Opis epizode

Vsaj dvakrat na leto se pojavi kak samooklicani prerok, ki kar na lepem - na vodi, morda – začuti, da se približuje konec sveta. In je ni jasnovidke, ki ne bi vsake toliko v kavni usedlini uzrla apokalipse. Pa tudi novinarjem kdaj pa kdaj zmanjka novic in se odpravijo lovit race, pa namesto tega ustrelijo kakšnega kozla in zakrakajo o bližajočem se koncu časov! Ljudje pa, prestrašeni zaradi potresov, poplav, žleda, epidemij in vojn, napolnijo svoje nahrbtnike s konzervami in plastenkami vode, pa hajd v hribe! Se najde kdo, ki si natovori še čoln! In nasede!
Priznam, da se tudi meni vsaj dvakrat na dan zazdi, da je konec sveta blizu. Ko gledam kako ljudje vozijo, kako se obnašajo, kaj vse govorijo, kaj počnejo, o čem razmišljajo, kako sploh nič ne mislijo… le prežvekujejo… Priznam, da sem včasih zaradi vsega tega razbesnjen do te mere, da bi najraje vzel v roke žago in kladivo, zbil skupaj tisto famozno barko, se vkrcal in začel moliti k Bogu za dež!
Pa vendar… Ste si kdaj predstavljali kako bi bilo, ko bi vam zjutraj na vrata potrkal angel smrti in vas prav prijazno obvestil, da se bo zvečer še enkrat oglasil in bosta šla skupaj. Oziroma bosta odšla. In se ne vrnila več. Kako bi preživel svoj zadnji dan?
Bi šel v službo? Oddelal še svojo zadnjo tlako?
Bi se odpravil v trgovino in še zadnjič napolnil svoj hladilnik?
Bi vzel v roke čistilo in krtačo ter napadel fuge v kopalnici?
Bi obul športne copate in odtekel še zadnji krog?
Bi šel gostilno in se do smrti zapil?
Morda pa bi šel na polje… v gozd… v hribe… in še zadnjič vdihnil, povohal, videl kar je na tem svetu vredno pogleda?
Bi se še zadnjič skregal s sosedom? In vsaj še enkrat užalil blagajničarko v trgovini?
Bi se zaprl v svojo sobo? Jokal in čakal?
Bi poiskal tiste, ki jih imam rad? Jih še zadnjič objel? Poljubil? Se opravičil, se poslovil?
Bi morda celo prehitel angela in si sam vzel življenje? Bi se vrgel z mostu ali pod vlak?

Kako bi preživel svoj zadnji dan?
Zavedam se, da nikakor ne morem pobegniti vsakodnevnim obveznostim, nalogam in dolžnostim. Pa vendarle… Živeti vsak svoj dan, kot da je zadnji… ker morda je prav res zadnji, saj »ne veste ne ure, ne dneva…«

Gregor Čušin