Opis epizode

Svet je bil vedno prostor nenehnih preizkušenj.
Od prazgodovine do danes se v svojem bistvu ni spremenil.
Čeprav je človeštvo prehodilo veliko razvojnih obdobij, je stalnica vedno ista.
Na zemlji živi človek, ki si zaradi lastne nepopolnosti ne zmore ustvariti popolnega sveta.
Ves trud, da bi pri tem uspel, čeprav v svojem malem narodnem okolju, na koncu ne obrodi sadov.
Nastajajo spopadi idej, vojn in opustošenja; zamenjave političnega režima; novo upanje, ki se naposled izjalovi.
Nič ni stalno.
Nič ne daje zagotovila trajnega miru in blaginje.
Gospodarske krize rojevajo oportuniste, družbeni sistemi so vedno znova doživljajo diktature.
Revolucije žrejo svoje otroke in puščajo za seboj pogorišča človeškega upanja.
Zato ne more biti nikjer na zemeljski obli prihodnost boljša in varnejša od preteklosti.
In tudi nikoli ne bo.
Kajti ujeti smo v pasti svoje grešne narave.
Če bi vsi zemljani v svojem srcu slavili Boga in klicali nase nebeški blagoslov, bi bili morda obvarovani hudega.
Živeli bi v bratstvu, slogi in enotnosti.
Ne bi potrebovali vojaških proračunov, državnih meja, institucij pregona.
Vsak bi po svojih sposobnostih prispeval k napredku človeštva.
Poskrbeli bi za dostojno življenje bolnih, prizadetih, nemočnih.
Ustvarili bi si zemeljsko podobo Božjega kraljestva.
Tako pa tega ne zmoremo, ker marsikdo, v vseh ljudstvih in ob vsakem času, stavi na greh.
Ali pa jim ni mar, da mu zapadejo, saj ne vidijo smisla v pokorščini Najvišjemu, čeprav je le on porok resničnega miru.

Peter Millonig