Opis epizode

Drage poslušalke, dragi poslušalci, upam, da ste se prebudili iz čudovitih sanj in še močneje želim, da bi si danes upali sanjati pri belem dnevu. Ti so vsak dan daljši in vedno bolj se oddaljujemo od tistih temačnih, toda vendar čarobnih dni prazničnega decembra. Pravljična svetloba božiča izginja in vedno bolj se kaže sivi vsakdan. Človeka, čeprav se dan daljša, bolj malo vleče na plano. Zato vas s tem pozivom ne želim navsezgodaj zapreti v varnost tople sobe, ampak kličem po sanjah, ki bi vas pognale z novo močjo v sredo viharnega življenja.
Prav danes goduje svetnik, za katerega bi lahko rekli, da je vzgajal s sanjami. Sveti Janez Bosko je sredi hitro rastočega Torina 19. stoletja reševal fante, ki so z bližnjega podeželja prišli s trebuhom za kruhom v mesto. Neizkušeni in neizobraženi so bili prepuščeni izkoriščanju tako delodajalcev kot navideznih prijateljev, ki so jih srečali na ulici. Mnogi izmed njih so že v rani mladosti izgubili vse sanje o lepem življenju. Mnogi so pristali v zaporih ali zaradi izčrpanosti in slabih razmer dobesedno izgubili življenje. Janez Bosko jim je želel povrniti življenje in jim vliti novega upanja. Ponudil jim je prenočišča, popoldansko šolo, vzgajaj jih je. Dal jim je preprosto dom, ki so ga sredi divje rastočega mesta tako pogrešali. Zaščitil jih je s prvimi vajenskimi in zaposlitvenimi pogodbami ter se z njimi igral, da bi vsaj nekaj imeli od otroštva. Toda to se mu je zdelo premalo. Poleg vere, ki jo je sam iskreno živel, se je zavedal, da jim mora dati tudi sanje. Lepo prihodnost, ki so jo ob vsakodnevnem garanju še kako pogrešali. Redno jim je pripovedoval svoje sanje. Danes se mnogi sprašujejo, ali je res vse to sanjal ali pa si je le izmišljeval. To sploh ni pomembno. Gotovo je, da se je zavedal, kako zelo mladi potrebujejo upanje v prihodnost. Samo tako bodo to, kar se učijo, hoteli živeti, in kar zaslužijo, tudi pametno porabili. Prihodnost pa je tista, o kateri lahko le sanjamo.
Ko vas, spoštovane poslušalke in poslušalci, vabim, da bi sanjali pri belem dnevu, ne mislim, da bi vas s tem oddaljil od resničnega življenja. Še zdaleč ne. Hočem vam odpreti nove poglede na jutrišnji dan. Brez sanj, brez prihodnosti se še iz postelje ne bomo dvignili, kaj šele vzgajali mlade. Če hočemo biti dobri vzgojitelji, moramo naši mladini dati sanje. Teh, če jim le bežno prisluhnemo, jim še kako manjka. Zato bodimo danes tudi mi vzgojitelji in najprej sanjajmo sami, potem pa o tem pripovedujmo otrokom in mladim. Jutrišnji dan bo tako gotovo bolj sanjski.

Janez Vodičar