Opis epizode

Za dobro jutro vam želim dober zajtrk in prijeten okus, ki bo po njem ostal v naših ustih. Še posebno, če ste namenjeni na kakšno pot, se je treba dobro okrepiti. Tisti pa, ki prihajate s potovanj, si boste verjetno privoščili kaj takega, kar vas bo tudi po okusu vrnilo v domače kraje. Hrana ni le pot do preživetja, je tudi pot dobrega počutja in način skupnega življenja.
Na potovanjih se hitro ujamemo, da gledamo okrog sebe, in to še pri tako poznani hrani, kako naj se vsega skupaj lotimo. Starši poznate občutek, ko se otroci pri mizi ne znajo vesti in kako neprijetno nam je zato, da bi se najraje udrli v tla od sramu. Globoko v nas tiči spoznanje, da je prehranjevanje veliko več kot le zbiranje zadostne količine kalorij. Duša kulture, vsemogoča obredja, taka in drugačna srečanja so povezana s prehranjevanjem. Prve oblike učenja smo bili deležni prav prek vedenja pri mizi. Zato se od vsakega civiliziranega človeka pričakuje, da se potrudi prilagoditi prehrambnim navadam tuje dežele.
Tudi če niste tega nikoli sami izkusili, si lahko živo predstavljate, kako je zagristi v kos hrane, ki je ne poznate. Še bolj živo lahko to podoživimo, če si predstavljamo, da nas je prvi okus popolnoma presenetil; je čisto nekaj drugega kot to, na kar smo navajeni. Predvsem je pa tak, da bi raje stradali kot to pogoltnili. Napol solznih oči se oziramo po gostiteljih. Ti jedo z vso slastjo. Ista hrana, ki se nam zatika v ustih, je zanje vrh užitka in vrh gostoljubja. Kaj bomo storili v takem trenutku? Se izneverili svojemu lastnemu okusu ali razočarali gostitelje? Izbira ni enostavna. Še posebno, če se zavedamo, da nas okus varuje pred zdravstvenimi težavami. Po drugi strani vemo, da če drugim ne škodi, verjetno tudi nam ne bo. Najmanj kar si bi želeli, je užaliti gostitelje, poniževati dosežke drugih kultur.
Če se spomnim mladih, s katerimi sem hodil na razna potovanja, vem, kaj bi oni storili: našli bi prvo možnost hitre prehrane, ki je po vsem svetu enaka, in se ne bi niti potrudili pokusiti kaj novega. Ne le da podpirajo monopole in kažejo prezir do drugačne kulture, še velik bolj zanemarjajo sebe in možnost, da bi širili svoje okuse. Ostajajo ujeti v nekaj preprostih možnosti okušanja. To pa ne ostaja le pri hrani, ampak se širi na vsa druga področja kulture. Zanima jih le ozek svet lastnega okusa. Ni nujno, da so do drugega sovražni, gotovo pa niso učljivi.
Zato si privoščimo že navsezgodaj kakšen vsaj malo drugačen okus. Naj bo ves dan iskanje novih pogledov, da ne pozabimo biti učljivi, saj se le tako duhovno krepimo.

Janez Vodičar