Opis epizode

Piše Marija Švajncer,
bereta Mateja Perpar in Igor Velše.

V pesniški zbirki Mariborska se Matej Krajnc vrača v otroštvo, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja preživel v Celju. Spominja se selitve iz stare hiše, stikov s sorodniki, družbenega ozračja in raznovrstnih dogodkov. V spomin si prikliče dogajanje tedanjega časa, predmete, ki danes veljajo za starinske, na primer gramofon in kasetofon, ter osebnosti iz tistega obdobja. Popevkar Franjo Bobinac je postal gospodarstvenik, kot Tomaž Šalamun se je tudi avtor pesniške zbirke utrudil podobe svojega plemena. Naravnost izpiše svoj priimek in pove, da je Krajnc pri sedemnajstih letih postal kantavtor. V pesmih je začutiti nekaj nostalgije, vendar pa se avtor brani razčustvovanosti ter je kar nekajkrat tudi ironičen in duhovit. Spomine zapisuje v sklenjeni pesemski obliki ali kiticah, nekatere stihe zabeli s srbohrvaškimi in angleškimi izrazi in povedmi, ne brani se neposrednega, že kar vulgarnega izražanja. Čeprav si prizadeva, da bi bila žalost prikrita, je v teh spominih tudi drobec otožnosti in nežnosti. Bili so stari časi, živeli so ljudje, ki jim je bil naklonjen, zdaj pa je marsikaj drugače. Takrat se je z odraslimi odpravil tudi na pokopališče. Tam počivajo pesnikovi ljudje, tako pod zemljo kot ohranjeni v njegovi zavesti: »spoštuj te ki ležijo / spoštuj te ki spijo / spoštuj te ki trohnijo / spoštuj te ki strohnijo«
V poeziji Mateja Krajnca so nanizani prizori iz preteklosti, vrstijo se podobe in asociacije, kar nekaj je refleksij. Pesnik se načrtno znajde tudi v nonsensu. Zaradi večje prepričljivosti in učinkovitejšega vplivanja na bralke in bralce ponavlja nekatere verze.
V zadnji pesmi z naslovom Finale: Mariborska pravi, da ni od tukaj in ne bi bil rad od tukaj. Še rosno mlad je prišel od daleč in se, dokler se ni preselil v Ljubljano, ustalil v Celju. To pa je bilo tedaj mesto tovarn, industrijskih obratov in tovornjakov, takšno, da se pesnik ne more spomniti, da je v njem sijalo sonce. Bilo je mračno in brez prave svetlobe. Kakšna pa je prava svetloba? Pomisli, da bi bilo marsikaj mogoče preseči s poezijo. In res, verzi se porajajo s svetlikanjem, ritmom, notranjo vznemirljivostjo in igrivostjo. Pesnik s posebno občutljivostjo slika prizore iz starih časov in se vrača k tistemu, kar ga je zaznamovalo ali pa se ga je le dotaknilo in se samo kdaj pa kdaj spomni, kaj so hoteli od njega odrasli, kakšna glasba je plavala v zraku in kako je preživljal svoje dni, zdaj zagnano in vihravo, zdaj nekoliko zdolgočaseno. Bila je megla, mizar onstran ulice pa je, kot da ne bi mogel početi ničesar drugega, vohunil za udbo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je za obljubljeno deželo veljala Amerika. Treba bi si bilo priskrbeti karto in oditi tja, kjer se baje cedita med in mleko. Omenjene so tudi socialne razlike v lastni deželi: »sosedje se pretepajo za drobiž / malomeščani pa skrivajo limuzine«.
Ljudje se spominjajo vojne in ohranjajo spoštovanje do padlih herojev. V megli hodijo mimo bunkerjev, nemih pričevalcev ogroženosti iz vojnih časov. Megla je resnična in hkrati simbol nečesa, česar si poet ne želi. Družina se je preselila iz stare hiše in domnevno na bolje, v novo hišo. Občina je v prejšnjo naselila druge ljudi. Naslov Mariborska nima ničesar opraviti z Mariborom, temveč je ena od celjskih ulic: »iz stare hiše v novo / isto mesto pa taka sprememba / tito, si to vedel / marx, si to predvidel / tam, kamor smo šli, / naj bi bilo svetleje / a še vedno crkujejo ulične luči
V zbirki Mariborska ni ločil, enkrat pa sta zapisana oklepaj in vprašaj, ostalo je tudi nekaj vejic, pik in številk. Nekatere pesmi imajo naslove, v drugih je prvi verz napisan z večjimi črkami. Poudarki so vidni tako, da so navedeni v ležečem tisku, enkrat tudi v krepkem. V tistih časih je bilo slišati besede v popačeni nemščini, nekatere so zapisane v slengu in narečju. Matej Krajnc je mojster parafraziranja, duhovitih besednih iger ter postmodernističnega namigovanja na literarna in druga umetniška dela in popularno kulturo. Rad ima udarne skrajnosti, iznenada pa preseneti z verzi, v katere ujame posebno in zvenečo lepoto.
Pesniška zbirka Mariborska je drugačna kot zbirka Josip Broz se je ustavil v Klanjškovi, ki je lani izšla pri isti založbi. V njej je bilo več ludizma, razbrzdanosti, občutka ogroženosti ter miselnega zrcaljenja politike in družbenega dogajanja. Zlasti občutka ogroženosti ni več. Pesnik sprejema svet tak, kakršen je, seveda pa je ta svet nekaj, kar je podano v njegovih pesmih. Omeniti velja, da si Matej Krajnc kot podpredsednik Društva slovenskih pisateljev prizadeva za položaj, uveljavitev in sprejemanje literature v družbi, kakršno si književno ustvarjanje v današnjih razburkanih časih zasluži. S predsednikom Marijem Čukom sta se domislila pogovorov z literarnimi ustvarjalkami in ustvarjalci po vsej Sloveniji ter v skrbi za bralno kulturo in podobne vidike prisluhnila različnim pobudam.
Naj s Kranjčevimi verzi zasijejo sončni žarki, ki jih je pesnik v meglenih časih tako zelo pogrešal.

Vlado Motnikar