Opis epizode

Kot razumna bitja vsi skrbimo za svoje zdravje.
Ne le telesno, ampak tudi duševno in duhovno.
Kajti brez celostnega zdravja smo bolni.
Lahko smo sicer pri močeh, toda duša in duh nas izdajata, ko nista v ravnovesju, ko sta nevarno obtežena in nas vlečeta k tlom.
Ni mogoče, da v takem stanju zaživimo kot ljudje.
Polnokrvno, po Božjem načrtu, brez omejitev.
Dokler se izčrpavamo v skrbi za zdravo telo, zanemarjamo pa zdravje duše in duha, nimamo od tega ne večje ne trajnejše koristi.
V trenutku, ko zbolimo, namreč nimamo opore v čisti duši, ki bi nas tolažila, ne v Božji bližini, ki bi nas pomirjala.
Prepuščeni smo sami sebi, volji telesa, ki je zbolelo in hoče ozdraveti.
Nastavljamo uho in bi radi čuli, kaj nam sporoča.
Se bo kri očistila prostih radikalov?
Ali bo mogoče zatreti patogene v dihalih?
Ali bo sečna kislina upadla in vrnila zdravje prizadetim sklepom, tkivom?
Upamo, vendar jasnega odgovora ni.
Pomagamo si z zdravili in zdravniškimi nasveti.
Dovoljujemo, da nam kirurgi odvzamejo škodljive tvorbe, ko so nastale – ali da nam po prometni nesreči poravnajo zlomljene kosti.
A temeljna dilema ostaja: nikoli ne bo mogoče naročiti zdravega telesa.
Pa tudi ko ga imamo, ni zagotovila, da ga lahko obdržimo, čeprav bi se še tako trudili.
Če se zavedamo te resnice, je odločitev, kaj je treba storiti, jasna.
Zdravje duše in duha je nad zdravjem telesa, tudi ko bi odgovorno skrbeli zanj.
Kajti duhovno življenje, vsajeno v plemenito dušo, prinaša človeku Božja spoznanja.
Podeljuje notranji mir in nas pripravlja na stanje, ki ga bomo deležni, ko zemeljskega telesa ne bo več, poveličano pa šele nastaja.

Peter Millonig