Opis epizode

Glavna junakinja filma je srednješolka Johanne, ki se na vso moč zatreska v svojo novo profesorico norveščine in francoščine. Film jo spremlja, kako se prebija skozi ta obenem čudovita in mučna čustva, ko se vse bolj zaveda, da se to ne more razviti v nič otipljivega. A vseeno poskuša. Ob tem skozi notranje monologe gledalcu razlaga svoja občutja, sanje in namere, potem pa se odloči žar svoje zaljubljenosti zapisati v zgodbo. Ker živi v dokaj liberalni družini, svoje pisanje pokaže babici, in ta ugotovi, da to sploh ni slabo.
A to ni zgodba o meteorskem vzponu mlade literatke, temveč zgodba o tem, kako njeni zapisi vplivajo na življenje ljudi okrog nje. Prvi odziv je kakopak šok in, vsaj pri Johannini materi, strah. Navzven mati sicer trdi, da gre za strah pred morebitno zlorabo njene hčerke, a dejansko jo je presenetilo njeno odraščanje. Babica, ki je pesnica in je torej bolj odprta, obenem pa je to življenjsko fazo že prestala s svojo hčerko, je kakopak bolj liberalna in zagovarja objavo. Skozi vse te debate roman počasi pridobiva lastno osebnost in odriva tragičnost Johannine romance v ozadje.
Vse to vodi v številne nepričakovane situacije, vroče družinske razprave in upodobitve prizorov, naracij in razlag, pri katerih gledalci vse manj vemo, kaj se je zares zgodilo, kaj so Johannine sanje in kaj njena razlaga situacije. Za povrhu zgodbo prežema subtilen skandinavski humor, ki ohranja film v ravnotežju, ko se ta izmenično nagiba k tragični neuslišani romanci in k širšim etičnim dilemam takega razmerja.
Režiser in scenarist Dag Johan Haugerud, ki je generacijsko bliže babici kot glavni junakinji, zgodbo filma premišljeno stke z uporabo različnih orodij filmskega jezika – celo takih, kot je pripovedovalec v offu, ki je v filmih redkokdaj uspešno uporabljeno orodje.
Skozi nekaj časovnih preskokov, upodobitev sanj in s prikazom sicer romantizirane, a izredno žive norveške prestolnice, ustvari razgibano filmsko pripoved, ki gledalca zlepa ne izpusti iz primeža.
V zadnjih letih je norveška kinematografija ustvarila globalni pečat s filmi Joachima Trierja, kot je bil za več oskarjev nominirani Najbolj grozen človek na svetu. Seveda poleg konsistentnega vpliva njihove produkcije otroških filmov, ki so redno vključeni tudi v program Kinobalona in Art kino mreže. A Trierjevi in Haugerudovi filmi si delijo očaranost z glavnim mestom države, ki postane lik ali pa vsaj ključni element razvoja človeških junakov, in tako pripomore k njihovi kompleksnosti.
Letos je še posebej veliko leto za norveške filme, saj jeseni prihaja v kine nov Trierjev film Sentimentalna vrednost, ki je slavil v Cannesu, medtem ko so v začetku leta prav Sanje prejele glavno nagrado Berlinala. Čeprav so Sanje zaključena zgodba, pa so le del režiserjeve kontemplacije o sodobnih razmerjih in njegovem domačem mestu. V tedenskem razmiku na kino spored namreč prihajata še Seks in Ljubezen, ki s Sanjami tvorita tematsko trilogijo.

Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Jure Franko.

ars