Opis epizode

Danes je 2. februar. To je 40 dni po božiču.
V katoliškem koledarju praznik svečnice.
Svoje korenine ima v judovski verski praksi,
v krščanskem okolju pa se najopazneje pokaže s tem,
da po tem prazniku v naših cerkvah pospravimo jaslice.
Še pred tem pa se danes zazremo v svečo.
Lep simbol.
Sveč za svetlobo danes tako rekoč ne potrebujemo več.
Imamo stikala. Sodobne in varčne LED luči. Nežne ambientalne lučke ali pa sijoče reflektorje.
Toda … ko želimo ustvariti pravo vzdušje … ko želimo svoji duši nekaj trenutkov miru … ali pa zahrepenimo po zbranosti v molitvi ali meditaciji … ko želimo romantično bližino ali ko želimo, da bi večerja bila nepozabna … prižgemo svečo.
In če se zazrem v svečo … če jo opazujem dovolj dolgo … vselej začne govoriti …
S svojo tišino … S tistim nežnim plamenom … S čarobnimi sencami, ki jih ustvarja … Predvsem pa s ceno, ki jo sveča za vse to plača …
In cena te lepote je visoka:
sveča se počasi manjša. Enkrat bo dogorela.
In tu me sveča začne vznemirjati … Prebuja me …
Govori tisto, kar bi velikokrat raje preslišal:
namreč, da toplina, bližina, resnična ljubezen nikoli niso zastonj.
Vedno stanejo.
Toda če te cene nisem pripravljen sprejeti, sem kakor ugasnjena sveča.
Morda skrbno oblikovana, lepo okrašena … Okrasek na polici, na katerem se nabira prah … in ga bodo enkrat, ko se ga bodo naveličali, zavrgli.
Poslanstvo sveče je, da gori.
In tudi moje poslanstvo je, da se podarim.
Da pustim, da izgoreva moj čas.
Da pustim, da izgoreva moj ego. Moje udobje. Moja sebičnost.
Sveča me tiho vabi, da bi bilo moje življenje – življenje ZA.
Za nekoga. Za to, da bi srce vsaj nekoga utripalo malo lažje in malo lepše, ker sem ob njem jaz.
Velikokrat smo ga že slišali, velikokrat prebrali, sem prepričan …
… tisti pregovor … ki vendarle tako lepo pristaja današnjemu dnevu:
»Bolje je prižgati eno samo, še tako majhno luč … kot preklinjati temo.«
Lep in svetal – morda pa celo svečan – dan vam želim.

Mitja Markovič