Opis epizode

Posebno zemeljsko trpljenje je pridržano ljudem, ki živijo v revščini.
Nimajo, da bi se do sitega najedli in dajali svojim otrokom, kar potrebujejo.
Njihova bivališča so prostori žalosti, oropani slehernega udobja.
Vsepovsod se grmadijo odpadki in zaudarja po gnilem.
Pomanjkanje vsake vrste je vidno in otipljivo.
Revščina nastopa s kruto govorico.
Ne ozira se na človeško dostojanstvo in srčne bolečine.
Domuje v strtosti osebe, ki jo prenaša.
Kako sploh zapademo v revščino, če živimo odgovorno?
Kako je mogoče, da človek, živ in zdrav, zdrsne v objem skrajne materialne stiske?
Mogoče je, kadar dopusti, da ga premaga brezglavost in ni pozoren na opozorila življenja.
Ko ne zna ocenjevati svojih sposobnosti, zahtev sveta, nasprotnikov.
Ko zastavlja nepremišljene korake, tudi zaradi svojega lastnega duševnega stanja, in ga naposled čaka neizprosna brezupnost.
Takrat je tlakoval pot revščini, ki pride, da ga zasužnji.
In njegove potomce.
Kajti revščina običajno ni le breme enega človeka, ene generacije, ampak je mora rodbine, ker po dolgih letih mučne preizkušnje revni nimajo moči, da bi se postavili na noge in suvereno zaživeli.
Nimajo ne izobrazbe ne socialne kompetence ne pedigreja, da bi se pognali v življenje.
S pomilovanja vredno vztrajnostjo prenašajo trpljenje, ki ga ponuja svet.
A vendar je tukaj Božja pravičnost, zaradi katere bodo nekoč lahko deležni zmage nad pomanjkanjem.

Peter Millonig