Opis epizode

Piše Jože Štucin,
bereta Eva Longyka Mrušič in Igor Velše.

Peter Mlakar je filozof, rojen v Slovenj Gradcu, pri njegovem opisu pa vedno najdemo tudi podatek, da je pisatelj, pesnik, esejist, performer in glasbenik. Širša slovenska javnost ga pozna kot "pridigarja", ki je v devetdesetih letih z ekrana Televizije Slovenija dramatično bral svoje kolumne, počasi in jasno, skorajda kot kakšen duhoven, ki v rokah drži resnico in jo blagodejno ponuja ljudstvu (vernikom) v premislek. Te oddaje so bile vedno polne provokacij, predvsem zaradi povezav erotike oziroma seksualnosti, Boga, smrti in nasilja. Nekako je širil javni diskurz, mu dodajal cinično-filozofsko intenco in vrhunsko provokacijo, ki je poslušalca pribila v fotelj. Neposredni govori o ničevosti, nihilizmu in telesnosti so ljudi provocirali: nekateri so se tisto minuto ali dve z zgražanjem "odzrli" proč, druge je navduševal z drznostjo in so zrli vanj kot v "odrešenika" sicer puhlih in praznih javnih medijev, polnih splošnosti, konformizma in povprečnosti.
Ne čudi, da je bila povezava z Neue Slowenische Kunstom naravna valenca, skorajda biblično-biološka vraščenost v koncept, ki ga je sam dograjeval in razlagal kot uvodničar in govorec na koncertih skupine Laibach. Bil je kot nekakšen politkomisar gibanja, ideološki kvantum, razlagalec in pridigar na mnogih projektih, predvsem pa na Laibachovih koncertih ali video spotih.
V prvi vrsti je seveda vedno šlo za umetnost, art(efakte) duhovne presnove, kot umetniške strategije, ki je pogosto izhajala iz ironije, cinizma, navidezne ideološke konstrukcije, ki je s časoma postala prav to – ekskluzivna paradigma "novega sveta", ki gradi "novo akropolo" s predpostavko, da svet nima objektivnega smisla, saj od vekomaj prevladujejo samo moč, volja in fikcija.
Nekoliko daljša predstavitev avtorja se zdi potrebna, saj ga v knjigi O neskončnem spoznamo na bolj profilirani ravni, kot misleca, filozofa in umetnika. Knjiga ima dvanajst poglavij, nekakšnih esejev, filozofskih insertov, delno samostojnih, v ideološkem in filozofskem smislu pa povezanih v skupinsko dinamiko enega samega duhovnega sveta: "Vse se torej stavi na imanenco, tudi najbolj abstraktne teorije se na koncu, ko je treba povleči najsplošnejšo misel, torej kak "metafizični" sklep, končajo pri ugotovitvi, samo ta svet je, samo to življenje je in kar obstaja, tudi popolnoma abstraktnega, je samo znotraj tega sveta, tega življenja, tega vesolja."
V tem duhu nekako vsa knjiga diskutira z večnim vprašanjem: Zakaj vse je, če bi bilo lahko tudi nič. Mlakar nadaljuje to misel, če poenostavljeno repliciramo, in opozori na formalno napako v razmišljanju. Lahko je samo vse, ker edino v vsem se lahko nahaja tudi nič, kajti brez niča ni ničesar. Nasprotna postavka ni mogoča – v niču ne more biti "vse".
Idejno na tej točki sestopimo v nihilizem, iz spomina pa se prikaže nekdanji bizarni očitek Dušanu Pirjevcu, da mladino (svoje študente) navaja k samomoru, kajti misel je že v svojem času izpeljal do sintagme: vse je nič. Seveda se je Pirjevec opiral na Heideggerja, čeprav v nekoliko drugačni konstelaciji, in tudi Mlakar po svoje nadaljuje z "ničem" do sklepa: Ker ni višjega smisla, ostanejo telesnost, ekstaza, trpljenje in poželenje kot edina "resničnost".
Knjiga je filozofsko-umetniški "komplot" zoper vsakršno ideologijo. Za svoje orožje pa si prisvaja prav simbole in estetiko totalitarnih režimov, religije in trde erotike. V duhovnem smislu se filozofska misel približuje literaturi, sploh v poglavju Hecna igra dialektike med koncem in ne-koncem, med užitkom in smrtjo, med ničem in njegovo negacijo, ko iz analitične prehaja na umetniško raven, na pripovedniško dikcijo, na metaforiko, na nivo dramatičnega govora in religiozne pridige. Duhovna štorija za slasten použitek! Prav na tej točki Mlakar drzno provocira formalno filozofsko znanost, ji nastavlja ogledalo z nekakšnimi "čudnimi" sklepi, akademiki pa mu očitajo pomanjkanje sistematičnosti in ga pogosto dobrohotno obravnavajo kot performerja in esejista, kjer je provokacija pred argumentacijo, tetralnost pred filozofsko analizo. Ampak branje nam razkriva tudi Mlakarjev lucidni pristop, kjer v bistvu čisto filozofsko misel nadgrajuje z umetnostjo, s prehodom na raven, ki se zajeda v formalnost akademske filozofije, v njeno sterilnost, in skuša povezati dva niča: tistega, ki je bil pred vsem, in tistega, ki bo za vsem: "Preden je kaj, je Nekaj, kar ni ne nič ne kaj. Iz njega je Vse in bo Ono, ko ne bo več nič."
Knjiga Petra Mlakarja O neskončnem se začne s paradoksom in konča z razodetjem, "apokalipso", v bistvu humanistično kritiko človekove volje do moči, oblasti in kar je še teh nečednosti, gre pa nekako tako, citirano iz nagovora na Festivalu danger: We forge the future (Francija 2022): "Narava narave je končnost. Z nastopom smrti ali niča se dopolni. Mrtvaški nič je njena zadnja resnica in meja. Nedosegljiv v najhujšem zločinu je zato konec tega konca: to je Nadsmrt. Ko smrt postane cilj, ko je zadnje dejanje svojega smotra, je že izgubila igro. Usmrti jo Neskončnost. (...) Neskončnost je Nadnič."

Vlado Motnikar