Opis epizode

Piše Ana Geršak,
bere Maja Moll.

Balada o trobenti in oblaku sodi med klasike slovenske književnosti 20. stoletja, k priljubljenosti tega zvrstno izmuzljivega teksta pa je veliko prispevala tudi filmska priredba Franceta Štiglica iz leta 1961. Novelo oziroma povest oziroma kratki roman je Kosmač v več delih prvič objavil v reviji Naša Sodobnost v letih 1956 in 1957; kot beremo v izčrpni spremni besedi Andraža Gombača pa je v knjižni obliki izšla šele tri leta po filmski priredbi in še to v skrajšani obliki. Kot vsaka dobra klasika je tudi Balada bila in gotovo še bo deležna številnih in raznovrstnih literarnih interpretacij, zato se bom pomudila le pri tisti, ki nagovarja trenutno znova aktualno dilemo avtorskega družbenega angažmaja. Tokratna izdaja je ponatis prvotne revijalne objave, ki je vsebovala več pasaž, namenjenih razgrinjanju pisateljskih notranjih konfliktov. Oziroma natančneje: konfliktov med literarno fikcijo in resničnostjo, zapisanih v času, ki je od pisatelja terjal predvsem družbeni angažma v načinu upodabljanja prizorov iz obdobja fašistične in nacistične okupacije med drugo svetovno vojno. Kot bi lik pisatelja utelešal diskrepanco med socrealistično usmerjeno vizijo literature in dejansko vojno izkušnjo.
Balada o trobenti in oblaku povezuje vzporedni zgodbi o junaškem Temnikarju in strahopetnem Črnilogarju. Povzetek zveni kot zasnova pravljice pa tudi sicer ima zgodba nemalo pravljičnih elementov, recimo kontrastiranje likov, ki se, takole na hitro, delijo na etično dobre in slabe. Ideja dvojnosti je ostala zapisana tudi v naslovu, ki ga je avtor na kratko razložil z besedami, da trobenta predstavlja smrt, oblak pa življenje. Še pomenljivejši je bil prvotni podnaslov: »Osnutek za dvoje novel, ki sta ostali osnutek.« Svetova, prepletena v duhu maksime, ki pravi, da je življenje bolj neverjetno od domišljije, povezuje lik pisatelja Petra Majcna. Ta se zateče na dolenjsko podeželje, da bi v miru napisal zgodbo, ki ga preganja že dlje časa, o Temnikarju in njegovi družini. Zgodba še ni napisana in do konca pripovedi niti ne bo: razraščala se bo zgolj v Majcnovi domišljiji, njen zaplet pa bo usodno posegel v življenje Črnilogarjeve družine, s čimer se bo izpolnilo Majcnovo nekoliko samovšečno zatrjevanje, da je Temnikar »resničen«. Kolikor bolj se bo lik pisatelja prepuščal lastnim vizijam, bolj bo bežal od znamenj, ki nakazujejo na »resnično« tragedijo svojih gostiteljev.
Balada o trobenti in oblaku je pripoved o nezmožnosti ubesedovanja resničnosti v času, ko je resničnost nasilja že davno presegla domišljijo. Peter Majcen, Kosmačev alter ego, ki že z imenom namiguje na lastno neznatnost, morda celo povprečnost, zasleduje za tisti čas tipično herojsko in skoraj pravljično zgodbo o pogumnem kmetu in njegovi nič manj pogumni ženi, ki v dobro kolektiva, družbe, nacije žrtvujeta sebe in svojo družino. Majcnova naracija preigrava klišeje povojne proze, domnevne šibkosti, ki naj bi jih imela Temnikarja, pa so bolj kot ne literarnega značaja in namenjene temu, da junaka približajo sleherniku, zaradi česar je njuna žrtev le še bolj herojska. A v Majcnovo pripoved ves čas vdira resnično življenje v podobi posameznikov, ki so tragedijo, sumljivo podobno Temnikarjevi, doživeli na lastni koži in ki jo želijo na vsak način deliti s pisateljem. Ta se jih panično otepa, kot bi intuitivno zaznal nevarnost, ki jo njegovi popolno zasnovani narativi predstavlja nepopolna dejanskost. Nasprotje Temnikarju tako uteleša lik, ki je daleč od tedanje predstave junaškega. Črnilogar je opisan kot izdajalec, kot posameznik šibke volje, ki za svojo strahopetnost krivi gospodovalno ženo. Pripovedni liniji sta v uravnoteženem kontrastu, tako kot liki, pri katerih je hitro prepoznavno kdo sodi na katero stran. Majcen namreč že od samega začetka v Črnilogarju prepoznava nekaj, kar ga odbija, in čeprav se zdi, da bi se morala perspektiva v nekem trenutku zasukati, se to ne zgodi. Tudi v tej dosledno izpeljani naravnanosti likov je nekaj pravljičnega.
Balada o trobenti in oblaku je danes, v času tolikerih svetovnih konfliktov, relevantna ravno zaradi dileme angažmaja, ki jo lik Petra Majcna ubeseduje v Kosmačevem imenu: v svojem prizadevanju, da bi upodobil idejo nekega junaštva, je taisto idejo upodobil tako, da jo je preslikal v negativ. Že res, da je junak zgodbe Temnikar, a Balada je zgodba o Črnilogarju, sodobna parabola o tem, da bo posameznika vedno dohitela teža njegovih dejanj.

Vlado Motnikar