Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu
Domov
Raziskujte
Programi
Dokumentarci
Filmi in serije
Oddaje
Podkasti
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Programi Dokumentarci Filmi in serije Oddaje Podkasti
Plačljivo
Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Shranjeno
Duhovna misel
Duhovna misel

Gregor Čušin: Prilika – sprememba

Prvi

11.01.2025 6 min

Gregor Čušin: Prilika – sprememba

Prvi

11.01.2025 6 min

Če bi bil papež – in, joj, kar vidim zavijanje z očmi v določenem pobožnem ženskem samostanu, nekaj preveč resnih bogoslovcev pa je celo odložilo revijo iz rok, za kar se urednici iskreno opravičujem … je pa seveda res, da naklada zato ne bo utrpela škode – bi uvedel spremembe v Svetem pismu. Ne, nič vsebinskega, lepo vas prosim, saj sem vendar zapisal: če bi bil papež, in ne, če bi bil Bog, bi se pa malo poigral s kazalom in bi zaukazal, naj pri tiskanju Novo zavezo premaknejo na začetek, Staro zavezo pa za njo.
A zakaj?
Zato, ker se mi zdi, da velika večina tistih kristjanov, s katerimi tako ali drugače prihajam v stik, Sveto pismo bere (in dojema) kot roman. In ko se po napornem (in seveda dolgem) branju Stare zaveze končno prebijejo do Evangelijev, so že utrujeni in zato berejo površno, mnogim pa se celo zgodi, da zato ne dojamejo ne zapleta ne razpleta zgodbe. Zato se znova in znova vračajo nazaj, misleč, da so kaj zgrešili ali narobe prebrali, in tako mnogi ostanejo zataknjeni v Stari zavezi. Proti kateri nimam čisto nič, le da sem mnenja, da jo je treba brati pri »Luči, ki je prišla na svet.« (glej Jn 1,9)
Da ne bo prehudega nesporazuma, naj za tista dva, tri bogoslovce podčrtam – nad sestrami sem žal že obupal –, da ne mislim dobesedno, temveč govorim o simboličnem, duhovnem zatiku in da se po svoji stari navadi, ki je ne le železna, ampak že kar zarjavela srajca, malo norčujem. Malo. Malo pa seveda mislim resno.
Preprost primer:
V prvem psalmu beremo, da je človek, ki se ne druži z grešniki, kot drevo, zasajeno ob vodnih strugah, in mu listje ne ovene in mu vse uspeva. Jasno! Najlaže je postaviti ograjo, plot ali zid in paziti, da ga grešni in neverni bližnjiki ne preplezajo, saj nas lahko že zgolj z dihanjem okužijo z miselnostjo tega sveta, ki mu ne in ne smemo pripadati. Najlaže je prejete talente zaviti v prtič in zakopati, kajti menjalnice in tržnice so – kako bi lahko bilo drugače - v rokah nevernih bližnjih. Naj skozi špranje v zidu ali čez plot gledajo našo travo, ki je seveda blagoslovljena in bolj zelena, njih pa naj se Bog usmili na sodni dan.
Med tem pa se po Novi zavezi sprehaja Jezus, ki je psalmistovo logiko obrnil na glavo, saj se druži z grešniki, in v očeh tega sveta nikakor ni uspel, saj je »ovenel« in umrl na križu kot hudodelec, s katerimi se je družil in katere je prišel klicat.
Pa ne le to! Če mi je všeč ali ne, Jezus se vedno znova ustavlja ob moji ograji, pred mojim plotom, pred mojim zidom in se ozira po bujno cvetočih vejah mojega drevesa, kjer sedim v svoji pravičniški krošnji in zviška gledam na druge, in mi govori: »Splezaj hitro dol! Tvoje drevo ne daje sadu!«

Gregor Čušin

Prikaži več
Prikaži manj

Duhovna misel

Opis epizode

Če bi bil papež – in, joj, kar vidim zavijanje z očmi v določenem pobožnem ženskem samostanu, nekaj preveč resnih bogoslovcev pa je celo odložilo revijo iz rok, za kar se urednici iskreno opravičujem … je pa seveda res, da naklada zato ne bo utrpela škode – bi uvedel spremembe v Svetem pismu. Ne, nič vsebinskega, lepo vas prosim, saj sem vendar zapisal: če bi bil papež, in ne, če bi bil Bog, bi se pa malo poigral s kazalom in bi zaukazal, naj pri tiskanju Novo zavezo premaknejo na začetek, Staro zavezo pa za njo.
A zakaj?
Zato, ker se mi zdi, da velika večina tistih kristjanov, s katerimi tako ali drugače prihajam v stik, Sveto pismo bere (in dojema) kot roman. In ko se po napornem (in seveda dolgem) branju Stare zaveze končno prebijejo do Evangelijev, so že utrujeni in zato berejo površno, mnogim pa se celo zgodi, da zato ne dojamejo ne zapleta ne razpleta zgodbe. Zato se znova in znova vračajo nazaj, misleč, da so kaj zgrešili ali narobe prebrali, in tako mnogi ostanejo zataknjeni v Stari zavezi. Proti kateri nimam čisto nič, le da sem mnenja, da jo je treba brati pri »Luči, ki je prišla na svet.« (glej Jn 1,9)
Da ne bo prehudega nesporazuma, naj za tista dva, tri bogoslovce podčrtam – nad sestrami sem žal že obupal –, da ne mislim dobesedno, temveč govorim o simboličnem, duhovnem zatiku in da se po svoji stari navadi, ki je ne le železna, ampak že kar zarjavela srajca, malo norčujem. Malo. Malo pa seveda mislim resno.
Preprost primer:
V prvem psalmu beremo, da je človek, ki se ne druži z grešniki, kot drevo, zasajeno ob vodnih strugah, in mu listje ne ovene in mu vse uspeva. Jasno! Najlaže je postaviti ograjo, plot ali zid in paziti, da ga grešni in neverni bližnjiki ne preplezajo, saj nas lahko že zgolj z dihanjem okužijo z miselnostjo tega sveta, ki mu ne in ne smemo pripadati. Najlaže je prejete talente zaviti v prtič in zakopati, kajti menjalnice in tržnice so – kako bi lahko bilo drugače - v rokah nevernih bližnjih. Naj skozi špranje v zidu ali čez plot gledajo našo travo, ki je seveda blagoslovljena in bolj zelena, njih pa naj se Bog usmili na sodni dan.
Med tem pa se po Novi zavezi sprehaja Jezus, ki je psalmistovo logiko obrnil na glavo, saj se druži z grešniki, in v očeh tega sveta nikakor ni uspel, saj je »ovenel« in umrl na križu kot hudodelec, s katerimi se je družil in katere je prišel klicat.
Pa ne le to! Če mi je všeč ali ne, Jezus se vedno znova ustavlja ob moji ograji, pred mojim plotom, pred mojim zidom in se ozira po bujno cvetočih vejah mojega drevesa, kjer sedim v svoji pravičniški krošnji in zviška gledam na druge, in mi govori: »Splezaj hitro dol! Tvoje drevo ne daje sadu!«

Gregor Čušin

Vse epizode

3448. epizod

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine