Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Zakaj nam je tako pomembno, da v mnogi situacijah iščemo krivca? Kdo je kriv za to? Še posebej, ko govorimo o konfliktu med možem in ženo, med bratom in sestro, med prijatelji ali sorodniki in se potem vedno sprašujemo kdo je kriv. Pa je res to bistveno vprašanje? Bomo s tem, ko bomo našli krivca resnično rešili situacijo, oziroma konflikt? Ali pa bom postal samo superiorno zmagoslaven, ker bom ugotovil in dokazal, da jaz nisem kriv, ampak drugi. Samo s tem ničesar ne rešimo, ampak kvečjemu drug drugega obmetavamo s krivdo.
V evangeliju za današnjo nedeljo, v katerem beremo, kako je Jezus ozdravil sleporojenega, je na začetku zastavljeno prav to vprašanje o krivdi, ko učenci sprašujejo Jezusa: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Po judovskem prepričanju je bila namreč bolezen posledica nekega storjenega greha. Vprašanje je torej samo, kdo je kriv za to posledico – starši ali otrok. Toda Jezus učencem obrne pogled, ko reče: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela.«
V tem, ko Jezus pljune na tla in s slino naredi blato, ki ga namaže slepemu na oči, ni nobenega magičnega dejanja, ampak prej izzivanje judovskih pravovernih farizejev. Jezus na šabat, torej na sobotni dan, ko je bilo po judovski postavi delo strogo prepovedano, izvrši dve deli – ozdravlja in mesi blato. Gnesti ali mesiti kruh ali karkoli drugega je bilo namreč strogo prepovedano na šabat. Zato Jezus s tem vznemiri farizeje, ki se nato spravijo na ozdravljenega človeka, ki je spregledal. Toda njegovo spregledanje ni le fizično, ampak tudi duhovno, saj postopoma odkrije, kdo je ta, ki ga je ozdravil. Najprej pove, da je to bil človek, ki se imenuje Jezus. Nato reče, da je ta človek prerok in slednjič pred samim Jezusom izjavi, da je on Gospod in se pred njim priklone do tal, kar pomeni, da ga počasti kot Boga. Farizeji, ki se imajo za najbolj pravoverne izpolnjevalce Mojzesove postave, pa ostanejo zaslepljeni s svojim prav in ravno zaradi tega ostanejo v grehu. Zato je jasen odgovor na vprašanje: Kdo je grešil? Farizeji vidijo, da je ozdravljenje Božje dejanje, pa vendar tega nočejo videti. Greh je v tem, ko ob očitnem Božjem delovanju ostanem zakrknjen in trmasto zaverovan v svoj prav.
Tudi mi lahko neprestano zapadamo tej skušnjavi in iščemo, kdo je grešil, kdo je kriv. Ampak to je samo naša obramba, da nam v življenju ni treba prevzeti odgovornosti ali narediti koraka naprej. Ni bistveno, kdo je grešil, kdo je kriv, ampak to, da znamo prepoznati »Božja dela« v svojem življenju. Tudi v čisto majhnih in običajnih stvareh. Zato slednjič ostaja vprašanje: Ali zmorem videti in prepoznati, kaj Bog dobrega počne po moji ženi, možu, starših, bratu, sestri, sorodniku, prijatelju, po drugih?
Andraž Arko
Zakaj nam je tako pomembno, da v mnogi situacijah iščemo krivca? Kdo je kriv za to? Še posebej, ko govorimo o konfliktu med možem in ženo, med bratom in sestro, med prijatelji ali sorodniki in se potem vedno sprašujemo kdo je kriv. Pa je res to bistveno vprašanje? Bomo s tem, ko bomo našli krivca resnično rešili situacijo, oziroma konflikt? Ali pa bom postal samo superiorno zmagoslaven, ker bom ugotovil in dokazal, da jaz nisem kriv, ampak drugi. Samo s tem ničesar ne rešimo, ampak kvečjemu drug drugega obmetavamo s krivdo.
V evangeliju za današnjo nedeljo, v katerem beremo, kako je Jezus ozdravil sleporojenega, je na začetku zastavljeno prav to vprašanje o krivdi, ko učenci sprašujejo Jezusa: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Po judovskem prepričanju je bila namreč bolezen posledica nekega storjenega greha. Vprašanje je torej samo, kdo je kriv za to posledico – starši ali otrok. Toda Jezus učencem obrne pogled, ko reče: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela.«
V tem, ko Jezus pljune na tla in s slino naredi blato, ki ga namaže slepemu na oči, ni nobenega magičnega dejanja, ampak prej izzivanje judovskih pravovernih farizejev. Jezus na šabat, torej na sobotni dan, ko je bilo po judovski postavi delo strogo prepovedano, izvrši dve deli – ozdravlja in mesi blato. Gnesti ali mesiti kruh ali karkoli drugega je bilo namreč strogo prepovedano na šabat. Zato Jezus s tem vznemiri farizeje, ki se nato spravijo na ozdravljenega človeka, ki je spregledal. Toda njegovo spregledanje ni le fizično, ampak tudi duhovno, saj postopoma odkrije, kdo je ta, ki ga je ozdravil. Najprej pove, da je to bil človek, ki se imenuje Jezus. Nato reče, da je ta človek prerok in slednjič pred samim Jezusom izjavi, da je on Gospod in se pred njim priklone do tal, kar pomeni, da ga počasti kot Boga. Farizeji, ki se imajo za najbolj pravoverne izpolnjevalce Mojzesove postave, pa ostanejo zaslepljeni s svojim prav in ravno zaradi tega ostanejo v grehu. Zato je jasen odgovor na vprašanje: Kdo je grešil? Farizeji vidijo, da je ozdravljenje Božje dejanje, pa vendar tega nočejo videti. Greh je v tem, ko ob očitnem Božjem delovanju ostanem zakrknjen in trmasto zaverovan v svoj prav.
Tudi mi lahko neprestano zapadamo tej skušnjavi in iščemo, kdo je grešil, kdo je kriv. Ampak to je samo naša obramba, da nam v življenju ni treba prevzeti odgovornosti ali narediti koraka naprej. Ni bistveno, kdo je grešil, kdo je kriv, ampak to, da znamo prepoznati »Božja dela« v svojem življenju. Tudi v čisto majhnih in običajnih stvareh. Zato slednjič ostaja vprašanje: Ali zmorem videti in prepoznati, kaj Bog dobrega počne po moji ženi, možu, starših, bratu, sestri, sorodniku, prijatelju, po drugih?
Andraž Arko
Vse epizode