Opis epizode

V mojem domačem kraju z nekaj sto dušami je v času, ko so delodajalske in sindikalne organizacije dosegle dogovor o ureditvi delovnega časa v trgovinski dejavnosti, trgovina zaprla svoja vrata. Trgovke in trgovci v belih haljah so ostali na cesti. A brezposelnost ni edini problem, ki ga je s seboj prineslo zaprtje.
V mojem domačem kraju so zaprli že marsikaj. Zaprli so šolo, pred leti tudi tovarniški obrat, odnesli poštni nabiralnik, zaprli turistično kmetijo, ukinili nekaj avtobusnih linij, le bančnega avtomata ni bilo treba odnesti, ker ga kraj nikoli ni imel.
Ko v zgodnjem jutru odpeljeta delavski in šolski avtobus, dolgočasje dolgih zimskih in mrzlih dni krajša le še bel dim iz dimnikov, ki naznanja, da tod še živijo ljudje. Sem pa tja oglušujočo tišino prekine le pasji lajež. Na oknih podeželske trgovinice bodo zaradi izklopljene električne energije zacvetele ledene rože.
Trgovinica v mojem domačem kraju ni bila samo nakupovalni center, kjer bi ljudje ure dolgo čakali zaradi črnega petka in nizkih cen. V trgovino si šel pač takrat, ko si kaj potreboval.
Trgovinica je bila preprosto prostor, kjer si lahko pustil pismo za pismonošo ali kupil enega izmed dveh izvodov dnevnega časopisja. V njej so se ustavljali tujci in spraševali, kam bodo prišli, če bodo pot nadaljevali naprej. Seveda, v naši trgovini si lahko zbiral tudi pike in nalepke, a kar je še pomembneje: kdaj pa kdaj si lahko zaradi denarne stiske ali prevelikega bankovca nakupil opravil tudi na kredo.
Naša majhna trgovinica je bila pravzaprav svet v malem: obveščevalni in center prve pomoči, kraj druženja in sosedskega razumevanja. Maloštevilne trgovke so ostarelim vdovam po koncu delovnega dne nakupljeno blago odpeljale do hišnega praga. In v njej je bilo mogoče, tako kot na začetku 20. stoletja, kupiti vse tisto, kar skromni človek na podeželju potrebuje: od šivanke do škatlice žveplenk ter dúšic, ki so noč in dan brlele na domovih osamljenih ljudi.
Mojo, skoraj osemdesetletno mamo, je zaprtje trgovine močno prizadelo. V njej je dobila vse tisto, kar ji je omogočilo samostojno življenje: sveži kvas za peko kruha in praznično potico, kilogram sladkorja in kavo, riž in mleko, košček mesa ter vrednostno kartico za mobilni telefon.
Ko se je odpravljala v trgovino, si je oblekla praznični predpasnik, poklicala še bolj osamljeno in onemoglo sosedo, dopisala na listek še njene želje ter se počasi, opirajoč se na palico, odpravila v trgovino. Četudi bi obe svoji skromni pokojnini v celoti pustili v naši trgovinici, se to v analizah dobičkonosnosti ne bi poznalo. Ampak, ali je res dobiček edini vatel, s katerim se meri dandanašnji?

Alenka Veber