Opis epizode

Poezija Kirilone, skrivnostnega avtorja, ki je v semitski sirščini ustvarjal ob koncu 4. stoletja, ponuja drugačno doživetje krščanstva od tistega, ki ga dobimo ob branju sicer sočasnih, a konceptualno zelo rigoroznih teoloških razprav, napisanih v grškem jeziku

Ko danes razmišljamo o zgodnjem krščanstvu – o oblikovanju korpusa kanoničnih besedil, o vprašanjih, ki so zaposlovala tedanjo teologijo, pa tudi o oblikah čaščenja in skupnostnega življenja v prvih štirih, petih stoletjih po Kristusu –, si praviloma pomagamo z besedili, ki so jih ustvarili bodisi latinsko bodisi grško pišoči avtorji. To ni posebej presenetljivo, saj sta bila to vendar osrednja jezika omike v rimskem cesarstvu.

Toda pri tem slej ko prej pozabljamo, da Jezus, ko je deloval v Sveti deželi, ni govoril ne latinsko ne grško – temveč aramejsko, torej enega izmed semitskih jezikov. Prav tako pozabljamo, da je v sirščini, jeziku, ki je bil aramejščini soroden, nastalo kar nekaj pomembnih besedil, ki pričajo o življenju krščanskih skupnosti na vzhodnem obrobju rimskega imperija in prav posebni duhovni klimi, ki je te skupnosti ob koncu antike prevevala.

Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu premišljevali, kakšno vlogo pravzaprav igrajo semitski jeziki v zgodovini krščanstva in kako se naše razumevanje krščanstva spremeni, če upoštevamo tudi njegovo semitsko komponento? – Te nelahke naloge smo se lotili ob pretresanju poezije, ki jo je napisal Kirilona, sirsko pišoči avtor s konca četrtega stoletja našega štetja, poezije, ki jo je v knjigi Peruti duha – ta je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem založbe Družina – prevedel in izdatno komentiral naš tokratni gost, dr. Jan Dominik Bogataj, sicer predavatelj na ljubljanski Teološki fakulteti.

Foto: detajl z naslovnice Peruti duha, slovenske izdaje Kirilonove poezije (Goran Dekleva)

Goran Dekleva