Opis epizode

Piše: Ifigenija Simonović
Bere: Barbara Zupan

Martin Sušnik je profesor filozofije, antropologije, etike in pedagogike na več visokih šolah in univerzah v Buenos Airesu, pri nas pa je znan kot gostujoči predavatelj na kulturnih in krščanskih srečanjih. Slovenci v Argentini ga spremljajo tudi kot glasbenika in predanega povezovalca slovenske skupnosti, kot slovensko-argentinski razumnik pa je še posebej dragocen za prepoznavanje filozofskih šol, ki jih podpirajo slovenski predavatelji po svetu.
Profesor Sušnik izhaja neposredno iz učenja Milana Komarja, vplivnega in cenjenega filozofa, pravnika, zgodovinarja, poliglota in jezikoslovca, ki je odšel v tujino že med 2. svetovno vojno, leta 1948 pa se je ustalil v Argentini, kjer je umrl leta 2006. Zbirka esejev Realizem, ki osvobaja je napisana tudi v spomin na tega pomembnega slovenskega krščanskega filozofa 20. stoletja. Sušnik sledi Komarjevi šoli filozofije, ki izhaja iz Aristotela in Tomaža Akvinskega in ki jo označujemo kot filozofski oziroma "novi realizem". Zbirko esejev je razdelil v poglavja s pomenljivimi naslovi: Realizem, ki osvobaja, Prosti čas in svoboda, Vzgoja in demokracija, Vitalna vzgoja: pedagogija srca in Vzgoja, enotnost in resničnost. Svoboda, demokracija, vzgoja srca, svet odnosov, prosti čas, tako imenovani "ocij", čas brezdelja, so samo nekatere od vodilnih tem, ki kličejo po branju. Pojem ocij laičnemu bralcu ni znan – označuje človekovo pomembno potrebo, da noče biti samo delavec, da ni na svetu samo zato, da bi bil koristen, da ni le instrument, ki naj služi sistemu, temveč da je tudi iskalec odnosa z realnostjo. To pa je temelj filozofije realizma. Vprašanji "zunanje svobode" in "svobode volje" se naslanjata na prerokbo iz Delfov o spoznavanju samega sebe in na Sokratovo načelo 'biti to, kar si'. V zaključnem poglavju profesor Sušnik pripelje do temeljnega razkritja, da je lastna sreča odvisna od sreče tistega, ki ga ljubimo, kar ljubečega in ljubljenega združuje v eno. Ob vprašanju demokratične vzgoje avtor izpostavlja vzgojo za dialog, kakršno je zagovarjal že Sokrat. Vendar naj dialog ne izključuje resnicoljubnosti, sicer postane zgolj dvoboj za moč.
Čeprav se Martin Sušnik navezuje na zdajšnjost, na živi čas, pa vendarle črpa iz osnovnih Sokratovih vprašanj, o katerih ugotavlja, da so večna, nikoli zastarela in vedno znova vredna preizpraševanja. Po Sokratu jemlje metodo učenja, ki učitelja zavezuje, da učencu pomaga priti do resnice iz njegove notranjosti. To, česar se lahko naučimo prek dostopnih informacij, je drugotnega pomena. Najpomembneje je priti do spoznanja, ne do vednosti o tem ali onem. Učitelj lahko usmerja učenca k spoznanju, samo če je srčno predan svojemu poklicu oziroma poslanstvu. Učitelj, ki učencev ne pridobi za resnico, pravičnost in lepoto, je kot zapeljivec, ki napihuje svoje samospoštovanje. Profesor Sušnik ugotavlja, da samo tisti, ki izhaja iz srca, lahko pride do srca drugega. Le učitelj z globokim notranjim življenjem se lahko dotakne učenca in ga usmeri k ponotranjenemu, torej srčnemu premisleku. Tu lahko zaznamo odstop od tomizma in prehod k filozofiji odnosov.
Izvir Sušnikovega pisanja je intelektualna ponižnost. Bralec, ki je morda obremenjen z občutkom pomanjkljivega oziroma laičnega razumevanja filozofije, se zato lahko sproščeno prepusti profesorjevim razlagam.

Vlado Motnikar