Opis epizode

Piše Andrej Lutman,
bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič.

Uvrstitev nove pesniške zbirke Marka Matičetovega V notranjosti so pokrajine v knjižno zbirko Sončnica, vsa nora od svetlobe je Mirjam Drev po že ustaljenem načinu za utemeljila tudi z besedami. »Marko Matičetov tistemu, kar ga obdaja in odzvanja v njem, prisluškuje z zvedavostjo in humorjem ter nato s pesniško veščino in nizom miselnih poant tudi zapiše.«
Preprostejše in natančnejše oznake skorajda ni. Matičetov je v prejšnjih petih zbirkah gradil pesniški izraz, ki mu v marsičem botruje tudi slovenski pesnik Dane Zajc. To pomeni, da izbira izrazna sredstva, ki jim je podlaga organska, rodbinska, koreninska, prvobitna slovenščina. Njegove pesmi ne stremijo po kaki posebni inovativnosti besedja, ampak se zadovoljijo z ustaljenim besediščem. Vendar pesnik počne nekaj drugega. Na način, ki ni zavezan kakšni kombinatoriki in morda ludizmu, dosega učinke s predstavljivimi prispodobami. Kaj torej počne? Svoj notranji svet prenaša na zunanjost. Lirski subjekt najde svoj objekt projekcije.
V uvodni pesmi piše: »Kakšna škoda bi bilo ne pustiti sebi priti do sebe.« V tem stihu pesnik uporabi tako imenovano zrcaljenje, da preko besed, ki so zunaj izreke, pride do osmišljenosti v sebi. To nadaljuje do tistega trenutka oziroma pesmi, ko poosebi predmet. V tem smislu izstopa Pesem pralnega stroja. Začne se brez ovinkov z verzom: »Pral sem jima perilo.« Nadaljevanje takšnega načina pesnjenja se izteče v simulacijo, ki je tudi spominjanje sebe, otroške percepcije. »Veliko sanjam. / Starša ne vesta, o čem. / Jaz vem, pa ne znam povedati.«
Ob prebiranju pesmi še zvemo, da pesnik ni več sam, saj se mu je pridružila ženska, s katero ima otroka. In tudi svoji družici nameni preslikave introspekcijskega dojemanja sveta, ko v pesmi z naslovom Ta zveza zapiše: »Ta dva ne vesta več, kako je biti sam. / Tako sta prepletena drug z drugim, / da si ne predstavljata, da ne bi bila.«
Marko Matičetov se v zbirki V notranjosti so pokrajine dosledno ukvarja z malenkostmi in iz njih ter z njimi dosega veličastje preprostosti z učinki, ki so merljivi zgolj s čustvi. Ko je v prejšnjih zbirkah še opeval balinanje, bolj ali manj imaginativne izlete v Južno Ameriko, ali sprotne dogodke vsakršnega dne, je ostajal zvest osnovnim predstavitvenim načinom. Ni se zapletal v tavtologije, ni iskal izpovednega izraza na vso silo, temveč je puščal nekak naravni tok prispodob. V novi zbirki je vse prejšnje dosežke združil v sicer ustaljen način podajanja pesniške snovi, a temu že kar prepoznavnemu načinu dodal še nekaj: odvzetek. Svojemu izrazu je odvzel napor, ki sem mu – v komercialno oglaševalskem smislu – reče presežek. Ne, ta poezija ni presežna, ker tudi noče biti. Ta poezija je pač glasba, s katero pesnik dosega vsakovrstno bralstvo, ki ima posluh za občutenja in s čudenjem nad preprostostjo izraza oplemeniteno ustvarjalnost. Da se pesnjenje ne gradi na stalnem službovanju rasti, kopičenju, preseganju, je kakovost, ki sodobni slovenski poeziji pravzaprav manjka. In s takšnega stališča je pesniška zbirka Marka Matičetovega z naslovom V notranjosti so pokrajine tista pokrajina, kjer sončnice ne ovenijo.

Vlado Motnikar