Opis epizode

V spisu O prostem času rimski filozof Seneka iz 1. stol. med drugim razmišlja o pomembnosti vsakodnevnega premišljevanja in čudenja. Radovednost, ki je človeku prirojena, nas vleče k nenehnemu raziskovanju in opazovanju sveta ter iskanju vedno novih odkritij. Narava je po njegovem mnenju v nas prebudila to nagnjenje, da bi občudovali njeno lepoto in postali opazovalci njenega veličastja, »saj bi izgubila sad svojega dela, ko bi te stvaritve – tako velike, tako sijajne, tako fino oblikovane, tako bleščeče in tako bogate raznolikih krasot – kazala le pusti, neobljudeni samoti.«
Vendar pa nas Seneka v nadaljevanju opominja, da nismo bili ustvarjeni zgolj za opazovanje, pač pa tudi za premišljevanje o svetu, saj smo vendarle bitja dveh svetov: fizičnega oziroma zunanjega, ki se ga lahko dotaknemo, ga vidimo in občutimo, ter notranjega, duhovnega. Imamo torej dvoje oči, s katerimi lahko uzremo svet okoli nas, pri čemer so fizične oči zgolj pomagalo, ki nas usmerja k nevidnim resnicam. »Ne vidimo namreč vsega, kar je,« zapiše Seneka, »temveč si naš vid šele odpira poti raziskovanja in postavlja temelje za to, da lahko preidemo od preiskovanja očitnih k preiskovanju skritih stvari in odkrijemo nekaj, kar je starejše od sveta samega.« Naša misel se torej »ne zadovoljuje s poznavanjem tega, kar je moč videti, pač pa presega vidno in raziskuje, »kar leži onkraj sveta.« Prav k takšnemu premišljevanju o globljih resnicah o svetu, njegovih zakonitostih, o človeški naravi in pravzaprav nas samih nas vabi Seneka in nas hkrati opominja, da te svoje druge, duhovne plati nikakor ne bi smeli zanemarjati. Po stoiškem prepričanju namreč človek najbolj živi v skladu s samim seboj in doseže najvišje stanje notranjega zadovoljstva in pomirjenosti, kadar sicer deluje v fizičnem svetu, a hkrati nameni nekaj trenutkov za premišljevanje in svoje notranje življenje.
Na to misel v današnjem času, ki na vsakem koraku poudarja storilnost, aktivnost in stalno zaposlenost, radi pozabimo in se bolj kot na naš notranji osredotočamo na zunanji svet. Preredko si vzamemo čas, da bi zgolj občudovali naravo in v sebi iskali odgovore na globlja življenjska vprašanja; da bi se za nekaj trenutkov odmaknili od vsakdanjega vrveža in se predali premisleku o nas samih. »Narava me je namenila za oboje,« zapiše Seneka, »da delujem in da najdem čas za kontemplacijo. In res počnem oboje, saj tudi kontemplacije ni brez delovanja.«

Polonca Zupančič