Opis epizode

Medtem ko je Shakespeare s Hamletom ustvaril moško gledališko vlogo, po kateri vsaj po tihem hrepeni marsikateri igralec in ki – poleg kralja Leara – pogosto velja za enega vrhuncev igralčeve kariere, je režiserka in scenaristka kitajskega rodu Chloé Zhao ustvarila žensko filmsko vlogo, ki zlahka parira legendarnemu danskemu kraljeviču. Že res, da naslov najnovejšega celovečerca oskarjevske nagrajenke za režijo nosi moško ime, Hamnet, vendar je glavna nosilka ženska. Močna, z naravo tesno povezana ženska, ki si dovoli intenzivna čustva, ki se med porodom ne pusti utišati in ki bolečine ob izgubi otroka ne zavije v vato, ampak ji dovoli, da jo preplavi celo in vso. Jessie Buckley je fantastična – močna, ranljiva, srečna, ljubljena, zaljubljena … kar koli je od nje zahtevala vloga Agnes, je igralka izpeljala tako polnokrvno, da gledalca osupne. Tudi prepuščanje drugemu, pa naj bo v ljubezni ali – čisto ob koncu – v bolečini, ki jo lahko delijo le starši umrlega otroka. To zadnje pa seveda ne bi bilo mogoče, če ji na drugi strani ne bi stal enakovreden partner in Paul Mescal to vsekakor je. Njegov Will – seveda je že zelo kmalu jasno, da gre za Shakespeara, čeprav to niti ni zares pomembno – je vreden ženske, kakršna je Agnes. Enako strast in odrešitev, ki jo njej prinaša narava, jo njemu umetnost in to je nazadnje točka, v kateri se žalujoča zakonca naposled vendarle spet stakneta.
Maggie O'Farrell, avtorica literarne uspešnice Hamnet, po kateri je film posnet, se je oprla na eno od različic o nastanku Shakespearove drame, niti ne najbolj verjetno, vsekakor pa daleč najbolj fotogenično. Znano je, da je imel Shakespeare tri otroke in eden od njih je bil deček Hamnet, ki je pri enajstih letih umrl. Vzrok smrti ni znan, znano pa je, da je drama Hamlet nastala le nekaj let pozneje in zarezala v gledališko in literarno zgodovino kot redkokatero drugo delo. Ali je bila smrt otroka zares glavni vzrok za nastanek legendarne drame – besedi Hamlet in Hamnet sta sinonim, saj so ju v takratni jezikovni maniri pogosto zapisovali kot popolnoma enaki –, najbrž ne bomo nikoli izvedeli, vsekakor pa je zgodba izvrstno izhodišče za vzpostavitev močne ženske in moške energije ter katarzične moči umetnosti, ki ju preseže.
Režiserka Chloé Zhao pravi, da se je ob pomoči Hamneta spoprijela s svojimi najglobljimi strahovi in iskala pot, kako kljub minljivosti in izgubam življenje živeti čim bolj odprto, čim bolj celovito, odgovor pa ponuja v obliki izjemnega, skoraj rušilno močnega filma, v katerem energije preplavljajo filmsko dvorano v maniri najpristnejše gledališke katarze. Nekoliko jih zmanjka le v zadnji tretjini filma, a to je skoraj že dlakocepstvo.

Gaja Pöschl