Opis epizode

Iskriva vera

Prerok Amos je najstarejši med preroki, ki mu Sveto pismo posveča posebno knjigo. Svojemu ljudstvu spregovori v 8. stoletju pred Kristusom in z ostrino svojih besed zelo vpliva tudi na velikega preroka Izaijo. Toda Amos ostaja skromen in rad poudarja, da je samo pastir, ki sicer uporablja zelo neposredne in cvetoče besede, toda kljub temu ve, kaj je temeljno za Božje ljudstvo. Zelo jasno pove vsakomur, da nima pravice zatirati ubožca, tudi ne razmišljati, kako bi zlorabil neukega in nebogljenega, skratka poštenje je odločilna poteza vsake uspešne družbe, ki ima prihodnost.
Z ostrino svojih besed je seveda vznemiril strastne trgovce, ki so s svojo pretkanostjo bogateli na račun revežev. Tudi Jezus, učitelj iz Nazareta, nadaljuje to tradicijo in zelo odločno stopa na stran zatiranih. Zato toliko bolj začudi odlomek iz današnjega Lukovega Evangelija, ki postavlja za vzgled oskrbnika, ki je presneto prebrisan, saj si s podkupovanjem pridobi prijatelje, ki ga bodo rešili revščine. Toda Kristus, ki je bil tudi sijajen govornik, saj je z globino svojih besed znal osvojiti množice, tokrat uporabi ironijo ali posmeh, kot so to storili pred njim že drugi preroki, posebno pa še znameniti Pridigar, Ekleziast po imenu. Mesija jasno pove, da so »otroci teme« pogosto pametnejši od »otrok luči«, to pomeni, da si njegovi učenci ne upajo biti razumni in domiselni, ko gre za pravično stvar. Med tem pa dobička željni in premeteni ljudje pokažejo neverjetno iskrivost, ko jim gre za materialne koristi.
Jezus, kot modri Rabi, želi, da bi nas postalo sram, ali pa vsaj da bi nam bilo nerodno ob zavesti, kako malo je naša ljubezen do dobrega iznajdljiva. Tudi slovenski pregovor pravi, da iznajdljiva ljubezen vedno najde rešitev. V tem duhu sveti apostol Pavel v svojem znamenitem slavospevu ljubezni v Pismu Korinčanom pravi, da je ljubezen »potrpežljiva« in »dobrotljiva«, »se ne napihuje«, »ne išče svojega«, »se ne da razdražiti«, »se veseli resnice«, »vse prenaša«, »vse upa«, »vse prestane« (Kor 13).
Tudi življenje nas uči, kako so naše matere v težki časih, ko so bile shrambe prazne, znale »iz nič« napraviti čudovito kosilo, ali kako so očetje z drobnimi gestami znali razveselite otroke in biti pozorni do svojih žena. Ko je ljubezen v naših srcih, se ničesar ne bojimo, saj venomer z iskrivostjo in domiselnostjo najdemo pravo rešitev.

Edvard Kovač