Opis epizode

In zakaj se zdi, da priročnega odgovora, ki bi z besedo ali dvema elegantno povzel vse raznolike prakse sodobnega umetnostnega ustvarjanja ter tako pokazal na njihove jedrne skupne poteze, pravzaprav nihče ne pozna?

Vzemite v roke katerikoli umetnostnozgodovinski učbenik in izvedeli boste, da v kontekstu evropske likovne in arhitekturne ustvarjalnosti stilnemu obdobju romanike, ki je zaznamovala čas nekako med 10. in 13. stoletjem, sledi gotika, gotiki renesansa, tej manierizem, ki se hitro umakne baroku in klasicizmu. Potem napoči – zdaj ste že v zgodnjem 19. stoletju – romantika, no, ko med listanjem pridete do strani, ki govorijo o umetnosti 20. stoletja, pa se boste poučili, da je to čas modernizma. Toda Pablo Picasso, bržčas prvo ime modernistične likovne umetnosti, je umrl že leta 1973. Marc Chagall mu je sledil 12 let pozneje in Salvador Dalí leta 1989. Eden zadnjih nesporno velikih modernistov je bil slej ko prej abstraktni ekspresionist Willem de Kooning, od čigar smrti pa bo prihodnji teden tudi že minilo 29 let. Zato se počasi menda lahko vprašamo, kaj pravzaprav sledi modernizmu?

Učbenik, po katerem ste doslej listali, vam tu slej ko prej ne bo v pomoč; pa ne zato, ker bi bili njegovi avtorji in avtorice leni, ampak zato, ker sama umetnostnozgodovinska veda slej ko prej ne ve prav dobro. Vprašanje, kaj pride po modernizmu, je pač na široko odprto. In to ne le zato, ker v polju umetnostne produkcije danes cveti pregovornih sto cvetov, ker, drugače rečeno, vsak umetnik, vsaka umetnica krčevito zasledujeta le sebi lasten, unikaten in neponovljiv umetniški izraz, ampak najbrž tudi zato, ker dandanes ni povsem jasno, kaj umetnost sploh je, kako razume človeka in njegov položaj v svetu, kakšno mesto zavzema v življenju posameznic in posameznikov, kakšno pa v življenju različnih skupnosti – od tistih lokalnega, regionalnega ali nacionalnega značaja do one, relativno mlade, ki ji lahko vse bolj upravičeno rečemo globalna.

Glede sodobne umetnosti se, skratka, ne strinjajo niti filozofi in drugi teoretiki, ki se ukvarjajo z njo; orientirati se v pravem pravcatem metežu idej, konceptov in vrednostnih sodb, ki poganjajo diskusije, debate in prerekanja o zdajšnji umetnosti oziroma umetnostni produkciji, pa je vse prej kot enostavno. No, eno izmed možnih rdečih niti, kako se znajti v tem zagonetnem blodnjaku, nam ponuja intrigantna knjiga Umetnost v živem in mrtvem kotu, v kateri je slikar, grafik, likovni teoretik in filozof, dolgoletni predavatelj na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, akad. dr. Jožef Muhovič, zbral svoje razprave, svoja razmišljanja o moči in nemoči umetniških del, da izrekajo resnico, da izrekajo lepoto, da spreminjajo svet. Kakšne so perspektive, ki se nam torej odpirajo ob branju njegove knjige, ki je izšla pod založniškim okriljem Slovenske matice, smo v pogovoru z dr. Muhovičem preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu.

Foto: instalacija Sound II britanskega kiparja Antonyja Gormleyja v kripti katedrale v angleškem Winchestru iz leta 1986 (David Kernan / Wikipedia)

Goran Dekleva