Opis epizode

V knjigi Kaj le v sebi nosiš v intenziven dialog stopata ustvarjanji kiparke, ki je lani prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ter pisateljice, ki so ji – prav tako lani – podelili nagrado Prešernovega sklada

V naših predstavah, slej ko prej podedovanih s konca 19. stoletja, se umetnosti še vedno drži nekaj nežnega, rahlega, krhkega in neživljenjskega. Saj vemo: preciozne mlade dame, ki v pozlačenih meščanskih salonih igrajo klavir, pa bledični mladeniči, ki, nesramežljivo očarani nad intenzivnostjo lastnega čustvovanja, globoko zdihujejo in pišejo otožne verze. No, tem starosvetnim predstavam bi kazalo zoperstaviti delo kiparke Dragice Čadež, ki je lani prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ter pisateljice Nataše Kramberger, ki so ji – prav tako lani – podelili nagrado Prešernovega sklada. Prva je namreč najmonumentalnejši del svojega opusa ustvarila s hrupno motorno žago v roki, prav rada pa, kot vemo, tudi gnete mastno glino in iz nje izvablja nepričakovane oblike, medtem ko pisanje druge zadnja leta poganja in raste predvsem iz znoja, s katerim zaliva mastno zemljo svoje biodinamične kmetije na štajerskem severovzhodu.

Dobro, Dragica Čadež in Nataša Kramberger pač ne ustvarjata v bidermajerskih salonih, njune roke so žuljave, a to seveda še ne pomeni, da je zaradi tega delo ene in delo druge mogoče vzporejati ali da se tisto, kar nam kaže ena in pripoveduje druga, v estetskem oziroma sporočilnem smislu stika, dopolnjuje ali celo prekriva. Prekriva najbrž res ne, a ko so v začetku lanskega decembra v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev odprli pregledno razstavo Dragice Čadež, je Galerija istočasno izdala knjigo Kaj le v sebi nosiš, intriganten dialog med likovno in literarno umetnostjo, pri katerem so fotografijam skulptur Dragice Čadež so-in-zoper-postavljena žanrsko raznolika besedila Nataše Kramberger. In kaj iz tega srečanja kipa in teksta navsezadnje vznika? Je to nekakšen ljubeč klic nazaj k materialnemu in naravnemu, k otipljivim rečem in brstečim stvarem tega sveta ali vendarle kaj čisto drugega? – Prav to je vprašanje, ki nas je v pogovoru z Dragico Čadež in Natašo Kramberger zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu.

Foto: Dragica Čadež in Nataša Kramberger (Goran Dekleva)

Goran Dekleva