Opis epizode

Piše Matjaž Zorec,
bere Aleksander Golja.

Alojzija Zupan Sosič, dolgoletna profesorica književnosti, ki je med drugim letos izdala pesniški prvenec, se v zanimivi hibridni knjigi loteva najosnovnejše literarne aktivnosti – branja. Knjiga z za literarnovedno delo nekoliko nenavadnim, skorajda naivnim naslovom Berem pesmi je zastavljena pomenljivo, posebej z ozirom na standardno predpostavljeno objektivnost v znanstvenih besedilih. Avtoričina metoda se sicer drži univerzitetnih in strokovnih standardov, ima številne opombe, dolgo bibliografijo, preverjene reference in teoretsko zaledje, a hkrati želi delovati onstran gole in dostikrat od literarnega življa distancirane univerzitetne sfere.
Tega preseganja se loteva z nekaj, recimo temu, narativnimi razširitvami in modulacijami, med katerimi je najopaznejše personalno pisanje; Zupan Sosič se je sicer odrekla anonimnemu akademskemu vsevedju in v tekst vtkala svojo osebo, to pa deluje tako na jezikovni kot na teoretični ravni. Njena eksplikacija poteka v prvi osebi ednine, piska je tudi osebno angažirana glede te ali one teoretske linije in tudi splošnejšega pogleda na svet, v čemer lahko vidimo odmev enega od temeljev v postajanju poezije. Tako kot je lirski subjekt tako ali drugače eden od dominantnih determinant poezije, je v avtoričinem izpisovanju literarne vednosti na delu teoretski subjekt, ki ni več od teorije ločen razvrščevalec, temveč aktivno participira v njenih izsledkih.
V obzorju njenega izvajanja je pomembno lociranje poezije kot v literarni produkciji zapostavljene, a za literaturo ključne forme z neštetimi možnostmi za refleksijo in tudi subverzijo tako književnosti kot človekovega širšega delovanja. To je najbolj vidno, če jo zoperstavimo romanu kot danes najbolj priljubljeni formi; ima privilegiran status, je glavni fokus uredništev in založništev ter najbolj usidran v sedanji družbeni mainstream. Tako je v tej svoji fazi dostikrat tudi fetišiziran, poblagovljen in trivializiran, zaradi česar nemalokrat le posnema literarno-marketinške vzorce in nereflektirano poustvarja razne moduse neoliberalističnih ideologij. Pesem pa zaradi svoje večje ali manjše kratkosti in kompaktnosti ter tako rekoč brezmejnih izraznih možnosti ponuja boljše poglede v delovanje današnjih političnih, družbenih, ne nazadnje planetarnih negotovosti ter tudi odprtost za spremembe.
Poleg pesmi je glavna nit knjige, kot nam pove naslov, branje. Bralna kultura pada, ljudje berejo vse manj in predvsem površno, poglobljeno interpretativno branje z refleksijo pa tako rekoč izumira. Zaradi omenjenih lastnosti se prav poezija kaže kot eden od možnih načinov, kako branje spet opolnomočiti. Avtoričin osebnejši pristop k možnostim branja in interpretacije dopolnjujejo sodobne teorije, poleg tako imenovane literarne ekologije predvsem kognitivni pristop na podlagi nevroznanstvenih izsledkov, postfeminizem ter teorija spolne identitete in kvirovska teorija. S predlogi in prakso nesuhoparnega in inovativnega branja poezija tako rekoč prevzame prvenstvo v spopadanju z najbolj perečimi problemi današnjega časa. Zupan Sosič poudarja tudi pomembno vlogo knjižnih klubov pri implementaciji takšnega branja.
Avtoričino apologijo poglobljenega, doživetega in inovativnega branja ter njegovo širitev tudi onstran knjižnih klubov, na primer v izobraževalni sistem na vseh ravneh, lahko seveda samo podpremo. Prav tako tudi njeno kritiko sedanjih družbenih razmer, ki s hitrimi in malimi fiksi paralizira našo vse manjšo pozornost in možnost kritičnega mišljenja, spodbuja pavšalnost in stasito zagovednost ter čedalje bolj izloča pozorno branje. Žal tem trendom prevečkrat sledi tudi literatura. Četudi bi kakšen avtoričin prikaz stanja lahko malo dopolnili, ji v širši sliki vendarle lahko pritrdimo. Isto velja glede bralnih klubov in njihovega prispevka k bogatenju branja. Mimogrede lahko opozorimo tudi na teoretske bralne klube, v katerih sodelujoči razpravljajo o ključnih teoretskih delih onstran akademije in univerze. Morda ima teorija podoben problem kot literatura; zakrnela akademskost in napiflanost aksiomatskih znanj na ravni benignega zdravega razuma, brez živega, relevantnega in predvsem dobronamernega razpravljanja …
Vendarle pa bi v takšnem duhu dialoga izpostavili nastavek za možno kritiko ali dopolnitev avtoričinih izsledkov. Prva bi bila dvom o kognitivni teoriji in nevroznanosti, kakršni povzema avtorica; ne toliko o njunih izsledkih kot o pretencioznosti. Če človek bere pesem, jo seveda v natančnem in poglobljenem branju vedno bere osebno, drugače kot z osebnim izkustvom pač ne moremo dostopati do česarkoli. Literatura je dialoška umetnost, zaradi česar se naša poglobljena konzumpcija hočeš nočeš vedno premika iz naše perspektive v druge, kar jasno vodi v povečanje empatije. No, mar ni to že od pamtiveka povsem jasno; da se del možganov za empatijo aktivira, ko smo – empatični? In da žlehtnoba porodi drugo žlehtnobo. Res rabimo nevroznanstvenike in filozofe kognicij, da nam to potrdijo?
Končno pa bi lahko razširili tudi koncept branja. To deloma naredi že avtorica, ko navaja, da ne zamira branje kot tako, temveč natančno branje; ne umira tekst, temveč kontekst. Dalje tudi razločuje med branjem literature in drugimi umetnostmi, ki delujejo prek drugih načinov recepcije, denimo vizualna umetnost ali gledališče, a se obenem dopolnjujejo in širijo obzorja. Lahko pa mislimo tudi v drugo smer: vsaka resna obravnava katerekoli umetnosti mora umetniško delo predvsem – prebrati. Bil je čas, ko je bila literatura kot medij marsikje prvenstvena že zaradi čisto tehnološke ravni; pisava in fizično branje kot tehnologija sta bila poglavitna načina sprejemanja. Danes so ta prvenstva prevzele druge forme, druge umetnosti in mediji, kar pa ne pomeni, da je branje izginilo. V ožjem smislu prebiranja zgolj knjig gotovo, a širše in v današnjem prvem planu predvsem videa branje ni nikoli izginilo. Prav poglobljeno branje se tako izkaže ključno tudi onstran literature. Pismenost ni bila še nikoli tako pomembna. Če bo literatura nekoč izumrla, to ne pomeni, da bo branje izginilo.
Seveda pa je treba z avtorico pozvati: berimo pesmi. Če znaš prebrati pesem, znaš prebrati vse.

Vlado Motnikar