Opis epizode

Baročni slikar iz Radovljice
Popotnikove opazke v Bleiweisovih Novicah
Zapisan koroškemu ljudskemu glasbenemu izročilu

V srbskem mestu Kraljevo je že pred drugo svetovno vojno živela in delala večja skupnost Slovencev. Po večini so bili zaposleni v tamkajšnji tovarni železniških vagonov in letal. K priseljevanju pa je pripomogla tudi »politika integralnega jugoslovanstva« kralja Aleksandra v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko naj bi po raziskavah v Srbiji živelo približno 200 tisoč Slovencev. Leta 1933 je bila v Kraljevu posvečena celo katoliška cerkev sv. Mihaela, ki jo je vodil župnik Rudolf Mecilošek iz Maribora. Imeli so tudi svoje pevsko društvo in orkester, profesorica Marjeta Karba pa je igrala na klavir. Po začetku nacističnega izganjanja Slovencev je junija 1941 tja prispelo 1500 beguncev, predvsem z okupiranih območij Slovenije. To pomeni, da je bil v obdobju, ko je imelo Kraljevo z okolico kakšnih 13 tisoč prebivalcev, vsaki deveti Slovenec. Zaradi povračilnih ukrepov po prvih partizanskih uporniških akcijah so nemške zasedbene oblasti razglasile, da bodo za vsakega ubitega nemškega vojaka ustrelile 100, za ranjenega pa 50 prebivalcev. 14. oktober je bil za številne zadnji dan življenja, saj so od naslednjega dne do 20.00 pobili 2200 ljudi, med njimi 58 Slovencev. Najmlajši je bil 16-letni dijak Janez Batagelj iz Maribora. Mesti Maribor in Kraljevo sta leta 1970 podpisali listino o pobratenju, različne oblike prijateljskih povezav in medmestnega sodelovanja pa so se ohranile do današnjih dni.

Stane Kocutar