Opis epizode

V božičnem času, ki ga po starem običaju sklenemo na današnji praznik svečnice, so Judje praznovali hanuko ali praznik luči. Gre za spomin, ki pravi, da takrat, ko so bila srca v judovskem narodu čista in poštena, tudi luč v templju ni ugasnila. Luč v templju kristjanom pomenijo vsake otroške oči, ki žarijo in v nas s svojo svetlobo prižigajo upanje. Gre za tisto svetlobo pomladi, ki sveti tudi pozimi in v oblačnem vremenu in nas razvedri tudi, kadar smo žalostni ali potrti. Gre za svetlobo iz onkrajnosti, ki si je izbrala za svoj zaslon, na katerem odseva, lepoto nedolžnega otroškega obraza. Včasih se tudi pred nami razgrne lepota, ki seže prav do dna našega srca, in takrat si rečemo: samo da bi še enkrat doživel kaj tako lepega!

To se je pripetilo starčku Simeonu, ki je v templju poslušal čudovite bogoslužne melodije in pretresljive besede psalmistov, kar mu je seglo tja do dna duše. V njem se je prebudilo nepotešeno hrepenenje po neskončnem. Tedaj zasliši otroški jok, ki mu naznanja, da prihaja Odrešenik, prihaja Mesija, ki ga ni strah človeškosti. Božja dobrota ne pozna ovir, ki bi ji preprečile, da bi prebivala med nami. Starost je pri Simeonu naredila svoje, zato ne vidi več dobro in k otroku ga vodi svetloba, ki je že v njem. Čudežni otrok k njemu steguje ročice, saj ga je liturgično petje umirilo, umirila ga je toplina glasu duhovnikov, Cohenov, razvesele ga slikoviti prizori tempeljskega obredja, najbolj pa ga osreči opojna dišava, ki prihaja iz daritvenega oltarja. Prerok Simeon bi tako rad tudi konkretno videl dobroto samo, otroka, ki prihaja k njemu. A dogaja se mu to, kar se pogosto dogodi staremu človeku, da enostavno ne vidi več dobro in da mu tip rok nadomešča ostrino očesa. Zato starček Simeon prosi, da bi lahko prijel otroka v svoje naročje, ga prižel k sebi, ga zazibal ter ga začutil z vsem svojim telesom.

Spomnimo se, da je tudi veliki francoski slikar utripajoče se svetlobe Auguste Renoir ob koncu svojega življenja oslepel in le s tipom svojih rok ustvarjal kipe. Tip se lahko poveže z notranjim očesom in ustvari podobo, ki je navadno oko ne zmore. Današnji praznik, svečnica, nas vabi, da z vsemi svojimi čuti zaznamo svetlobo, ki sije z obrazov naših dragih, da tudi v stisku rok ali v objemu zaznamo neulovljivo, tisto, kar je samo odsev iz večnosti, odsev neskončne lepote in svetlobe, ki jo vendarle čutimo. In takrat bomo lahko rekli: kako lepo je živeti!

Edvard Kovač