Opis epizode

Piše Muanis Sinanović,
bere Bernard Stramič.

Kritiška recepcija in interpretacija pisanja Uroša Zupana, enega najpomembnejših slovenskih pesnikov zadnjih desetletij, je v veliki meri zašla v slepo ulico. Generacijski sopotniki, ki so spremljali njegovo pot vse od prvenca do ustoličenja kot modernega klasika, velikokrat ponavljajo že večkrat izrečeno. In nadaljujejo z enakim navdušenjem. Po drugi strani je statičnost njegovega pisanja vir frustracij za del mlajše generacije, katere poezija je bolj politično nabita. Figura velikega pesnika, ki je arbiter vseh zadev, ki se tičejo poezije, jih moti. Ta odpor krepijo tudi Zupanove polemike, v katerih, v skladu s svojo od začetka poti izpričano antiintelektualistično držo, zagovarja larpurlartizem in izključuje alternative. Na drugi strani pa, kot je v literarnih spopadih zgodovine izpričano, ti mladi včasih v celoti zavračajo Zupanovo novejše pisanje in se včasih lotijo že kar objestnih napadov.
K obema pristopoma bi veljalo pristopiti dialektično. Res je, da je Zupanov brezpogojni zagovor statičnosti in esteticizma lahko v apokaliptičnih časih, ki še posebej zadevajo mlade, neokusen. Obenem pa je treba poudariti, da se ravno v teh časih Zupanova poezija kaže kot izjema, kot nekaj, kar zanika dani red stvari in je kot taka lahko celo bolj subverzivna in nehote politična kot poezija, ki deklarativno izraža politična prepričanja. Svet Zupanove poezije, ki tipa »skrivnostno podlogo« sveta, kaže na možnost neke druge, izginjajoče eksistence kot nasprotja vulgarni in razpadajoči stvarnosti.
Čeprav bi se komu zdelo, da je Zupanova drža povsem arogantna, ni tako. O tem priča že odlična uvodna pesem najnovejše zbirke Skrivnostna podloga – Kraj nesrečnega imena (Slovo od starega sveta). Zupan v njej z mehko prodornostjo svojega toka dolgih, polpripovednih, slutenj polnih verzov izriše tri etape narodove zgodovine. Od buditeljstva 19. stoletja, ki je temeljilo na književnosti, prek utrjevanja identitete skozi književnost 20. stoletja do našega 21. stoletja, ko se zdi, da se dogaja epohalni obrat, ki briše tako književnost kot identiteto in spomin. Zupan se zaveda, da je na nekako relikt prejšnjih časov, in se v novem počuti izgubljenega.
Tudi nekatere druge pesmi v zbirki Skrivnostna podloga so vrhunske. To so tiste, v katerih se, kljub zunanjemu videzu omenjene statičnosti, lirski subjekt spopada z lastno minljivostjo, smrtnostjo in krhkostjo telesa. Z osamljenostjo v kozmosu, v svetu znanih krajev in sorodnikov, ki se srečujejo v času pogrebov. In še vedno iščejo odgovore na vprašanje eksistence. In se sprašujejo o »skrivnostni podlogi«. V njegovih verzih je opaziti nekakšno neinstitucionalno, skoraj cankarjansko sled duhovnosti, ki pa je veliko bolj agnostična in sluteča, kot je bila pri Cankarju.
Drugi sklop pesmi se vrača v okrilje znanega zajemanja referenc iz življenja prijateljev in kulture, ki jih je oblikovala. Te pesmi se gibljejo med tenkočutnim upesnjevanjem izgube nekega sveta, določenim avtizmom in na nekem mestu tudi neposrečeno provokacijo. Ta bi lahko bila boljša, če bi se Zupanu ljubilo dejansko razumeti pozicije njegovih nasprotnic.
Tretje pesmi pa so pesmi čiste statike, meditativnega večnega zdaj. Pesmi opisov svetlobe in teme, domačih prostorov in ulic, listja in letnih časov. Zajemajo neko doživljanje, ki je danes, kot rečeno, dragoceno. Po drugi strani pa lahko vzbujajo odpor zaradi občutka, da, denimo, letni časi pod vplivom podnebnih sprememb izginjajo, da čas zaradi svetovnih katastrof teče vedno hitreje in je tovrstno doživljanje v resnici navaden privilegij. V skladu z močjo vsebine niha tudi moč forme. Pri tem moramo dodati, da je Uroš Zupan izkušen pesnik, od katerega ne moremo pričakovati veliko slabih verzov. Ni pa nezmotljiv, kot se je tu in tam verjelo.
Zbirko Skrivnostna podloga je najbolje brati prav v neodločljivosti, v kombinaciji notranjega in zunanjega pogleda, dialektiki minulega in nastalega sveta. Ne eskapistično niti ne angažirano.

Vlado Motnikar