Opis epizode

Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje ljubezenskega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo?

Veliki starorimski pesnik Ovidij v prvi knjigi svoje znamenite pesnitve Umetnost ljubezni takole svetuje moškim zapeljivcem: »Vlogo ljubimca igraj, spregovori kot žrtev ljubezni; / spomni se veščih zvijač, le da prepričaš dekle. / Zlahka verjamejo; vsaki se zdi, da je vredna ljubezni; / naj bo še táko babšè, sebi neznansko je všeč. / Večkrat nanese celo, da hinavec v resnici jo vzljubi; / večkrat zares se zgodi, kar je le hlinil pred tem. / Torej, dekleta, zato se le vdajte hinavskim ljubimcem; / lažna ljubezen lahko resna postane nekoč.« Čeprav vemo, da so ti verzi nastali pred več kot 2000 leti, v njih lahko brez posebnih težav prepoznavamo dinamiko intimnih odnosov, ki jo poznamo tudi iz naše lastne sodobnosti, nemara celo iz naše lastne izkušnje. Čeprav se je v teh dveh tisočletjih, ki nas ločijo od Ovidija, svet nekajkrat postavil na glavo, se torej vendarle zdi, da se – vsaj ko gre za ljubezen – na tem svetu ni spremenilo prav nič. V podporo tej tezi bi seveda lahko navajali še številne druge verze drugih pesnic in pesnikov – od Sapfo prek Danteja do Puškina ali, zakaj pa ne, Prešerna. Vsi so se več kot očitno znašli v položajih, ki jih mi danes brez težav prepoznavamo kot naše lastne; svoje občutke, svoje vzhičenosti in pobitosti, ki so se zbudili v njihovih zaljubljenih srcih, pa so ubesedili v verzih, ki jih – ponovno brez posebnih težav – mi danes lahko vzamemo za svoje.

Sklep, ki se nam na ozadju teh opažanj precej premočrtno vsiljuje, je torej jasen – ljubezen kratko malo ne pozna zgodovine. Toda pred nedavnim je pod založniškim okriljem Društva za teoretsko psihoanalizo izšla Logična struktura ljubezni, intrigantna razprava psihologa in filozofa Dina Manzonija, raziskovalca na Družbeno-medicinskem inštitutu ZRC SAZU, ki prepričljivo dokazuje prav nasprotno. Da ljubezen vsekakor ima zgodovino. Da starogrški eros, krščanska caritas in Minne, o kateri pojejo srednjeveški trubadurji iz nemških dežel, nikakor niso ena in ista stvar, čeprav seveda vse prevajamo z besedo »ljubezen«. In da si na sodobnih aplikacijah za zmenke v resnici nihče ne želi srečati se z Goethejevo Lotte ali z gospodom Darcyjem Jane Austen.

Če to drži, tedaj se seveda velja vprašati, kakšna pravzaprav je zgodovina ljubezni? Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje tega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo? Kaj tem transformacijam botruje, kaj jih poganja? In, nikakor ne nazadnje, zakaj tako zelo hočemo verjeti, da ljubezen nima zgodovine? – To je le nekaj v vrsti vprašanj, povezanih z ljubeznijo in njeno izmuzljivo zgodovino, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Dina Manzonija.

Foto: Gustav Klimt, Objem, 1905, izrez (Wikipedija, javna last)

Goran Dekleva