Opis epizode

Ernst Hans Gombrich nas v svoji knjigi Zgodovina umetnosti, ki je prvič izšla leta 1950, vodi po zgodovinskem zemljevidu umetnosti. Bralcu ponuja koordinate za orientacijo v kronološki zgodbi umetnosti, ki se je – podobno kot jeziki – rodila ob neznani uri, v kraju, ki mu človek še ni podelil imena.

Avtorja ne zanima zgolj zaporedje slogov in obdobij, temveč predvsem vprašanje, kako umetnost deluje: kakšno vlogo ima v življenju ljudi, v obredih in verovanjih, v politiki in vsakdanjiku. Zanima ga, zakaj so umetnine nastajale, kakšne potrebe so zadovoljevale, kako so ljudje nekoč gledali svet – in koliko teh, pogosto zelo globokih miselnih vzorcev, nosimo v sebi še danes.
Čeprav je od prve izdaje knjige minilo že več kot sedemdeset let, Zgodovina umetnosti ni ostala zamrznjena v času. Gombrich jo je v novih izdajah dopolnjeval in razširjal, predvsem z dodajanjem poglavij o moderni umetnosti, do katere je gojil določene zadržke. Zavedal se je omejenosti pogleda od blizu in ni želel napovedovati, katere oblike eksperimentalne in abstraktne umetnosti bodo presegle trenutne modne tokove ter prestale presojo časa.
Knjiga je bila ob izidu sprejeta z velikim navdušenjem, pozneje pa tudi kritično – zlasti zaradi evropocentričnega pogleda in odsotnosti ženskih umetnic. Prav te razprave danes pomembno soustvarjajo njeno mesto in pomen.
Gombrich še vedno ostaja ključen avtor za razumevanje umetnosti, v marsičem je presenetljivo aktualen, v povsem drugačnem svetu, nas lahko še vedno uči nečesa bistvenega: kako gledati.

Sogovornica: Katja Jenčič, prevajalka in urednica knjige
Fotografija: detajl stropa Sikstinska kapela, Michelangelo, iz knjige Zgodovina umetnosti
Založba Studia humanitatis

Magda Tušar