Opis epizode

Njegova svetost Dalajlama pogosto pripoveduje zgodbo o menihu, ki ga je poznal še pred letom 1959, ko je zbežal iz Tibeta.
Ko se je to zgodilo, so Kitajci meniha vrgli v zapor. V njem je ostal osemnajst let. Ko so ga končno izpustili, je tudi on prišel v Indijo in se znova srečal z Dalajlamo.
Dvajset let se nista videla, vendar se je menih Dalailami zdel enak kot nekoč. Seveda se je postaral, vendar je bil še vedno dobrega zdravja, njegov um pa je bil po dolgih letih zapora še vedno enako oster. Še zmeraj je bil isti prijazni menih.
Povedal je Dalajlami, da so ga Kitajci silili, naj se odpove svoji veri. V zaporu so ga pogosto mučili, trpel je tudi zelo težavne življenjske razmere, pomanjkanje hrane in oblačil.
Dalajlama ga je vprašal, ali se je kdaj bal, ali je bil v nevarnosti, in menih mu je odgovoril: »Da, enkrat sem čutil, da sem v resnični nevarnosti. Zelo hudo so me mučili in na neki točki sem se zbal, da bom izgubil sočutje do Kitajcev.«
Dalailamo je menihov odgovor močno ganil in navdihnil. Ko ga je vprašal, ali je bil kdaj v nevarnosti, je s tem mislil na življenjsko ogroženost ali kakšno telesno nevarnost, vendar je v svoje presenečenje slišal, da je bila edina nevarnost, ki jo je menih občutil, nevarnost izgube sočutja do tistih, ki so mu povzročali toliko trpljenja.
V zaporu sta menihu najbolj pomagala odpuščanje in sočutje. Zaradi odpuščanja njegova strašna izkušnja ni postala še hujša. Njegovo trpljenje je bilo le telesno, duševno in čustveno pa ni preveč trpel. Ker je vedel, da ne more pobegniti, je presodil, da je bolje sprejeti resničnost, kot da bi ga ta travmatizirala. Morda mu je prav ta odnos pomagal preživeti dolga leta v zelo hudih razmerah.
Menih je dočakal več kot devetdeset let in užival zdravo in srečno življenje. Intervjuji in študije so pokazali, da so Tibetanci, ki so bili zaprti in mučeni, nenavadno mirni in sočutni, brez sledi psiholoških travm, zamere in jeze. To je nekaj, kar lahko pomaga tudi vsakemu izmed nas, ko se v življenju srečamo s težavami in izzivi – namesto v brezupu in jezi se poskušajmo spoprijeti z njimi s sočutjem, jasnostjo in zavedanjem.

Lama Karma Wangmo