Opis epizode

Sprevržena oblika vojskovanja je načrtovan napad na neoborožene civiliste.
Ti sedijo v svojih domovih ali v zakloniščih in nemo opazujejo, kako se dežela pogreza v vrvež uničevanja.
Naslednji hip jih zadene raketa. Vsepovsod poki in streli, bobnenje na kraju zadetih tarč.
Od streliv razklane stavbe se naposled sesedejo, pa tudi porodnišnice, šole, gledališča, tovarne.
Plasti debelega prahu se dvigajo iz ognjenih ruševin; mostov ni več, kam so izginile ceste?
Peklenski inferno požira kamen in les, tali jeklena ogrodja in železje ... prav vse, kar je postavila človeška roka, se podira.
Uboga domovina ukrajinska!
Njej se resnično pišejo žalostni dnevi, kot vsem krajem Zemlje, kjer se ustavi bič vojne.
A vendar je mogoče, ko bo tudi tod konec morije, obnoviti uničena mesta in vasi, porušena naselja in stanovanjske četrti.
Možno je hišam vrniti prvotni lesk, če je od njih le kaj ostalo, kajti one ne jočejo.
Nimajo srčnega spomina, v sebi ne nosijo žalosti, ker ne vedo za smrt.
Bridka izkušnja trpljenja je namreč pridržana ljudem, ki so se, povsem nedolžni, znašli v vrtincu pustošenja.
Samo ljudje lahko objokujejo sebe, padle svojce, prijatelje, umrle otroke.
Samo v njihovih srcih, v živem mesu, lahko bolečina tli in ostaja, da si utira žalostno pot do naslednjega rodu.
Sleherna vojaška agresija zato ničesar ne rešuje.
Ne prinaša varnosti, zaradi katere so jo mogočni sprožili; ne daje upanja, ki je poteptano, ne trdnosti medsebojnim odnosom, ki so usodno pretrgani.
Surov napad na nedolžne ne upravičuje želje ali potrebe po izstopu iz še tako zagonetnega geopolitičnega ali varnostnega položaja.
Kajti če Bog dopušča, da se narodi pokorijo, ki so svojčas kraljevali drugim, je treba sprejeti usodo in si prizadevati za spremembe, kolikor je želena, po mirni poti.
Samo armada mirovnikov zmore postaviti kjer koli in kadar koli lepše življenje; a kaj, ko se podivjane rakete ne menijo zanjo.

Peter Millonig