Opis epizode

Teddy, s teorijami zarot obseden čebelar, s pomočjo avtističnega bratranca Dona ugrabi direktorico farmacevtskega podjetja Michelle, za katero verjame, da je Nezemljanka, ki škoduje naravi, izvaja globalni nadzor in načrtuje uničenje planeta. Toda bojevita Michelle se ne prepusti kar tako vlogi žrtve ...
Bugonija je novi celovečerni film Yorgosa Lanthimosa, v katerem pionir »grškega čudaškega vala« po fantazijsko-zgodovinski satiri Nesrečna bitja iz leta 2023 ponovno sodeluje z avtorskim izzivom naklonjeno Emmo Stone. Najprej se seveda postavi vprašanje, zakaj sploh delati priredbo popolnega filma – Bugonija namreč s svojim pripovednim lokom, mračnim humorjem in končnim preobratom povsem zvesto sledi južnokorejski znanstvenofantastični mojstrovini Save the Green Planet! (Rešimo zeleni planet) iz leta 2003. Izvirnik je režiral Jang Joon-hwan. Jang je bil resda predviden tudi za režiserja ameriške različice, a je krmilo prevzel Yorgos Lanthimos in snov po svoje pregnetel. Divjaško, punkersko energijo izvirnika, ki se kljub nizkoproračunskemu srcu B-filma ponaša z mojstrskimi režijskimi rešitvami in številnimi cinefilskimi posvetili, je nadomestil s svojim prepoznavnim šik minimalizmom, podmazanim z visokim proračunom.
Lanthimosov slog filma je hladen, odmaknjen, nadzorovan, hkrati pa ves čas ustvarja napetost, tako z nelagodno sopostavitvijo slike in glasbe, ki uglajenim mizanscenskim rešitvam nasprotuje, kot s svojim pristopom do likov, ki bi ga lahko v skladu z vodilnim motivom označili za entomološkega – nastopajoče osebe namreč avtor opazuje kot žuželke (z njim pa seveda to počnemo tudi mi kot gledalci).

Skratka, filmski organizem v obeh inačicah poganja dinamika nasprotij. Na prvi pogled so očitne družbene razlike med direktorico in delavcem za tekočim trakom v istem podjetju. Lanthimos je spremenil in poudaril spolne vloge – v korejskem izvirniku je šlo za par moškega in ženske, ki ugrabita vzvišenega direktorja; dvajset let pozneje dva moška, sostanovalca iz razreda revnih zaposlenih, ugrabita toksično šefico, pasivno-agresivno ultrabogatašinjo.
Toda mojstrstvo filma je v tem, da v resnici nič ni prav zares fiksirano. Domnevno preprost Teddy kot predstavnik dobrega in domnevno sofisticirana Michelle kot predstavnica zla se v dialoškem dvoboju izkažeta za enakovredna borca. »Laž, resnica … kakšna je sploh razlika?« vpraša Michelle in s tem čudovito povzame postresničnostni duh časa. Film vzpostavlja tudi nasprotje med lažnim jezikom korporativnega komuniciranja in osebnim, človeškim aktivizmom, a hkrati sam Teddy priznava, da je »99,9 odstotka tega, čemur rečemo aktivizem, samo osebno izpostavljanje in prikrito vzdrževanje blagovne znamke«. Gre za izjavo leta.

V primerjavi s korejskim izvirnikom imajo čebele v Bugoniji precej pomembnejšo vlogo, večpomenski naslov filma namiguje med drugim na antično prepričanje, da se lahko čebele rodijo iz kadavrov goveda. Čebele simbolizirajo ciklično naravo življenja, smrti in ponovnega rojstva, kozmosa in časa, s posnetkom čebel se Bugonija tudi začne in konča. Po eni od teorij naj bi se z njihovim pojavom pred 60 milijoni let evolucijsko uveljavilo spolno razmnoževanje – da bi se tej komponenti izognila, se Teddy in Don pred svojim podvigom kemično kastrirata, kar je, ob spremenjenih spolnih vlogah v primerjavi z izvirnikom, interpretacijsko precej zgovorno. Čebele so tudi simbol zdravja in varuhinje preživetja, a so vseeno podvržene boleznim in nevarnosti samouničenja, kot izpostavi film, ki tudi pokaže, da je nespametno in celo nevarno vzpostavljanje vzporednic glede družbenih ureditev čebel in ljudi.
Korejski izvirnik je bil dogajalno postavljen na rob propadlega rudnika in po svoje nadaljuje z rudarjenjem tudi Lanthimos, namreč po bogatem nahajališču tem. Kljub temu, da je svojo predlogo na prvi pogled dodobra oklestil, ni v ničemer zmanjšal vsebinskega izobilja in množice drobnih detajlov. Če kaj, se je kvečjemu poklonil vizionarstvu svojega predhodnika, ki je pred desetletji napovedal algoritemske mehurčke, v katerih živimo danes, zapredke teorij zarot, ki včasih niti ne dohajajo dejanskih družbenih norosti, pa politične napetosti, ki izvirajo tudi iz navezave ekonomsko-okoljske problematike, sebičnost in nečloveškost in zlorabe, ki se skrivajo pod iluzijo normalnega teka življenja …
Bugonija z jezikom črne komedije oziroma mračne satire, ki postaja vedno bolj grenka, bolj ko o njej razmišljaš, natančno zariše duha časa in apokaliptično vzdušje konca. Toda jedko posmehljiv film je preveč inteligenten, da bi ga lahko uokvirili s poenostavljenimi frazami. Za svoj moto bi si lahko vzel tudi misel Fredrica Jamesona, da si je lažje predstavljati konec zemlje oziroma narave kot zlom poznega kapitalizma. A hkrati lahko gledamo Bugonijo prav kot kritiko tega našega fantaziranja o koncu sveta … Baladni vodilni song korejskega izvirnika, Somewhere Over the Rainbow, je Lanthimos nenazadnje zamenjal s podobno otožno, a krožno odprto Where Have All the Flowers Gone?

Skratka, razumevanja zapletenosti časa, v katerem živimo, ne moremo doseči brez razumevanja vseh paradoksov sobivanja nasprotij.


Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper.


Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Medžanrsko prehajanje v štirih sodobnih kinematografskih filmih«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

ars