Opis epizode

Zanimivo je, koliko svoje energije porabijo ljudje za pridobivanje najrazličnejšega bogastva. Številnim ni nikoli dovolj, ko imajo nekaj, bi radi imeli še več. Pa ne samo mladi, vse to velja tudi za starejše. Kot da bodo vse to vzeli s seboj v grob in bo treba pri vstopu v večnost pokazati, kaj vse imajo. In potem se včasih tik pred smrtjo še tožarijo, ker so bili menda ogoljufani za premoženje.
So pa k sreči tudi še drugačni ljudje in takšnih sem vedno zelo vesela. Mislim, da jih ni tako malo, samo o njih se tako malo govori. Ena takšnih je bila gotovo moja prijateljica, ki se je počasi približevala devetdesetemu letu. Prav nobenega premoženja ni imela, vse je razdajala, tako da je imela nazadnje samo pokojnino. Bila je družinska zdravnica, ki je velikokrat hodila tudi k bolnikom na dom, kadar so jo potrebovali. Šla je ob vsaki uri, ko so jo poklicali, tudi ponoči. Tako je oskrbovala številne bolnike, ki se jim je življenje iztekalo. To je bilo dragoceno za bolnike same in pa seveda za njihove svojce. Veliko se je z obojimi tudi pogovarjala. Rekla je, da te njene pripravljenosti niso nikoli izkoriščali, da je nikoli niso poklicali takrat, ko to ne bi bilo potrebno.
Vedno znova so ji še po toliko letih pisali ali telefonirali svojci pokojnika in ji zagotavljali, kako so ji še zdaj hvaležni za vso njeno skrb. Tega ne bodo nikoli pozabili. S svojimi obiski in svojo skrbjo je številnim bolnikom omogočila, da so lahko do konca ostali doma in jih ni bilo treba voziti v bolnišnico. Poleg vse strokovne pomoči je bil tako dragocen tudi ta tako človeški pristop do bolnika.
Ta moja prijateljica ni imela nobenega premoženja, ki bi ga lahko nekdo podedoval po njej. Pa vendar je bila tako zelo bogata. Imela je toliko lepih spominov, ki so bili vredni veliko več kot še tako veliko bogastvo. Lepo se je na starost poslavljati od življenja s takšnim bogastvom.

Metka Klevišar