo jo je čustvo, ki se mu pravi ljubezen …«
Ligi Roberto svoje beležnice spominov, anekdot in premislekov, kot jo je podnaslovila, ni v prvi vrsti posvetila pisatelju, zvestemu prijatelju, temveč njegovi soprogi, »dragi prijateljici Radi zdaj, ko so se odrske luči utrnile.« Največ zato, ker je v tej poslovilni knjigi zapisala in objavila marsikaj, kar je tudi pisateljevi najbližji sopotnici ostalo prikrito. Ali pa je vedela, le besede so ostale neizrečene.
Na doslej neznane poteze v Pahorjevem portretu opozarja tudi pisec druge uvodne besede Miran Košuta. »V knjigo preliti spomin Ligi Roberto,« pravi, »nam izrisuje povsem drugačnega človeka: mehkega in radodarnega prijatelja, prisrčnega pošiljatelja razglednic z vseh koncev Evrope, obzirnega zaupnika in družinskega dopisnika, krhkega, nege, zdrobovih juhic in volnenih šalov potrebnega starostnika, skrbnega in krivdno skesanega soproga ljubljene in varane žene Rade …«
V prvem delu knjige Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem zaživijo svoje posebno življenje njeni pogosti telefonski pogovori z Rado, ko sta si delili čustva, se umirjali in spodbujali, kdaj tudi smejali. Ko je prijateljičino šibko srce omagalo, je ona ostala tu, da ohranja njene misli. Oživljala jih je, ko si je obnavlja njene besede, polne tankočutnih razmislekov, vprašanj in ženskih zaupnosti. Da je ni še pogosteje klicala, jo je »zadrževala utrujenost v njenem glasu, ko je bil govor o rečeh, ki so ji vzbujale boleče spomine«. Poleti 2009, po civilnem slovesu množice prijateljev od Rade na Repentabru in po zadnjem dejanju na pokopališču pri Sv. Ani, kjer je Ligi ob odprtem grobu prebrala svoj poslovilni pozdrav, se je vez med njo in ovdovelim pisateljem še poglobila.
Stala mu je ob strani, mu dajala oporo in ga opogumljala. Med njima so romala pisma, nekatera natipkana, druga izpisana z roko, dolga ali le pozdravi v nekaj besedah na razglednicah. Ligi se je veselila pisateljevih vse številnejših priznanj in počastitev ter prevodov, posebno zamudniških v italijanščino. Nekaterim je tudi sama pomagala odpirati vrata, že leta 2012 na primer Zlati ptici, kovancu, s katerim so Benetke od časov republike počastile svoje plemiče, člane Velikega sveta. S prijatelji iz Veneta je nato poskrbela, da je mesto Treviso, odlikovano z zlato medaljo za odpor, Borisu Pahorju, kandidatu za Nobelovo nagrado za literaturo, leta 2014 podelilo častno meščanstvo. Poleti 2020, štirinajst let po njeni pobudi takratnemu predsedniku Italije za visoko državno priznanje Pahorju, je pisatelj ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu iz rok Sergia Matarelle to odlikovanje – Veliki križ reda zaslug Republike Italije – tudi prejel.
Ligi Roberto se z nežnostjo in obžalovanjem spominja tudi zadnjega prijateljevega klica po telefonu. Bilo je na velikonočno jutro leta 2022, poldrugi mesec pred njegovo smrtjo. Po tem ganljivem slovesu je ostala sama s spomini na skupne trenutke. V knjigi, nadaljevanju pogovora iz tostranstva v onstranstvo, jih je nanizala v prizadevanju, da bi ostala kar najbolj zvesta pisateljevim besedam. Večinoma jih je zapisala kot dvogovore ne glede na časovno zaporedje, kot da so ravnokar izzveneli,
Pomemben delež v knjigi Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem, ki jo zaključujejo strani z izbranim dokumentarnim gradivom, imajo avtoričini spomini na otroštvo v Novigradu. Posebno na dan, ko je morala družina v izgnanstvo. V knjigi Ljubljena in neznana Istra je zapisala: Naš odhod, v strahu pred maščevalnim nasiljem nad Italijani, »je bil pristen, bridek beg duš mimo vseh dogovorov, gnan od hudournega toka moralnega in stvarnega nasilja novih okupatorjev«. Pahor jo je, se spominja, takoj po tem, ko mu je v pismu omenila odličen sprejem svoje knjige, poklical po telefonu in dejal: »Treba je podpreti začeti proces pomiritve, ki ga nihče ne more obsojati, da se boleča igra zaključi.« Sama je pozneje v tem duhu dodala: »Potrebujemo skupno voljo za spoštovanje spomina tolikih mrtvih, da bi arhivirali poglavje o strahotni drugi svetovni vojni.«

Vlado Motnikar